Irska zgodba o uspehu

Ali kako drag je špar program trojke

Medtem ko se Slovenci dan in noč ukvarjamo z vprašanjem, ali bo vlada zaprosila za mednarodno finančno pomoč, zato da bo lahko dokapitalizirala banke in nas tako hitreje izvlekla iz primeža recesije, so Irci to pomoč že dobili. In ni tako ugodna, kot se morda zdi. Ne samo, da pomeni drastične varčevalne reze. Tu so tudi precejšnji stroški prenosa posojil od trojke do države prosilke. Irska je za finančno pomoč Evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada uradno zaprosila novembra 2010. Dobila je 67,5 milijarde evrov, k čemur je država dodala 17,5 milijarde evrov, tako da je celoten reševalni paket vreden kar 85 milijard evrov. Samo v letošnjem letu so obresti na to posojilo državo stale 1,4 milijarde evrov. K temu pa je treba prišteti še transakcijske stroške, ki so v treh letih nanesli dobrih 220 milijonov. Trojka s posojilom dobro služi.

Zdaj pa poglejmo še učinek te silne pomoči. Je Irska v treh letih izstopila iz krize? Se je njeno gospodarstvo silovito razcvetelo? Niti ne. Resda bo v letošnjem letu njena gospodarska rast pozitivna, znašala naj bi odstotek bruto domačega proizvoda, vendar je to še daleč od rekordnih stopenj rasti, ki jih je Irska beležila pred pokom nepremičninskega balona. Manj ugodni so nekateri drugi makroekonomski kazalci. Javnofinančni primanjkljaj bo v letošnjem letu znašal 7,5 odstotka bruto domačega proizvoda, kar je najvišji primanjkljaj v EU letos. Brezposelnost je še vedno visoka. Pa tudi javni dolg se ne zmanjšuje tako hitro kot je upala vlada. Nasprotno. Irska je ena od tistih držav članic EU, ki jim je delež javnega dolga v bruto domačem proizvodu v letošnjem letu najbolj občutno narasel, zdaj znaša 124 odstotkov, kar je precej nad evropskim povprečjem, pa tudi več kot še enkrat toliko, koliko denimo znaša javni dolg Slovenije, ki naj bi bila po pisanju medijev naslednja v vrsti za mednarodno pomoč. »Irski politiki se ne hvalijo več, da je njihova država svetla točka na evropskem recesijskem nebu,« piše britanski The Economist.

Konec letošnjega leta naj bi Irska izstopila iz reševalnega programa. Toda to še ne pomeni, da bo dosegla polno finančno neodvisnost. Še vedno bo potrebovala zunanjo pomoč, to naj bi dobila iz evropskega reševalnega sklada ESM, in sicer iz programa OMT, ki ga je Evropska centralna banka lani uvedla zato, da bi na sekundarnem trgu odkupovala obveznice od vseh ranljivih evropskih držav ter jim tako pomagala zmanjšati zahtevane donose obveznic na trgih. Takšna pomoč seveda pomeni nove špar ukrepe. Kako daleč v irsko suverenost bodo ti posegli, bo pokazal čas. Je pa dejstvo, da je suverenost držav, ki so vključene v program reševanja, že zdaj precej okrnjena. Irci se pritisku od zunaj upirajo. Tako so pred kratkim na referendumu s tesno večino zavrnili ukinitev senata, tj. zgornjega doma irskega parlamenta. Irci senatu sicer niso posebej naklonjeni, moti pa jih, da bi morali veljavni parlamentarni sistem modificirati pod pritiskom Bruslja.

Z ukinitvijo senata bi državni proračun prihranil pičlih 20 milijonov evrov na leto, poleg tega se zastavlja vprašanje, kje se takšno varčevanje konča. Bo naslednje pod udarom ustavno sodišče? In če se že reže, zakaj ne bi ukinili kar vseh sodišč, za dobro mero pa še pol ministrstev ali kar celotno vlado? Če si namreč pod protektoratom, zakaj bi potreboval lastne organe odločanja? Vse, kar potrebuješ je nekaj uradnikov, ki bodo servilno izvajali navodila gospodarja iz Bruslja.

Ni sicer nobenega dokaza, da je ukinitev irskega senata zahteval Bruselj. Peter Power, vodja tiskovnega predstavništva Irske pri Evropski komisiji, pravi, da se je trojka z irskimi oblastmi dogovorila o fiskalnih ciljih, ki jih mora doseči, zato da bo izravnala svoje javne finance, medtem ko specifične proračunske ukrepe, s katerimi naj bi te cilje dosegla, izbere prejemnica pomoči sama. »Specifični ukrepi niso vsiljeni s strani Evropske komisije ali drugih dveh partneric, ki sta vključeni v program finančne pomoči.«

Power trdi, da je zamisel o ukinitvi senata zrasla izključno v glavah irskih politikov in da torej Bruselj s tem nima nič. To nam je potrdil tudi irski ekonomist, prof. dr. Brian Lucey iz kolidža Trinity v Dublinu. Pri čemer Lucey meni, da gre še kljub temu za poseganje v suverenost. Reševalni program za države, ki so vanj vključene, ni opcija, temveč obveznost. Trojka državi določi natančne roke, do katerih je svoje javne finance dolžna spraviti v red. Država je torej stisnjena v kot, zato po vseh proračunskih postavkah mrzlično išče, kje bi prihranila kak evro. Od tod ni več daleč do sklepa, da morda ne potrebuje senata oz. dvodomnega parlamentarnega sistema. Ali pa da, to smo lahko videli na primeru Grčije, ne potrebuje javne televizije.