Jovanka Broz

Jovanka Broz (z dekliškim priimkom Budisavljević) se je rodila leta 1924 v kmečki družini v Liki, za katero je kasneje trdila, da je dala veliko (avstrijskih) častnikov in pravoslavnih duhovnikov, omenjala je tudi, da naj bi imela – po družinskem izročilu – skrivnosten izvor v srbskem kosovskem plemstvu iz časov še pred kosovsko bitko. Vsekakor je bila neizobražena mlada partizanka, ki je že med vojno kazala, da bo napredovala. Postala je bolničarka in tudi neke vrste oskrbovalka v vrhovnem štabu, kjer je morda pritegnila pozornost z mladostjo in lepoto posebne vrste, izžarevajočo vitalnostjo. Ob koncu vojne je opravila tečaj za bolničarke, kar je zadostovalo, da je imela strokovne – danes bi rekli tako – kompetence za delo skrbnice v domu predsednika jugoslovanske vlade, katerega bivališče je bilo fizično povezano z njegovimi uradnimi prostori. Kasneje je pripovedovala (po Jokanovićevih trditvah), da je bila njena prava naloga nekoliko drugačna, da naj bi bila urejala osebno dokumentacijo predsednika vlade. Vsekakor je v tej službi ostala in pritegnila njegovo pozornost, leta 1952 pa sta se poročila. Pred tem je bila navzoča tudi pri oskrbi predsednika med boleznijo in operacijo v Ljubljani leta 1951.

V službo na domu predsednika vlade gotovo ni prišla po naključju. Povsem verjetno je, da je to uredil vodja policije in s tem tudi »kadrovik« Aleksandar Ranković. Najbrž so različna ugibanja, da naj bi bil temu botroval tedanji vodja hrvaške tajne policije (Udbe) Stevo Krajačić ali sovjetska obveščevalna služba, manj prepričljiva. Ali jo je ta, ki jo je spustil v Titov dom, že vnaprej namenil za drugačno vlogo od uradne, je precej vprašljivo. Vsekakor je izpolnjevala tedanje »moralne standarde«, saj se je pričakovalo, da bodo vodilni tovariši imeli »tovarišice« primerne politične pripadnosti (to ni šlo kar samodejno, kot bi morda kdo domneval, in je bilo leta 1946 urejeno s posebno uredbo, ki je bila objavljena v tedanjem uradnem listu, kršitve teh standardov pa so posredno botrovale Đilasovemu padcu).

Čas petdesetih let je bil čas, ko je bila Jugoslavija popolnoma totalitarna in v skladu s tem so bili vodilni tovariši na vseh uradnih fotografijah strogo resni. Nova soproga tedaj že predsednika jugoslovanske zvezne republike pa se je na fotografijah pogosto pojavljala in se na njih tudi smehljala, zato je že v petdesetih letih dobila vzdevek jugosmehljaj. To v političnem smislu sicer ni ničesar spremenilo, je pa Jovankina javna podoba nekako postala del Titove nedvomne – spontano nastale in umetno napihovane – karizme.

Kakšno mnenje je imela o sebi, je razvidno iz besed, ki jih je zabrusila fantu svoje sestre, sicer umetnostnemu zgodovinarju, ko je ta zasnubil dekle. Povedala mu je, da je »družinski svet« sklenil, da »ni primeren« za njeno sestro, o čemer v spominih piše Ranković.

Po sklenitvi zakonske zveze Jovanka ni nikoli imela ne politične funkcije ne kakšne zaposlitve, ostala pa je seveda v predsednikovem domu, ki se je progresivno razvijal v dvor. In v tem je bil njen bistveni problem. Bila je tako blizu procesa odločanja, ker je bil Tito – ki je sicer vse manj ukazoval – vendarle v središču odločanja, čeprav je to vse bolj dobivalo obliko znotrajjugoslovanskih pogajanj, seveda pa je bilo povezano tudi z njemu ljubimi mednarodnimi stiki. Jovanka je sicer skrbela za protokol, za pravila življenja na dvoru in za protokol pri mednarodnih stikih. V tem se je po svoje izkazala: pripomogla je, da je bil uveden strog protokol, primeren za XIX. stoletje in nič kaj ustrezen za socializem. Vendar je, čeprav je vodila rezidence, razporejala povabljence na kosilih, večerjah in izletih, odpuščala dvorne uradnike (pri tem je bila agilna, impulzivna in tudi brezobzirna – ni sicer mogla imenovati novih, to je ostajalo v pristojnosti kadrovskih služb) –, ostala nezadovoljna. Konec šestdesetih in v prvi polovici sedemdesetih let je postajala vse bolj nezadovoljna. Želela si je tistega, kar je bilo v njenem okolju edino cenjeno: neke vrste oblasti. Pozneje je to sicer vedno zanikala, vendar zapisi o njenih poskusih, da bi postala članica vodstva Zveze komunistov Jugoslavije, to demantirajo. Tudi njena lastna poznejša trditev, da je bila sama tvorka zamisli o neuvrščeni politiki, govori, da jo je politika mikala. Ni mogoče, da bi se v okviru njene tedanje miselnosti pojavila želja, da bi se s politiko ukvarjala neodvisno od Tita, zato so bile zgodbe o njenem domnevnem poskusu »državnega udara« ob pomoči generalov, vrstnikov iz Like, iz trte izvite pozneje in so nastale v različnih službah.

Pri tem je bil dvor zanjo središče političnega življenja tedanje države. Iz njenega pričevanja izhaja, da so Jugoslavijo po njenem sestavljali zvezni politbiro in zvezna vlada ter generalštab in končno vrhovi varnostnih služb, ni pa dojela, da so jo pravzaprav sestavljale republike.

