Klicanje trojke

Pred dnevi je bil v Ljubljani posvet, na katerem so o zunanjepolitičnem položaju Slovenije razpredali trije sogovorniki. Dva nekdanja ministra, Dimitrij Rupel in Matej Lahovnik, ter nova nemška veleposlanica Anna Prinz. Rupel in Lahovnik sta bila v svojih ocenah apokaliptična. S Slovenijo je nekaj narobe, država je v zadregi, na vrata trka trojka, pomagata nam lahko samo prisilna uprava in zunanji pritisk. Konec je. Nemška sogovornica pa je bila bolj optimistična. Morda ima Slovenija probleme z birokracijo, a nemška podjetja so zadovoljna, pa tudi bonitetne ocene niso tako slabe, kot pravimo. »Vsi smo v istem čolnu,« je dejala malce začudena nad pesimizmom sogovornikov.

Lahovnik in Rupel pri klicanju tuje pomoči nista osamljena. Nekdanji finančni minister Janez Šuštaršič napoveduje, da »je prihod trojke neizogiben, in prej, ko si to priznamo, bolje bo za nas«. Enako pravi Janša, ki vladi svetuje, da se sooči s stanjem, ki ga sama ni sposobna reševati, »in čim prej zaprosi za tujo pomoč mednarodne institucije«.

Trojko privoščljivo napovedujejo tudi drugi: opozicijski politiki in njihovi volivci, neoliberalni ekonomisti, borzni analitiki, celo mediji, ki komaj čakajo na novo katastrofo, ki se ima zgrniti nad deželo. Finančna pomoč namreč pomeni točno to. Katastrofo, prestrukturiranje družbe, začetek socialnih nemirov, konec družbene kohezivnosti, dokončno izgubo suverenosti, nov zdrs v revščino in priznanje, da bodo slovenske finančne probleme reševali tujci, katerih motivi ne bodo enaki kot slovenski. Katerakoli evropska država je doslej poklicala finančno pomoč, je to zanjo pomenilo zmanjševanje socialne države in velik porast brezposelnosti. V teh državah je iluzija o dobrih učinkih hitrega, drastičnega varčevanja premagala javno dobro in poglobila krizo. Varčevanje in zahteve trojke so podaljšale recesijo.

»Največja neumnost je govoriti o evropski pomoči, gledati na EU kot na dejavnik, ki prinaša rešitve.« – Tomaž Mastnak

Drag denar

Kaj pravzaprav pomeni mednarodna pomoč, trojka, evropski mehanizem stabilnosti (EMS)? Kljub zapletenim postopkom je stvar preprosta, če si Slovenija na mednarodnih trgih ne bo mogla več sposoditi dovolj denarja, ker bo ta denar tudi zaradi špekulacij bonitetnih agencij predrag, bodo nekaj milijard evrov – kupček tega denarja je za evropske razmere sicer zelo majhen – prispevali drugi. Za dani kredit bodo postavili svoje pogoje: hitro privatizacijo gospodarstva, zmanjševanje javne porabe, uravnoteženi proračun, liberalizacijo socialne države in podobno. Te zahteve bodo enake, ne glede na to, ali nam bodo vladali predstavniki Evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada ali pa bo slovenskemu bančnemu sektorju z nekaj milijardi evrov pomagal EMS. Mojmir Mrak je tako te dni opozoril, da četudi bo Slovenija pomoč, ki bo striktno namenjena zgolj bankam, poiskala pri bolj prijaznem EMS-ju, bo ta finančna institucija zahtevala ukrepe, ki ne bodo povezane samo z bankami, njihovim upravljanjem, lastništvom, ampak tudi z drugimi javnofinančnimi zahtevami. Enako trdi guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec, program pomoči naj bi imel velike posledice »tako v finančnem kot v družbenokohezivnem smislu« in Slovenija mora narediti vse, da se temu izogne. Janševe trditev o prošnji za denar, »ki je praktično zastonj«, ki po nizki obrestni meri samo čaka na Slovenijo, so torej nesmiselne. Če Janša tega ne ve, je nesposoben politik, če s tem manipulira, je demagog.

