O medijski histeriji

Trojke ne kličejo le politiki, pač pa se je veselijo tudi nekateri mediji, tisti, ki trdijo, da bo s trojko hudo, a brez nje še hujše. Ekonomist Mojmir Mrak je do takšnega poročanja zelo kritičen. »Tega klicanja trojke, tako s strani politikov kot s strani senzacionalističnih medijev, je preveč. Slovenija si s takšnim načinom dela zelo slabo uslugo.« Ni težko ugotoviti, zakaj se nekateri mediji tako obnašajo. Časnik Finance zagovarja ideologijo prostega trga, kapitalizem, njihovo nestrpno čakanje na mednarodni finančni diktat ni nepričakovano. Drugače je pri Dnevniku, pri Delu in RTV-ju, kjer radi katastrofično poročajo, kako se je obrestna mera slovenskih obveznic približala sedmim odstotkom, ko ta pade, teh poročil ni več.

Zakaj so mediji takšni? »Za problem psihoze, v kateri živimo, so v dobri meri odgovorni mediji, saj izkoriščajo evolucijsko adaptacijo človeške vrste, da skoraj dvakrat prej zaznamo dražljaje, ki nosijo negativna sporočila, kot tista, ki nosijo pozitivna sporočila,« pravi psiholog Aleksander Zadel. »Odvisnost od slabih informacij, ki se ne nanašajo na nas, ampak na druge, je lahko tako močna, da je obnašanje tega dela potrošnikov tako stabilno, da na njej rumeni mediji gradijo stabilne poslovne strategije.« Strašenje s trojko je pravzaprav postalo prevladujoči diskurz našega časa, samoizpolnjujoča se prerokba. Kot dobro opozarja zgodovinar Marko Zajc, v lingvistiki velja, da besede ne opisujejo zgolj dejanj, ampak so hkrati dejanja sama. Še posebej pri medijih, ki s(m)o ustvarjalci javnega mnenja. »Pri trojki gre ravno za to. V vsakem primeru bavbav trojke deluje: bolj ko zaskrbljeno razpravljamo, ali bo prišla, bolj je tukaj.«

»Tega klicanja trojke, tako s strani politikov kot s strani senzacionalističnih medijev, je preveč. Slovenija si s takšnim načinom dela zelo slabo uslugo.« – Mojmir Mrak

Slovenijo so zajeli jamranje, vsegliharstvo, spirala nelagodja, strahu, neperspektivnosti. Sociolog Jože Vogrinc pravi, da mediji javno mnenje ustvarjajo s prehitrimi interpretacijami in z izpostavljanjem novejšega, bolj ekstremnega, hitrejšega, vse to pa počnejo novinarji večinoma kot nestrokovnjaki, ki v resnici ne vedo, kdo med strokovnjaki zares kaj ve, slabo so plačani, uredništva pa so služabniki lastnikov. Zgodba s trojko ni nič posebnega, ima pa nekaj značilnosti. »Prva je kriza, ki traja že tako dolgo, da je našo družbo zajel pesimizem, kakršnega se ne spominjam, zato pač vsi vnaprej čakamo katastrofo, ne odrešitve. Hkrati je slovenska država mlada in krhka, pričakovanja Slovencev do nje pa shizofrena, saj so iz socializma kljub tipičnemu kmečko-obrtniškemu sovraštvu do nje podedovali pričakovanje, da je dolžna skrbeti zanje, hkrati pa iz vse svoje zgodovine črpajo nezaupanje do države kot take, saj je tuja, ne naša, in drugje, ne med nami«.

Vogrinc dodaja, da je edino zdravilo za medijsko histerijo sprememba načina življenja medijev, načina poročanja. »Ignorirati je treba histerijo drugih, vztrajati pri počasni načrtni izgradnji lastne, trdne agende, sprijazniti se s tem, da se morajo novinarji samoizobraževati na področju ’pokrivanja’ ter da je dejstvena in teoretska podpora za dejansko vednost in znanje na izbranih področjih kritičnega pisanja tisto, kar pri intelektualno samostojnem bralcu vzbuja zaupanje.«

Zelo preprosto – mediji bi se morali, od politike je to pač naivno pričakovati, naučiti odgovornosti. Odgovornosti v smislu strokovnega in argumentiranega pisanja.