Slovensko-srbski pakt

Spoštovani!

V članku Slovensko-srbski pakt, ki je bil 18. oktobra 2013 objavljen v Mladini, povod zanj pa je bil izid hrvaškega prevoda trilogije V imenu države Mateja Šurca in Blaža Zgage, so zamolčani pomembni podatki o tem, kako je bila knjiga predstavljena v Zagrebu in Sarajevu, pa tudi o odnosih, na katerih je temeljila odločitev slovenskih oblasti za prodajo orožja Hrvaški in BiH »v imenu države«. Prepričan sem, da imam pravico spregovoriti o tem, ker sem sodeloval pri projektu in bil eden od njegovih promotorjev v Zagrebu in Sarajevu. V članku v Mladini je navedena izjava Milana Kučana, da se »z Miloševićem nisem nikoli dogovarjal, niti osebno niti prek posrednikov, še najmanj pa tajno«. Resnica je drugačna.

Opozoril bi vas na zakonitost delovanja prevodnih del – prevod katerekoli knjige nesporno deluje kot novo, samostojno delo, ker ga v maternem jeziku berejo ljudje, ki imajo drugačne izkušnje, znanje in spomine od samih piscev, pa tudi od javnosti, v kateri je bil objavljen izvirnik. Prevod je razumljen drugače, kot je izvirnik razumela javnost, v kateri je delo prvotno izšlo. Pisec seveda ni odgovoren za to, kako njegovo delo razume druga javnost, ampak zgolj za resničnost in preverljivost dejstev, ki jih predstavlja. Ker sem poklicni raziskovalni novinar, so mi te izkušnje zelo blizu, na njih pa temelji tudi možnost čezmejnega novinarskega sodelovanja. Zaradi različne identitete, različnih izkušenj in spominov nismo glede vsega enakega mnenja, skupna nam je le zavest o nujnosti objavljanja resničnih in preverljivih podatkov. Posebej težko je pisati, kadar gre za nacionalne interese skupnosti, v katero sodimo, in države. Tako je bilo tudi s prevodom prve knjige iz trilogije V imenu države v hrvaščino. Za slovensko javnost je bilo ključno vprašanje moralnosti ravnanja slovenskih oblastnikov, ki so v zahtevah Hrvaške in BiH po vojaški pomoči videli priložnost za zaslužek, v hrvaški in bosansko-hercegovski javnosti se postavljajo druga vprašanja. Eno od teh je, kako je bilo mogoče, da je Slovenija prodajala orožje, ko sta se Hrvaška in BiH oboroževali.

Zato bi vas želel opozoriti na pomembno zamolčano dejstvo, povezano s tem, kako je bil prevod knjige predstavljen v hrvaški in bosanski javnosti. Tudi sam sem se na goste na promocijah in medije v Zagrebu in Sarajevu – neodvisno od Slavena Letice in brez predhodnega dogovora – obrnil z vprašanjem, kako je bilo mogoče, da je Slovenija prodajala orožje. Menil sem, da je bila takšna odločitev mogoča, ker Slovenija ni bila resnično ogrožena, tako pa je bilo zaradi sporazuma, ki sta ga Milan Kučan in Slobodan Milošević sklenila v Beogradu 24. januarja 1991. Gre za sporazum, ki je opredelil poznejše dogodke, povezane z razpadom Jugoslavije, očitno pa ljudi na območju od Sarajeva do Ljubljane, od Skopja do Beograda in od Prištine do Zagreba še danes ne pušča ravnodušnih.

V poročilu s sestanka republiških delegacij, ki sta ju vodila Kučan in Milošević, piše:

»Skupna ugotovitev se glasi, da je treba pri reševanju jugoslovanske krize izhajati iz pravice naroda do samoodločbe, ki ne more biti omejena z ničimer, razen z enako oziroma prav tako pravico drugih narodov. Pri udejanjanju te pravice, tako menita obe strani, je nujno upoštevati posebnost in različnost interesov, zato ne more biti uveljavljena na škodo drugih narodov.

Srbija spoštuje interes Slovenije, da se na podlagi pravice naroda do samoodločbe in s procesom sklepanja sporazumov o bodočih odnosih med republikami zagotovi nemoteno uveljavljanje pravice slovenskega naroda in Republike Slovenije do samostojne poti v prihodnosti in lastne izbire oblike povezovanja z drugimi jugoslovanskimi narodi oziroma republikami. Slovenija spoštuje željo srbskega naroda, da bi živel v eni državi, in bodoči jugoslovanski dogovor bi to željo moral upoštevati.« (Oslobođenje, 25. januarja 1991, str. 4, Samoodločba narodov ne more biti z ničimer omejena)

Kučan je, ko se je 24. januarja 1991 iz Zagreba in Beograda vrnil v Ljubljano, pa tudi med obiskom v Sarajevu 26. januarja odgovarjal na številna vprašanja novinarjev o pomenu tega sporazuma z Miloševićem.