Zapisano seveda ne pomeni, da država nima »presežnih finančnih primanjkljajev«, da banke ne potrebujejo novega kapitala, da ni potrebna nova pokojninska reforma, boljša ekonomska politika, zrelejša vlada – a ob morebitni prošnji v Slovenijo pač ne bodo prileteli UNRRA-paketi. Nasprotno. »Največja neumnost je govoriti o evropski pomoči, gledati na EU kot na dejavnik, ki prinaša rešitve,« pravi sociolog Tomaž Mastnak. »Falanga, ki bo (če do tega pride) prišla v Slovenijo kot ’evropska pomoč’, bo pomagala sama sebi, svojim plačnikom in klientom. Z bogastvom in potenciali, ki jih Slovenija ima, se bodo ti ’pomagači’ okoristili, Slovenija od tega ne bo imela ničesar, bo pa veliko izgubila: ne le neposredno, s tujim prilaščanjem bogastva in izžemanjem prebivalstva, temveč tudi dolgoročno, zaradi izgube mehanizmov za odločanje o lastni usodi.« Prepričljivi argument, zakaj država ne popusti in ne prosi za pomoč, je torej dokončna izguba suverenosti. »Zakaj bi nekomu drugemu prepustili vodenje države? A je ne znamo voditi sami,« se sprašuje finančni minister Uroš Čufer. Res je, da imajo članice EU v najboljšem primeru omejeno suverenost, še najbolj je suverena evropska banka, a država, ki ni deležna pomoči, ima v Bruslju večjo moč kot pa recimo razdejana Grčija ali potolčeni Ciper.

Ukinitev države

Kdo torej kliče trojko? In zakaj? Rastko Močnik pravi, da si trojko želijo politične elite in del zavedenega ljudstva. »Vladajoči sloji v Sloveniji in vseh postjugoslovanskih državah sestavljajo kompradorsko buržoazijo, ki za transnacionalni kapital opravlja policijske funkcije pri zagotavljanju do kapitala prijaznega lokalnega okolja, za nagrado pa pobira rento.« Ekonomist Franček Drenovec je še bolj neposreden. »Verjamem, da si sedanji politiki na oblasti želijo trojke in njenega diktata varčevanja, zato da bodo za vse krivili njo,« je izjavil na nedavnem posvetu stranke Trs.

Pri hrepenenju po zunanji pomoči gre za zanimiv psihološki paradoks. Namreč, politične elite, ki jim je v zadnjih letih uspelo okrniti moč države, ki so sprejemale slabe ekonomske in politične odločitve, ki jim je bil pomembna kratkoročen, partikularen, v najboljšem primeru strankarski interes, se danes ozirajo po tuji pomoči. Psiholog Aleksander Zadel ima za to dobro pojasnilo. Gre za travmo, nekateri so vedeli, kaj se dogaja z državo, a so raje gledali stran. »Psihološki mehanizem, ki je sam po sebi jalov, sili posameznike, ki ne zmorejo refleksije in samokritičnosti, da zahtevajo tistega, ki lahko kaznuje, hkrati pa naivno verjamejo, da njih kazen ne bo doletela, če so le prvi v vrsti, ali le kričijo najglasneje, naj pride končno nekdo, ki bo znal urediti stvari. Ljudje smo neizmerno prizanesljivi do sebe in nepopustljivi do drugih. Za naše nesprejemljivo vedenje ali napake najdemo kopico opravičil. Za napake drugih pa kopico razlogov, ki se tičejo njihove zlobe, nesposobnosti, zlonamernosti ali pokvarjenosti.«

»Verjamem, da si sedanji politiki na oblasti želijo trojke in njenega diktata varčevanja, zato da bodo za vse krivili njo.« Franček Drenovec (na posvetu stranke Trs)

