Tajni sporazum Kučan-Milošević

* (iz predgovora k hrvaški izdaji trilogije V imenu države, avtorjev Blaže Zgage in Mateja Šurca)

Tajni sporazum o nenapadanju med Kučanom in Miloševićem je bil sklenjen in podpisan 14. avgusta 1991 v stanovanju akademika Dobrice Ćosića, o čemer Ćosić podrobno piše v tretjem zvezku svojega dnevnika Lična istorija jednog doba – vreme raspada: 1981–1991 (Osebna zgodovina neke dobe – čas razpada, 1981–1991), ki obsega sedem knjig.

Res imamo srečo, da je ta ostareli duhovni oče velikosrbske ideologije tako zaverovan vase in samoljuben, da je – v želji, da bi dokazal, da je bil v Srbiji tudi takrat, ko ni imel nikakršne formalne moči, najmočnejši človek – celotno resnico o tajnem sporazumu o nenapadanju med Kučanom in Miloševićem natisnil v tolikšni, zavidanja vredni nakladi

Ta tajni beograjski sporazum med Miloševićem in Kučanom predvideva politične in ozemeljske spremembe v nekdanji Jugoslaviji, tudi »samoodločbo narodov, iz katere lahko izhajajo različne oblike samostojnosti« (bodite pozorni na besede – samoodločba narodov, ne republik!), prav tako ga lahko štejemo za agresivni vojaški pakt, ki je bil v škodo vsem, ki sporazuma niso podpisali.

Beograjskih »izhodišč« resda nista podpisala Kučan in Milošević, ampak tedanji predsednik slovenskega državnega zbora France Bučar, slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel in siva eminenca ter skrivni zaupnik Slobodana Miloševića Dobrica Ćosić. Če torej pogojno lahko govorimo o »dogovorjeni vojni«, je za desetdnevno vojno med JLA in Slovenijo mogoče uporabiti to besedno zvezo. Kajti Borisav Jović v svojem Dnevniku poroča, da so se po začetku vojne v Sloveniji, v začetku julija 1991, sestali on, Slobodan Milošević in Veljko Kadijević. Na tem sestanku so se dogovorili, da se uresniči poprejšnji dogovor med srbskim vodstvom in JLA – da se JLA umakne iz Slovenije na strateške položaje v Hrvaški in da iz svojih vrst izloči Slovence in Hrvate. JLA je s tem tudi formalno postala velikosrbska vojska.