Razhajanje

Dogajanje, povezano z njeno vlogo in njenimi zahtevami, je večkrat dobilo groteskne oblike – Tito je moral pred obiskom v Washingtonu recimo odpoklicati tamkajšnjega veleposlanika, ker ga ni hotela videti, o čemer priča tedanji zunanji minister Tepavac. Poseben kamen spotike sta bili predsednikovi fizioterapevtki, ki sta terapijo izvajali več ur, in to vsak dan, Jovanka pa ju je skušala odstraniti, vendar brez uspeha. Je pa vprašanje »Jovankinega položaja« na dvoru doseglo vrhunec s Titovim obiskom Kitajske in Koreje leta 1978, ko ni hotela iti na pot, če naj bi bil v delegaciji tudi Stane Dolanc. Izbruhnila je prava dvorna vojna. Politična telesa so uradno obravnavala to »zadevo«: menda je bilo v sedemdesetih letih 59 sej najvišjih državnih in partijskih teles ter posebne komisije posvečenih »Jovankinemu vprašanju«.

Končno so sodelavci sklenili, da pomeni »nevarnost za Titovo zdravje«, on pa se je s tem strinjal. Na pot je šel brez nje in skupno življenje se ni nikoli nadaljevalo. Predvsem Jovanka ni hotela skupnega življenja pod pogoji, ki bi jih narekovali drugi (kdaj naj bi bila s Titom, naj bi odločal poseben komite »za usklajevanje predsednikovih dejavnosti«, ki je zadnja leta Titovega življenja dejansko deloval). Tito ji je sicer vsak dan pošiljal šopek vrtnic, poskušal je tudi telefonsko vzpostaviti stik z njo, vendar je zavračala vse, kar ne bi pomenilo popolne vrnitve na položaj »prve dame«.

Brez zadržkov lahko trdimo, da je šlo za tipično dvorno preganjavico, v družbenem in psihološkem smislu, ki pa je, kot se je pokazalo, postala del njene osebnosti.

Osama

Jovanka je živela v Titovi rezidenci na beograjskem Dedinju, on je v glavnem bival v številnih rezidencah zunaj prestolnice (in bil na potovanjih po tujini), njegovi sodelavci, predvsem Nikola Ljubičić in Stane Dolanc, pa so poskrbeli, da tako rekoč ni imela stikov z ljudmi, razen s sorodniki. Torej so njeni nasprotniki vodili policijo, obveščevalno službo in vojsko, ves represivni aparat – in zdelo se je, da so hudo mogočni. Ko je Tito umrl, je niso mogli izločiti iz pogrebnih obredov, vendar se v javnosti ni smela pojavljati. Lahko bi pretendirala na karizmo, to pa se je zdelo nevarno za oblast Titovih naslednikov.

Tudi kasneje se je videla kot žrtev vsesplošnega preganjanja. Zato tudi niso rešili njenega stanovanjskega vprašanja, ni prejemala pokojnine in ni bila upravičena do zapuščine. V takšen položaj so jo pahnili drugi, brezobzirno in okrutno (dokler so se še bali njene morebitne priljubljenosti, ’karizme’ med ljudstvom), pa tudi sama je prispevala k temu, na primer, ko ni sprejela vile, ki so jo zanjo zgradili po njenih načrtih. Niti s Titovimi otroki ni imela stikov, živela je v popolni osami (njeni stiki so bili omejeni na sestri in njune potomce), kar ni bilo več stvar obveščevalnih služb, temveč izgube zaupanja v ljudi, da ne omenjamo njenega duševnega stanja. Sama je to doživljala kot nadaljevanje preganjanja in je še pred kratkim trdila, da so nekateri, ki so jo preganjali, ko je odnašala svoje stvari iz rezidence, še zdaj na oblasti, pri čemer je omenjala neko ime. Češ da naj bi v Srbiji obstajala kontinuiteta njenega preganjanja.

Po Titovi smrti je hotela biti nekakšna »mati vseh Jugoslovanov«, ki so obiskovali njegov grob in njo, ni pa mogla več sanjati o oblasti. Vendar je izgubljala stik s stvarnostjo.

Z njo odhaja še zadnja sled ali morda senca Titove karizme, ki je – z današnjega vidika – tako nenavadno povezovala jugoslovanske narode.

Dogajale so se ji grde reči: pretrganje vezi s soprogom, ki je bil zanjo središče vesolja, jo je hudo prizadelo in so ga zmanipulirali Titovi sodelavci, iz rezidence so jo po njegovi smrti odpeljali na hitro in prisilno, niso ji dovolili, da bi odnesla vse osebne predmete (ali je odnesla kako stvar izjemne vrednosti, na primer drago kamenje in zlato, je vprašljivo). Za to so seveda odgovorni tisti, ki so to počeli, tedaj na uradnih položajih, danes pokojni.

»Ni mogla« pravočasno na zdravljenje, ne več zaradi objektivnega preganjanja, temveč, ker se je čutila ogroženo, čeprav je bilo preganjanje sedaj le še v njeni zavesti, tako da so jo odpeljali šele, ko ni bila več pri polni zavesti. Ni »mogla« zaupati nikomur, razen najbližjim sorodnikom, čeprav so obstajali poskusi, da bi uredili njen položaj, ki so se zdeli uspešni. Nekoč so jo v resnici preganjali, še bolj pa je bilo to preganjanje zakoreninjeno v njeni duševnosti.

Po Titovi smrti ni nikoli zapustila Srbije.