»Novinarji so Kučana največ spraševali, kaj pomeni formulacija iz poročila, da ima srbski narod pravico živeti v eni državi, pa tudi priznavanje slovenske pravice do samostojne poti in izbire, kar zadeva povezovanje z drugimi jugoslovanskimi narodi v prihodnosti.

Kučan je odgovoril, da se Slovenija zavzema, da se notranje meje v državi ne bi spreminjale na silo in da bi se ta pravica srbskega naroda uveljavila z dolgotrajnimi in težavnimi pogajanji zainteresiranih republik. ’Srbski narod je v drugačnem položaju od slovenskega, ker živi v treh republikah,’ je rekel Kučan, in stvar teh republik je, da se med seboj dogovorijo. Na vprašanje, ali misli, da bi Slovenija ostala izvzeta iz morebitnega nasilnega reševanja vprašanja republiških meja oziroma da bi ji bilo to prihranjeno, je odgovoril, da misli, da je vsem republikam do tega, da bi ohranile Jugoslavijo, in da si tega želi tudi Slovenija, toda ’če te želje pri drugih ni, je Slovenija pripravljena sprejeti izziv in naprej živeti kot samostojna država’.« (Oslobođenje, 25. januarja 1991, str. 4, Nespremenljivost meja, spremenljivost stališč)

Ni šlo za napačno razumevanje, ker je predsednik Kučan ta stališča ponovil 26. januarja 1991 v Sarajevu: »Kar pa zadeva stališča Slovenije glede tega, da spoštuje želje Srbije, da bi srbski narod živel v eni državi, kar je zapisano tudi v poročilu s slovensko-srbskih pogovorov, Kučan pravi, da ena pravica ne more biti omejena z drugo, tako da se razume, da priznavanje pravice Slovencev do samoodločbe pomeni tudi priznavanje pravice Srbov, da živijo v eni državi.« (Oslobođenje, 27. januarja 1991, naslovnica in str. 2)

V poročilu s pogovorov delegacije Slovenije in BiH je rečeno, da sta »skupaj ugotovili, da je pri reševanju jugoslovanske krize treba izhajati iz pravice narodov do samoodločbe, ki ne more biti z ničimer omejena, razen z enako in nič drugačno pravico drugih narodov in s priznavanjem suverenosti vseh jugoslovanskih republik. Pri uveljavljanju te pravice, sta ugotovili obe strani, je nujno spoštovati posebnosti in razlike v interesih, te pravice pa ni mogoče uveljavljati na škodo drugih narodov oziroma republik.

Posebej je bilo poudarjeno, da so enakopravni subjekti pogovorov, s katerimi naj bi poiskali rešitev iz nastale jugoslovanske krize, lahko le suverene republike, izhajati pa je treba iz komplementarnosti njihovih interesov. Ugotovljeno je bilo, da obstaja skupni interes, da odnosi temeljijo na priznavanju suverenosti republik in narodov, legitimnosti demokratično ugotovljenih in izraženih interesov, potreb in želja vseh republik in narodov ter na spoštovanju razlik, ki iz tega izhajajo, in objektivnih posebnosti posameznih republik v nacionalnem in drugih pogledih.« (Oslobođenje, 27. januarja 1991, Mirni razplet)

Sarajevski in beograjski sogovorniki Milana Kučana, ki so se strinjali, da je treba izhajati iz pravice naroda do samoodločbe, so vsi po vrsti postali bodisi vojni zločinci bodisi so bili obtoženi ali so se znašli v preiskavi zaradi vojnih zločinov, od Slobodana Miloševića do članov predsedstva BiH, tudi Biljane Plavšić, Momčila Krajišnika in Alija Izetbegovića. Pri razpadu Jugoslavije sta bila edina naroda, ki sta se lahko mirno razšla, srbski in slovenski. Smisel in pomen srbsko-slovenskega sporazuma je prav v tem, da sta se Kučan in Milošević strinjala, da ni ozemeljskih ovir, ki bi onemogočale takšno uveljavljanje načela pravice do samoodločbe Srbov in Slovencev.

Vsi drugi poskusi mirnega uveljavljanja tega načela so pripeljali do nasilne arbitraže med dvema enakima pravicama do ozemelj, na katerih so do takrat živeli pripadniki različnih narodov, predvsem na Hrvaškem in v BiH.