Sedanji študentski trenutek

Kaj bi predlagal mladim? Čim prej si pridobite čim več znanja. Izkoristite priložnost in del študija opravite v tujini.

Leta 2005 sem se z vlakom vračal z obiska pri rektorju na univerzi na Dunaju. V Gradcu sta se mi pridružili mladenki s potovalnima nahrbtnikoma. Dremal sem, vendar sem – kar sploh ni lepo – prisluškoval pogovoru študentk ljubljanske univerze. Vračali sta se z Erasmusove izmenjave v baltskih državah. Ne bi bil pozoren na razgovor, vendar sta obe izrekli veliko lepih besed o študiju in študentskem standardu v Sloveniji v primerjavi z baltskimi državami.

Seveda me je njun pogovor presenetil, ker so v splošnem mnenja nekaterih naših študentskih funkcionarjev in političnega vodstva o naših univerzah pri nas prej negativna kot pozitivna. Tako pa sem slišal iz prve roke besede o možnosti študentskega dela pri nas, o družabnem življenju v študentskem naselju, o subvencionirani prehrani, o založenosti z učbeniki, o seznamu predavanj, o resnosti študija in o precejšnjem ugledu ljubljanske univerze v svetu.

Nisem bil pretirano presenečen, ker že dolgo vem, da je slovenski šolski sistem od osnovne šole do univerze tradicionalno kakovosten in ga zato ne velja prepogosto spreminjati. Poiskati je treba le slabosti in jih odpraviti – nekatere stvari je treba sčasoma tudi posodobiti. Na žalost pa poznamo Slovenci veliko revolucionarnih reformatorjev, in to ne samo iz zgodovine. Vsaki reformaciji nato, kot vemo, sledi tudi protireformacija. In tako je krog sklenjen. Kot da to ne bi bilo dovolj, smo Slovenci znani tudi po tem, da zelo radi pljuvamo v lastno skledo.

Prosti pretok oseb

Naj pojasnim, kaj sploh je prej omenjeni program Erasmus. To je evropski program sodelovanja na področju univerzitetnega izobraževanja. Študentom omogoča, da del študija ali praktično usposabljanje opravijo v eni od sodelujočih držav. Erasmus omogoča mobilnost študentov in učiteljev. Študent lahko na gostujoči univerzi biva najmanj tri in največ dvanajst mesecev. V tem času lahko pridobi izobraževalne, lingvistične in kulturne izkušnje druge države. In nauči se samostojnega življenja.

Sam imam k programu Erasmus kar nekaj pripomb. Doslej namreč še ni bila narejena popolna analiza delovanja programa. Mobilnost študentov pogosto podaljša dobo študija, ker študentom ne uspe izpolniti vseh obveznosti pravočasno. Tudi uspeh je slabši. Če je na univerzi veliko mobilnih študentov, ni mogoče ustrezno preverjati kakovosti študija. Problem sta tudi znanje tujega jezika in organizacija študija, pa tudi usklajenost študijskih programov. Na mnogih univerzah so mobilni študenti do neke mere getoizirani. Težavo povzroča mobilnost med zasebnimi in državnimi univerzami. Mobilnost med študenti, ki so se vpisali na uveljavljene univerze, na primer na Harvard, Oxford ali Cambridge, je majhna. Veliko je tudi dodatnega administrativnega dela. Financiranje programa Erasmus ni dovolj visoko in zato si mobilnost lahko privoščijo le bogati študenti.

Sam sem zagovornik tega, da bi študenti na tuji univerzi z ustrezno štipendijo bivali celotno stopnjo študija (npr. diploma – tri leta, magisterij – dve leti ali doktorat – tri leta). Krajša obdobja namreč ne dajo ustreznih rezultatov. A vodilo pri vpeljavi programa Erasmus so bila predvsem sama izhodišča delovanja unije in zagotavljanje fleksibilne delovne sile na skupnem trgu.

A tudi v zgodovini univerz je študij na tujih univerzah povsem normalen pojav. Slovenski študentje in učitelji so v preteklosti, ko še ni bilo slovenskih univerz, študirali v npr. Padovi, Pragi, Krakovu in drugod. Še pred uvedbo bolonjske reforme in programa Erasmus je bilo v navadi, da so nekateri naši študenti študirali na tujih univerzah.

»Beg možganov«?

Slovenija je v recesiji in vlada evforično uvaja varčevalne ukrepe. Tako so drastično zmanjšali proračunska sredstva za znanost, tehnologijo in visoko šolstvo. Teh področij niso samo finančno osiromašili, ampak so kar tako povprek izvedli tudi prisilno upokojevanje v t. i. javnem sektorju. Hkrati sta me presenetila dva podatka. Prvi je ta, da je v Španiji stopnja brezposelnosti v povprečju 25-odstotna, med mladimi do 25 let pa celo 50-odstotna. Vsak drugi mlajši delazmožen Španec ali Španka je brez ustreznega dela. Presenetljiv je tudi podatek, da je v 80 svetovnih davčnih oazah domnevno dokaj varno spravljenih 21 tisoč milijard dolarjev. Vrednost je približno enaka vrednosti skupnih ekonomij Združenih držav Amerike in Japonske. Svetovne banke tako v kapitalizmu na skrivaj pomagajo najbogatejšim, da skrivajo denar pred davkarijami. A temelj demokracije je med drugim prav uspešno pobiranje davkov.

