Slovensko-srbski pakt

Spoštovano uredništvo!

V svojem cenjenem tedniku ste objavili zelo obsežen, informativen, objektiven in zanimiv članek Boža Repeta Slovensko-srbski pakt, ki je odziv na moj predgovor Slovenski in hrvaški trgovci s smrtjo k hrvaški izdaji knjige Prodaja iz trilogije V imenu države slovenskih novinarjev, raziskovalcev, analitikov in piscev Mateja Šurca in Blaža Zgage.

Poleg izjav neposrednih udeležencev dramatičnih zgodovinskih dogodkov iz danes že daljnega leta 1991 (Franceta Bučarja, Dimitrija Rupla, Lojzeta Peterleta, Dobrice Ćosića) ste objavili tudi izjavo tedanjega predsednika Republike Slovenije gospoda Milana Kučana. V tej je gospod Kučan, ki ga imam, mimogrede rečeno, za modrega in velikega slovenskega državnika in častivrednega človeka, zatrdil, da se s Slobodanom Miloševićem ni nikoli o ničemer dogovarjal, niti osebno niti prek posrednikov.

Najpomembnejši del te izjave bom navedel v celoti: »Z Miloševićem se nisem nikdar dogovarjal, ne osebno ne prek posrednikov, tajno pa še najmanj. To so počeli drugi, o čemer Letica kot nekdanji svetovalec predsednika Tuđmana morda tudi kaj ve.«

Gospod Kučan ima v nečem prav: resnično vem veliko – in to iz prve roke – o tistem času. Predvsem vem, da Kučanova trditev, da se z Miloševićem ni »nikdar dogovarjal ne osebno ne prek posrednikov, tajno pa še najmanj«, sploh ni točna.

Nesporna zgodovinska resnica je, da se je gospod Kučan z Miloševićem večkrat sestal in dogovarjal, neposredno, prek posrednikov, javno in tajno. Osebno v tem nisem nikoli videl nikakršne težave: bili so težki časi in gospod Kučan, ki je bil takrat predsednik Slovenije, se je odločal tako, kot je menil, da je najbolje za slovenski narod in Slovenijo.

Toda te odločitve in ravnanje iz leta 1991 mu ne dajejo pravice, da bralcem Mladine danes sugerira mnenje, da sem si »posredniški« dogovor Franceta Bučarja in Dimitrija Rupla, ki so ga podpisali v stanovanju Dobrice Ćosića v Beogradu 14. avgusta 1991, izmislil.

Ta dogovor je – kot so Mladini potrdili sami protagonisti – preprosta zgodovinska resnica, čeprav ga podpisniki imenujejo in se ga spominjajo različno.

Zgodovinska resnica je, da obstaja tudi precej zgodnejši prvi in neposredni dogovor/sporazum/poročilo Milošević-Kučan iz 24. januarja 1991, o katerem nisem pisal v predgovoru h knjigi Prodaja. Ta prvi zgodovinski sestanek, na katerem je nastal sporazum med Miloševićem in Kučanom (Kučan ga, kot bom pojasnil, imenuje skupno »poročilo«), je potekal 24. januarja 1991, točno na dan, ko je predsedstvo SFRJ skušalo legalizirati vojaško posredovanje JLA na Hrvaškem, znano predvsem po izdelavi in predvajanju KOS-ovega filma o ilegalnem oboroževanju Hrvaške (Primer Špegelj).

Mimogrede pa se je treba spomniti še, da je bil sporazum med Miloševićem in Kučanom dosežen polna dva meseca pred sestankom med Miloševićem in Tuđmanom v Karađorđevu 25. marca 1991.

V filmu Dogovorjena vojna sestanek in podpis »poročila« potrdita Borisav Jović in Milan Kučan.

Borisav Jović: »Ker smo v Srbiji menili, da se Slovenija lahko odcepi od Jugoslavije, če tako hoče, seveda po mirni poti, in da nimamo popolnoma nobenega razloga, da bi jo silili živeti z nami, lahko se (odcepi), ker nima nobenih nerešenih mednacionalnih vprašanj, kakršna se pojavljajo na Hrvaškem. Zaradi tega smo menili, da nam je ni treba vznemirjati, če tako hoče. Naj naredi, kakor hoče. Naj odide. Če bo zahtevala odcepitev, bomo to v zvezni skupščini odobrili.«

Milan Kučan: »Ta pogovor je potekal v poslopju predsedstva v Beogradu. Potem smo potrdili poročilo, v katerem je bil stavek, da Srbija ne nasprotuje želji Slovencev (po samostojnosti) in da tudi mi nimamo nič proti temu, da Srbi živijo v svoji državi. Seveda pa je imel stavek še nadaljevanje: ne na račun drugih.«

