Prazne besede vrha EU voda na mlin protievropskemu toku

Vrh EU minuli teden, ki ga je zasenčila čezatlantska vohunska afera, ni prinesel nobene otipljive odločitve o temah, ki skrbijo Evropejce. To je nevarno, saj je malo zrnja in mnogo slame v sklepih vrha voda na mlin protievropskemu toku pred evropskimi volitvami maja prihodnje leto, opozarjajo analitiki v Bruslju. Vrh EU minuli četrtek in petek, ki ga je popolnoma zasenčila afera ameriškega prisluškovanja prenosnemu telefonu nemške kanclerke Angele Merkel, je bil najbolj vsebinsko prazen sestanek voditeljev v zadnjih letih, vsaj od izbruha krize naprej.

O bančni uniji, s katero naj bi breme reševanja bančnih problemov prenesli s pleč davkoplačevalcev na finančni sektor in na sploh preprečili nove krize, nič novega, saj se s ključnimi odločitvami čaka na sestavo nove nemške vlade.

O reševanju perečega problema množičnega umiranja beguncev v Sredozemlju le izrazi »globoke žalosti«, poziv k »odločnemu ukrepanju« ter obljuba, da bodo to vprašanje celovito obravnavali junija prihodnje leto.

O digitalnem gospodarstvu ponovitev cilja za dokončanje enotnega digitalnega trga do leta 2015, o boju proti brezposelnosti mladih, spodbujanju podjetij in krčenju birokracije prav tako nič novega, le ponavljanje starih zvez.

To so sklepi nižjih uradnikov, ne voditeljev. Vprašanje je, ali je kdo od voditeljev sklepe sploh prebral, so se spraševali udeleženci razprave o pomenu minulega vrha, ki jo je v ponedeljek pripravil bruseljski inštitut European Policy Centre (EPC).

Medli sklepi voditeljev članic unije kažejo na to, da ni več pritiska krize. Vrh je namreč sprejel niz pomembnih odločitev v kratkem času, ko mu je kriza uperila pištolo v glavo, ugotavlja analitik EPC Fabian Zuleeg.

A kriza, čeprav ne drži več pištole v rokah, je »pokazala grd obraz ljudi« - okrepila populizem in radikalizem v Evropi. Počivanje na lovorikah je nevarno, saj le še krepi protievropsko strujo, opozarja njegov kolega Janis Emanuilidis.

Problem političnih posledic krize in njihov vpliv na evropske volitve maja prihodnje leto je po analitikovih besedah očiten kot »slon v sobi«, a zdi se, da so se voditelji na zasedanju minuli teden pretvarjali, da tega slona za svojo mizo ne vidijo.

Tudi nemška kanclerka je po Emanuilidisovem mnenju ljudem posredovala napačno sporočilo, ko je opozorila, da »ni avtomatizma« med izidom evropskih volitev in izbiro predsednika Evropske komisije.

Gre za idejo, da evropske stranke imenujejo kandidate za predsednika komisije in da kandidat politične skupine, ki zmaga na volitvah, postane šef v Berlaymontu. Evropski parlament želi s tem popestriti volitve in okrepiti akutno nizko volilno udeležbo.

Ta zamisel je zrasla na podlagi lizbonske pogodbe, ki izid volitev prvič neposredno povezuje z izbiro predsednika komisije, a vendar imajo po veljavnih pravilih prvo in zadnjo besedo članice, ki predlagajo kandidata, o katerem na koncu odloča parlament.

Merklova torej ni povedala nič novega, a izpostavljanje tega dejstva po mnenju analitikov ni konstruktivno, saj bo s takšno retoriko zmerne Evropejce še težje prepričati, naj gredo na volitve, kar povečuje nevarnost, da bodo na njih slavili skrajneži.

Zelo verjetno je, da se bodo stranke, ki so proti EU, proti evru in proti priseljencem, na volitvah odrezale dobro, sploh če bo udeležba spet nizka, saj so tisti, ki nasprotujejo uveljavljenemu sistemu, bolj nagnjeni k temu, da gredo volit, opozarja Emanuilidis.

Protievropske stranke so se od izbruha krize ojačale v številnih državah EU, na primer Nacionalna fronta v Franciji, Zlata zora v Grčiji, Alternativa za Nemčijo, Jobbik na Madžarskem ter podobne stranke v Avstriji, na Nizozemskem, v Italiji in Veliki Britaniji.

Tega sicer nihče ne pove naglas, a teme, ki jih je obravnaval vrh - boj proti brezposelnosti, socialna razsežnost Ekonomske in monetarne unije, krčenje birokracije - zrcalijo strah evropskih vlad pred vzponom teh strank. A vrh je zgolj nakazal izhodišča za boj proti populizmu in radikalizmu, ni pa dejansko storil ničesar, da bi protievropski struji preprečil vzpon; namesto da bi se približal ljudem, se je od njih še bolj oddaljil, meni Emanuilidis.

Nevarnost mlatenja prazne slame za evropsko demokracijo je po mnenju analitika eden treh ključnih »sklepov« minulega vrha. Drugi je ta, da se po nemških volitvah obeta otoplitev odnosov med Berlinom in Parizom, ki sta strnila vrste v odzivu na vohunsko afero.

Tretji sklep pa je, da je prazen oktobrski vrh do konca napihnil balon pričakovanj od decembrskega vrha, kar je prav tako nevarno. Obris decembrskih odločitev o bančni uniji se že kaže, a nikakor ne gre pričakovati preveč, opozarjajo v EPC.

Pričakujeta se dogovor o enotnem sistemu reševanja bančnih problemov ter dogovor o reformnih pogodbah in solidarnostnem skladu s finančnimi spodbudami za pridne reformatorke, ki jih analitik iz EPC imenuje »žepnina za pridne otroke«.

Te pogodbe, ki jih zahteva Nemčija, so še kako potrebne, saj je nedavna študija Evropske centralne banke pokazala, da države zdaj uresničijo le borih deset odstotkov nezavezujočih priporočil za reformno ukrepanje, ki jih dobijo iz Bruslja.

To je vse, kar je po navedbah analitikov pričakovati decembra v povezavi s poglabljanjem Ekonomske in monetarne unije. Političnega apetita za daljše korake namreč, kot kaže, za zdaj ni.