Slovenska politična elita pa ima še eno posebnost. Tomaž Mastnak ji pravi privoščljivost, celo hudobija. »Logika je stara in znana: če ne morem jaz, ne boš niti ti. (Tisti, ki tej logiki pravijo ’slovenska’, citirajo tisto ’Bog daj, da še sosedu koza crkne’.) Velika igra je tu rušenje vlade – samo zato, ker jo vodi kdo drug. Ironija pri tem je, da tu nimamo opraviti samo z opozicijo, ki zato, ker nima politične alternative, pač preprosto dela škodo. Imamo tudi tipe, kakršen je Zoran Janković, ki se, kot je videti, čuti prikrajšanega, ker je odrinjen od vladnih denarnih tokov,« pravi Mastnak. V temelju pa gre pri klicanju trojke za priznanje večinskega dela slovenske politične elite, da sama ni več sposobna voditi države. »To je tudi prepričanje večjega dela javnosti. Problem je v tem, da se ta politična elita ne bo preprosto umaknila. Ne, ker ni sposobna voditi države, državo ne le vztrajno uničuje, marveč jo hoče zdaj konec koncev de facto ukiniti. Ta elita nima tistega minimalnega občutka spodobnosti, da bi abdicirala, da bi se torej odpovedala svojemu položaju, temveč je izbrala kapitulacijo. Tujega gospodarja si je že našla in zdaj računa, da bo ohranila položaje v kolonialni administraciji.« Dokončno naj bi se torej preoblikovala v kompradorsko buržoazijo. »Če je v Sloveniji ideja o nacionalnem interesu postala predmet posmeha neoliberalnih opranoglavcev (in deloma cinične manipulacije najrazličnejših demokratčikov) in zato v temelju ne vemo, kaj je v našem interesu, ti potencialni pomagači zelo dobro vedo, kaj je v njihovem interesu oziroma katerim interesom služijo,« še dodaja Mastnak.

Mastnak se seveda ne moti. Morebitni prihod trojke bi politično najbolj koristil opoziciji in Janezu Janši, politiku, ki trojko nestrpno pričakuje. Nedavno je recimo tvitnil, da »tehnične vlade ne bo, pride pa trojka in za njo predčasne volitve«. Prihod trojke Janši koristi zaradi dveh stvari. Najprej zato, ker bi prošnja za mednarodno pomoč pomenila padec vlade, pa tudi zato, ker so varčevalne ideje trojke podobne političnim ciljem SDS. Vitka država ne potrebuje veliko denarja. Janša bi iz javnega sektorja, tako je napovedal, takoj odpustil od 30 do 40 tisoč ljudi, odpravil bi »privilegiran« pokojninski sistem, v stečaj bi poslal slovenske banke, odprl nove, prodal bi podjetja v državni lasti, klestil bi socialno državo in nesorazmerno varčeval. In to v trenutku, ko je tudi evropski komisiji postalo jasno, da je vseobsežno evropsko varčevanje v nekaterih držav samo poglobilo recesijo.

Z vzpostavljanjem vitke druge republike bi Janša pregnal še enega demona, ki ga lovi že dve desetletji. Demona tranzicijske levice, levih fašistov, stricev iz ozadja, ki naj bi skrivno upravljali Slovenijo. Če te države ne bi bilo več, ker naj bi postala protektorat, kolonija finančnih trgov, potem bi tudi demonski komunisti izgubili svojo magično moč.