Četudi je trenutno stopnja brezposelnosti pri nas nižja kot v nekaterih drugih državah EU, je skrb zbujajoče dejstvo, da je ta med mladimi visoka. Visokošolski študij ima v Sloveniji že tako naravo socialnega korektiva, zdaj pa smo se znašli pred dodatnim vprašanjem. Ali je lahko ena od možnih posledic nadaljnjega zategovanja pasu in krčenja sredstev na področjih znanosti in visokega šolstva »beg možganov« oz. izseljevanje mladih izobražencev v tujino? Ker je večina visokošolskih izobraževalnih institucij državnih, bi bilo neodgovorno, ko bi našo državo začeli množično zapuščati mladi, sposobni strokovnjaki. Za njihovo izobraževanje je država porabila nemajhne vsote denarja. A če ne bo na voljo novih delovnih mest in zaposlovanja za nedoločen čas, se bo »beg možganov« začel tudi pri nas.

Kako to preprečiti? Po sedanjih podatkih je največ tujih študentov v Združenih državah Amerike, Veliki Britaniji, Avstraliji, Nemčiji in Franciji. Najsposobnejši v teh državah ostanejo. Toda tudi druge države, npr. Kitajska in Japonska, so posebej investirale v nekatere univerze in programe, da bi tako privabile tuje študente. Precejšnje število azijskih študentov tako že ostaja v domačih državah. To naj bi bilo navodilo tudi našim oblastem. Z dodatnim vlaganjem v domače univerze in znanost bi lahko ustvarili takšne možnosti, da bodo mladi strokovnjaki ostajali doma in da se bodo naši študenti, ki študirajo v tujini, z veseljem vračali domov. Hkrati pa bi lahko k nam privabili tudi tuje študente, predvsem iz republik bivše Jugoslavije. Ti so bili že v preteklosti precej pogosti na slovenskih univerzah.

A če ne bo na voljo novih delovnih mest in zaposlovanja za nedoločen čas, se bo »beg možganov«, podobno kot v drugih državah vzhodne Evrope, začel tudi pri nas.

Čim več znanja

Zmotno je mišljenje, da je največji dosežek v življenju posameznika univerzitetna diploma, magisterij ali doktorat neke ugledne univerze. Seveda s to javno listino izkazuješ določeno stopnjo izobrazbe. Ugodno je, če so univerzitetne diplome mednarodno primerljive. To je bil eden izmed pozitivnih namenov bolonjske reforme visokošolskega sistema, ki zahteva tudi, da univerze poleg diplom izdajajo obsežen dodatek k diplomi (diploma supplement). Dodatek k diplomi obsega osem poglavij in podrobno opisuje celoten študijski proces in študentov uspeh. Izdaja se tudi v angleškem jeziku.

A le za majhno število poklicev v Evropski uniji veljajo pravila (direktive), ki omogočajo samodejno priznavanje pridobljene izobrazbe v vseh državah EU (automatic recognition). Za te primere morajo biti tudi ustrezni študijski programi poenoteni v okviru EU. To velja trenutno za sedem poklicev: zdravnik, zobozdravnik, medicinska sestra, babica, veterinar, farmacevt in arhitekt. Za vse preostale poklice se uporablja splošni sistem priznavanja, ki ne priznava diplom za namen izobraževanja, ampak za namen zaposlovanja. To velja takrat, ko je posameznik izobraževanje in usposabljanje za svoj poklic opravil v drugi državi, in ne v tisti, kjer bi bil rad zaposlen. Ti postopki se seveda od članice do članice EU razlikujejo.

Z implementacijo bolonjskih načel v naš visokošolski prostor se je uveljavil tudi izraz t. i. vseživljenjsko učenje (lifelong learning). Poleg formalno pridobljene izobrazbe lahko posameznik pridobi ustrezno znanje, spretnosti in kompetence z neformalnim (non-formal) in priložnostnim (informal) učenjem. Države EU in OECD se trenutno ukvarjajo z uvedbo sistema za priznavanje in potrjevanje znanja, pridobljenega z neformalnim in priložnostnim učenjem v okviru vseživljenjskega izobraževanja. Vendar so vse te javne listine, pridobljene tako ali drugače, brez pomena, če ne omogočajo dela in zaslužka, da zagotovijo človeka vredno življenje.

Kaj predlagati mladim? Čim prej si pridobite čim več znanja – lahko je to formalno, neformalno ali priložnostno. Kakor si večina pridobi vozniški izpit, si lahko omislite tudi druga znanja – npr. znanje za voditelje čolnov, gorniških vodnikov, turističnih vodnikov, šivanje oblačil, kuharski tečaj, polaganje keramičnih ploščic, najrazličnejše računalniške aplikacije … Dobro je poznati stara slovenska pregovora »Kolikor znaš, toliko veljaš.« in »Na mladih svet stoji«. Izkoristite priložnost in del študija – sam bi predlagal kar celotno stopnjo študija – opravite v tujini. To je izredna izkušnja.

Ne dvomim, da se bo večina študentov vrnila domov. Slovenci smo nekako bolestno vezani na ta košček evropske zemlje. Domotožje prevlada nad denarjem. A kljub temu bodite inovativni in odločni. Vsekakor bi mlajša generacija morala imeti tudi pomembno vlogo v centrih odločanja. Morali bi tudi razmisliti o kvotah za mlade. Pri vseh volitvah bi morali imeti tudi posebno kvoto državljanov, mlajših od 25 let.

Ivan Leban (D. Phil., York) je redni profesor Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo ter nekdanji prorektor Univerze v Ljubljani. Je član evropske ekspertne skupine EUA IEP za zunanje ocenjevanje univerz in član komisije za naravoslovne vede Hrvaške agencije za znanost.

Članek je bil objavljen v reviji Mladina