Enrico Letta: Odgovorna solidarnost v Evropi

Prihodnje leto bo za Evropsko unijo ključno. Državljani njenih članic bodo volili nov evropski parlament, ki bo izbiral novega predsednika Evropske komisije. Dobili bomo tudi novega predsednika evropskega sveta in novega visokega predstavnika za zunanjo in varnostno politiko.

Kadrovske spremembe na samem vrhu EU so idealna priložnost za razpravo, za kaj se zavzema in kako ustvariti trdnejšo, tesneje povezano in bolj cvetočo unijo – ki bo temeljila na solidarnosti, medsebojni odvisnosti in razsvetljenem egoizmu.

V preteklih nekaj letih je Evropa dosegla neverjeten napredek pri odzivu na finančno krizo. A prihodnost evropske gospodarske in monetarne unije je odvisna od treh ključnih komponent: večjega gospodarskega približevanja, večje odprtosti znotraj enotnega trga in večje odpornosti na asimetrične šoke. Doseganje teh ciljev ni odvisno od (nadaljnjih) tehničnih razprav, temveč od novega političnega soglasnega mnenja o bolj naddržavnem pristopu.

Prvič, za izrazitejše gospodarsko približevanje v evropski gospodarski in monetarni uniji bo nujen trdnejši okvir za usklajevanje gospodarske politike v posameznih članicah. Novi evropski semester, letni krog usklajevanja gospodarske in fiskalne politike v državah članicah EU, je med glavnimi koraki naprej v odzivu na krizo.

Ta sistem odraža načelo, da je »gospodarska politika eden od skupnih interesov«. Po predlogu naj bi usklajevanje ex ante razširili na pomembne gospodarske reforme in uvedli nekakšno obliko zavezujočega pogodbenega dogovora med ustanovami EU in državami članicami, s katerim bi zagotovili, da bodo reforme, ki jih Evropa potrebuje, tudi uresničene.

A te reforme so pogosto zapletene in jih je boleče izpeljati. Za nekatere so nujne finančne naložbe, ki v obdobju fiskalnega omejevanja niso mogoče, druge pa bi bile prehuda preizkušnja potrpljenja volivcev. Državljani EU so pripravljeni sprejeti žrtve, ki so nujne za prenovo gospodarstva, a morajo videti svetlobo na koncu predora.

Če smo torej resni glede nujne podpore strukturnim reformam v državah članicah, mora podrobnejši nadzor in usklajevanje politike spremljati sistem omejenih in načrtnih finančnih pobud. S temi bi lahko razširili nabor možnosti za države, ki se trudijo s fiskalno konsolidacijo, evropski javnosti pa nakazali, da je EU partnerka, ki podpira prizadevanja držav pri uresničevanju reform.

Drugič, za boljšo gospodarsko in monetarno unijo bo nujen resnično enoten trg, kar bo najboljše evropsko orodje za vnovično rast in uravnavanje notranjih neravnovesij. A za zdaj je napredek pri odpravljanju preostalih trgovinskih ovir v EU počasen, po celini pa se širijo znamenja obujenega gospodarskega nacionalizma.

Za zdaj smo državne trge liberalizirali ob predpostavki, da se bodo zasebna podjetja povezovala in združevala prek meja. Vendar je to prineslo le krpanko med seboj spojenih državnih trgov, ne pa pristnega enotnega trga, kar je eden od razlogov, zakaj v EU ni panoge, ki bi jo lahko imenovali celinska. EU ima v telekomunikacijskem sektorju približno sto operaterjev, Združene države Amerike pet, Kitajska pa le tri.

Rešitev ne more biti zgolj razprava o novih direktivah in predpisih. Potreben je drugačen pristop. Skupni trg bo novo stopnjo razvoja dosegel le, če se bomo odpovedali nacionalnim vzgibom.

In končno, boljša gospodarska in monetarna unija bi morala biti odpornejša na asimetrične šoke. Najboljše bi bilo, če bi to vključevalo tudi porazdelitev tveganja in finančno solidarnost. Na tem področju EU ne začenja iz nič; pomembne korake je naredila med krizo. Začasni mehanizem za stabilnost evra (EFSF), evropski mehanizem za stabilnost (ESM) in novi program za odkupovanje obveznic ranljivih evrskih držav (OMT) so vsi oblike kolektivnega zavarovanja.

Kljub temu je vsak korak k večji finančni solidarnosti med državami članicami naletel na odpor in pripomogel k še večjemu prepadu med državami dolžnicami in upnicami. Solidarnost v Evropi ne more biti tolmačena kot moralna obveznost nekaterih, da pomagajo drugim; v trenutni monetarni uniji ni občutka skupnosti, ki bi lahko podpiral stalne denarne transferje z enega območja na drugo. A to ne pomeni, da mora Evropa opustiti iskanje boljših načinov za strnitev svojih moči. Solidarnost bi lahko tolmačili tudi kot razsvetljeni egoizem, obliko vzajemnosti, od katere bi imeli koristi vsi – brez trajnih transferjev.

S tega zornega kota bi bilo morda mogoče oblikovati fiskalno službo za gospodarsko in denarno unijo, ki bi vsaj na začetku lahko poskrbela za finančne pobude za uresničitev pomembnih reform na državni ravni, kasneje pa bi se to razširilo še na druge postopke za stabilizacijo in morda še na izdajanje obveznic, s katerimi bi podprli javne naložbe v proizvodna sredstva na ravni unije. Ta služba bi temeljila na načelu postopne proračunske nevtralnosti.

Stari ustroj in politični temelji gospodarske in monetarne unije so se zamajali. Zgraditi moramo novo gospodarsko zgradbo na novih političnih temeljih. Čisti medvladni pristop ne bo uspešen. Skupne rešitve za vso unijo so neizbežne, čeprav bo zanje nujna pripravljenost članic, da se odpovejo večjemu deležu svoje suverenosti.

To utegne biti zapleteno glede na trenutno razočaranje nad unijo. A nedvoumen obet boljše in bolj poštene unije je najboljši način, da mobiliziramo javno mnenje in se pred volitvami v evropski parlament prihodnje leto pogumno soočimo s protievropskimi političnimi silami.

Enrico Letta je italijanski premier

© Project Syndicate, 2013.