Treba je omeniti, ker je to zelo pomembno, da je o vsebini dogovora Milan Kučan govoril tudi v BBC-jevem dokumentarnem filmu Smrt Jugoslavije in v knjigi Laure Silber in Allana Littla z enakim naslovom, le da je bil v njiju precej natančnejši: »Na sestanku je bilo očitno, da si Srbi ne bodo prizadevali Slovencev zadržati v Jugoslaviji ... Slovenci smo rekli, da želimo uveljaviti pravico do svoje države. Milošević je dejal, da si Srbi prav tako želijo, da bi jim priznali to pravico, torej to, da bi vsi Srbi v Jugoslaviji živeli v eni državi. Seveda sem odgovoril, da imajo tudi Srbi pravico do tega, vendar na enak način kot Slovenci, ne da bi s tem kršili pravice drugih narodov. Milošević je odgovoril: ’Seveda, to je vendar jasno.’ Potem smo odleteli domov, v Ljubljano.« (Otokar Keršovani, Reka, 1996, str. 104)

Ker sem bil takrat osebni svetovalec predsednika Tuđmana, sem bil zelo natančno seznanjen s potekom in rezultati sestanka Kučan-Milošević-Jović 24. januarja 1991, ko je, to je treba še enkrat povedati, bil načrtovan že drugi poskus vojaškega udara JLA na Hrvaškem. Odhod Milana Kučana v Beograd na tajno dogovarjanje o tem, da lahko Slovenija svobodno izstopi iz Jugoslavije, smo razumeli kot izdajo, ker sta štiri dni prej (20. januarja 1991) Slovenija in Hrvaška podpisali sporazum o skupni obrambi, če bi JLA posredovala v kateri od držav, ki so bile takrat republike SFRJ. Sporazum o skupni obrambi so podpisali Martin Špegelj in Josip Boljkovac v imenu Hrvaške ter Janez Janša in Igor Bavčar v imenu Slovenije. Celotno besedilo sporazuma je objavljeno v publikaciji Slavena Letice in Maria Nobila JNA: Rat protiv Hrvatske (JLA: Vojna proti Hrvaški), ki je izšla neposredno po teh dramatičnih dogodkih, 11. februarja 1991.

Ko je predsednik Tuđman pozneje pogosto govoril, da Slovencem ni bilo težko oditi iz Jugoslavije, ker so se o tem dogovorili s Srbi (na sestanku državnega vodstva in vseh strankarskih prvakov v Banskih dvorih 26. junija 1991 okrog osmih zvečer je za vojno JLA proti Sloveniji prvič javno dejal: »To ni naša vojna!« Osebno sem vedel, zakaj je to rekel in da je imel prav, marsikdo pa ni razumel konteksta, o katerem zdaj pišem), je bil izpostavljen zastrašujočim javnim kritikam tedanje hrvaške opozicije in »neodvisnih« intelektualcev, čeprav je preprosto govoril resnico, ki je v Hrvaški in še posebej v Sloveniji do danes zamolčana.

Na to resnico ni vplivala niti nenadna odločitev Anteja Markovića in generalštaba JLA za desetdnevno »operetno« vojno v Slovenji (od 27. junija do 6. julija 1991), med katero so se tamkajšnje enote JLA, ki so jih sestavljali v glavnem vojskovanja nevešči vojaški obvezniki, spopadle z maloštevilno slovensko teritorialno obrambo, ki ji je poveljeval Janez Janša. JLA je za svoj cilj razglasila »zavzetje mejnih prehodov« in »preprečitev slovenske neodvisnosti«.

S to »operetno« vojno poleti 1991 se je strateška zveza med Srbijo in Slovenijo samo še okrepila, ker sta Slobodan Milošević in Dobrica Ćosić Slovence prepričevala, da se ni vojskovala Srbija, ampak JLA!

Hrvaška javnost sploh ni seznanjena niti s tem, da je Ante Marković Veljka Kadijevića prepričeval, naj bi JLA sočasno aretirala Tuđmana in Miloševića, da je Mesić Kadijeviću govoril, da je on, Mesić, resnični demokrat, Tuđman pa avtoritarna osebnost. Čeprav je bila Kadijeviću zoprna že sama misel na nastanek samostojne hrvaške države, hrvaško oblast pa je imel za ustaško, ni hotel aretirati Tuđmana, saj je vedel, da ga podpira več kot 90 odstotkov Hrvatov. Glej:

bqMd6PFps8A

Naj končam. Danes, 22 let po dramatičnih dogodkih julija in avgusta 1991, mislim, da imata slovenska in hrvaška javnost pravico izvedeti vso resnico o hrvaško-slovenskih in slovensko-srbskih sporazumih in nesporazumih iz te daljne preteklosti.

Zato sem vesel, ker sedanje trditve gospoda Milana Kučana lahko izpodbijam z nekdanjimi trditvami istega človeka.