Nasilje

Grega Repovž je v uvodniku 42. številke tednika Mladina v kolumni z naslovom Nasilje obtožil Rogovce in konkretno Socialni center Rog, da smo izvedli akcijo v galeriji Alkatraz na Metelkovi, ki je po njegovem nesprejemljivo nasilno dejanje. Aktivisti in aktivistke Socialnega centra Rog te obtožbe zavračamo in izjavljamo, da tega dejanja nismo niti načrtovali niti izvedli. S tem sporočilom ne želimo komentirati te akcije, zgolj zanikamo naše avtorstvo in udeležbo v njej, saj želimo, da jo artikulirajo tisti, ki so jo dejansko izpeljali. Obenem obsojamo policijsko logiko kolumnista, ki je na ravni bivšega ministra za notranje zadeve Gorenaka, ki je v času mariborskih vstaj zahteval distanciranje od “nasilnih” dejanj vstajnikov, da bi prikril, da je vlada in policija v času druge in tretje mariborske vstaje izvedla državni udar.

Zdi se, da kolumnist Mladine družbeno realnost bere zgolj na osnovi banketov, ki jih pripravljajo oblastniki, drugače bi tiste, ki jih je obtožil, kaj povprašal, preden jih je javno obsodil. Še več, svojo profesionalno površnost nadgrajuje s tem, da v svoji suvereni sodbi o izvajalcih omenjene akcije izhaja iz anonimnega komunikeja ti. Nadstandardnega komiteja Rogovcev za pomoč pri gentrifikaciji, ki je več kot očitno dokument, ki niti po vsebini niti po stilu izjavljanja ne skriva, da gre za ironično potegavščino, kar je jasno vsakemu povprečno inteligentnemu bralcu. Ker kolumnista Repovža pri pisanju kolumne očitno nista vodili resnicoljubnost in pravica javnosti do obveščenosti, lahko zgolj domnevamo, da je njen namen sprožiti moralno paniko in preprečiti razpravo o temah, ki jih je hote ali nehote odprla omenjena akcija, torej o vprašanjih vse večjega razslojevanja, klientelizma in splošne korupcije v mestu Ljubljana, ki ji načeluje večni župan Janković.

V Socialnem centru Rog se do sedaj na obtožbe na naš račun v javnosti nismo odzvali, saj se nam je zdelo pomembneje, da se začne odkrita razprava o odgovornosti in svobodi proizvajalcev kulturnega in socialnega kapitala v MOL. Z zanimanjem smo prebrali po našem mnenju avtentični komunike aktivistov in aktivistk, ki so izvedli politični performans v galeriji Alkatraz. Prav tako smo pozorno spremljali razprave, obtožbe in distanciranja, ki jih je omenjena akcija sprožila v umetniških, aktivističnih in znanstvenih krogih. Nekateri umetniki, ki sodelujejo z Rog Labom in upajo, da se bodo umestili v novi Center Rog, so hiteli z denunciacijo drugih umetnikov in aktivistov, da bi županu Jankoviću in MOL pokazali, da so nedolžni. Kar je tipična reakcija subjektov v družbah, ki niso demokratične in v katerih je dostop do sredstev za delo in preživetje povezan z vključenostjo ali izključenostjo iz odnosov klientelizma. Tovrstne reakcije so torej zgolj odraz koruptivnega delovanja oblasti v MOL in v Republiki Sloveniji. Zato smo jih povabili na odkrit pogovor brez medijev in policije o tem, kako se zoperstaviti kruhoborstvu in strahu, ki zastrupljata medčloveške odnose.

Verjetno je bil Socialni center Rog prva tarča obtoževanj zaradi svoje politične zgodovine, ki je v veliki meri slonela na metodi direktne akcije. Vendar različni tožniki in sodniki ob tem pozabljajo, da so bile vse naše akcije javne, transparentne in da smo jih vedno s ponosom podpisali s polnim imenom. Tako smo med drugim ponosni na zrušitev 18 metrov ograje taborišča za migrante na Velikem otoku pri Postojni. Ponosni smo na samo zasedbo praznega Roga, ki ga je MOL kar dvakrat špekulativno prodala in odkupila, drugič celo po višji ceni. In kljub temu prepustila propadanju... Ponosni smo na »zasedbo« Ministrstva za delo v času gladovne stavke migrantskih delavcev, ki so v Sloveniji živeli in delali v suženjskih razmerah. Ponosni smo na to, da smo leta 2008 kritično intervenirali v performans Marije Mojce Pungerčar, ki je v času bitke za nadzor nad delavskimi domovi v Ljubljani dala večjo legitimnost upravnikom domov kot njihovim stanovalcem. Čeprav so takrat kot tudi danes lastniki domov nad delavce, ki so se organizirali, da bi lahko spregovorili o pogojih svojega dela in življenja, da bi se podpisovali pod prijave na različne inšpekcije in da bi uveljavili svojo pravico do zbiranja v njihovem samskem domu, ščuvali policijo. Konkretno, šlo je za dom na Poljanski, ki je v lasti javnega podjetja Snaga. Torej, šlo je za nasilje in interese javnega holdinga, ki mu načeluje večni župan Janković. Za nasilje in interese rentnikov, ki akumulirajo našo ustvarjalnost, žulje in znoj, da bi vzpostavili gentrificirano mesto »kreativnih industrij«. Ki pa ni in ne more biti nič drugega kot otok izobilja v morju revščine, kjer bodo lastniki finančnega premoženja vlekli bajne rente, vključeni v klientelistične mreže imeli ljubi kruhek, ostali pa bodo marginalizirani in odstranjeni.

Skratka, akcija v Alkatrazu ne nosi našega podpisa, saj smo do sedaj vedno izhajali iz koncepta nepokorščine, ki pomeni pripravljenost sprejeti odgovornost in morebitne kazenske posledice za svoja dejanja z namenom, da se odprejo vprašanja sistemske diskriminacije in da se družbene in politične institucije demokratizirajo. Korupcija in klientelizem vse bolj požirata ta potencial za spremembo obstoječih insitucij. Kot Rogovci smo bili v imenitnem položaju, da to analiziramo. Župan Janković je povozil kompetence svojih strokovnih sodelavcev, preprečil podpis pogodbe o začasni rabi in začel specialno vojno proti Rogovcem, ki jim MOL odreka takšno temeljno dobrino, kot je električna energija. V zadnjem letu smo svoj potencial in domišljijo namenili ljudski vstaji in veselimo se dne, ko bo Janković bežal iz Ljubljane, tako kot je Kangler moral zbežati iz Maribora. In ta dan bo prišel. S klientelizmom ne moreš nadomestiti demokracije. Kapitalsko politične naveze ne morejo pokrasti toliko, da bi vzpostavile odnose odvisnosti in pogojevanja za veliko večino.