Leta 1941

Kaj se bo torej zgodilo s trojko? Nas bo ta res rešila, bo prinesla boljšo prihodnost? Nasprotno, če bo v Slovenijo prišla trojka v tej ali oni obliki, se bo zgodilo ravno tisto, pred čemer je ta družba nekoč zbežala. Trojka bo prinesla podreditev političnih elit skupnosti, ki je od nje močnejša. Slovenska politična elita se ne bo podredila ljudstvu, volivcem, ne odpira novih politik in idej vodenja države, s klicanjem trojke slovenska politična elita sodeluje pri ukinjanju demokracije. Kar je po svoje tragični zgodovinski dejà vu. »Na podobnem principu, kot se je nekoč prelomila Jugoslavija, torej en človek – en glas, je danes zasnovana Evropska unija. Prej so bili Srbi tisti, ki so bili zainteresirani za tako ’demokracijo’, danes pa so Nemci, Francozi in ostali veliki narodi, malo pa se jim je zataknilo pri Angležih,« trdi France Bučar. »Slovenija je danes samo zamenjala Srbe z bruseljsko birokracijo.« In za odvisnost od finančnih trgov. Ali kot je za Mladinine Alternative Evrope zapisal Matjaž Hanžek: »Evropa postaja vedno bolj tisto, pred čemer smo poskušali pobegniti, le da ideološki monopol zamenjuje s finančnim! Ljudje pa smo le ’nujno zlo’, ki ga potrebuje kot potrošnike in vedno bolj suženjsko delovno silo.«

Če že delamo zgodovinske primerjave, ki so res posplošene, a ne nujno napačne, se pri klicanju trojke ponuja še ena. Primerjava z letom 1941. Rastko Močnik tako pravi, da je bil tedanji položaj v Sloveniji zelo podoben sedanjemu. »Okupatorja je podpirala domača buržoazija s svojimi ideološkimi aparati in z zelo majhnim delom zavedenega ljudstva. Uprlo pa se je ljudstvo z Osvobodilno fronto, torej z naprednimi in revolucionarnimi organizacijami.« Del politične elite danes taktizira tako, kot so nekoč »meščanske stranke« in cerkev, a na drugi strani, na strani naprednih političnih skupin, pravega, aktivnega, vstajniškega upora vsaj za zdaj v Sloveniji še ni. Naj napišemo zelo neposredno. Klicanje trojke, hrepenenje po izgubi države, po (začasni) ukinitvi demokracije, želja po koncu politike, samo zato, ker je na oblasti nekdo drug, so dejanja, primerljiva z dejanji tistih, ki so zaradi ideoloških razlogov raje izbrali okupatorja, kot pa da bi se proti njemu borili skupaj s komunisti. Geslo protektorat ali bankrot države je namreč vsaj za zdaj še vedno iluzija, primerna za strašenje in doseganje političnih ciljev, zanjo pa pravih finančnih razlogov še ni.

Klicanje trojke, samo zato, ker je na oblasti nekdo drug, je dejanje, primerljivo z dejanji tistih, ki so zaradi ideoloških razlogov raje izbrali okupatorja, kot pa da bi se proti njemu borili skupaj s komunisti.

Pretiravamo? Smo naivni? Je mednarodna pomoč dejansko neizbežna? Nemška veleposlanica Anna Prinz je drugačnega mnenja kot Janša, Šuštaršič, Lahovnik in druščina. Na vprašanje Mladine, ali bi bilo dobro, da bi v državo prišla trojka, je nedvoumno odgovorila, da ne. »Država ima več manevrskega prostora za delovanje in boljše bonitetne ocene, če ji uspe brez trojke. Sama vidim velika prizadevanja sedanje vlade in tudi prejšnjih vlad in se včasih čudim, da prebivalstvo in stranke v tej situaciji ne pokažejo enotnosti, ki je v preteklosti prinesla že velike uspehe. Izhajati bi morali iz dejstev in videli bi, da je Slovenija na mnogih področjih uspešna.« Še več. »Glede na trenutne številke država ne potrebuje mednarodne pomoči, če bo vlada uživala podporo prebivalstva, ji lahko uspe, če tujina to vidi, po potrebi lahko tudi pomaga.« Po mnenju veleposlanice bo pot okrevanja dolga, sprememba se ne bo zgodila v enem dnevu, čez noč, a »Slovenija je na dobri poti«.

Anna Prinz je veleposlanica. S politiko se neposredno ne ukvarja, ne zanima je boj za oblast ne kupčkanje s prihodnostjo. Del slovenske politične elite, tako znotraj vlade kot zunaj nje, se obnaša drugače.