Proti splavu tudi v šoli

Spoštovani gospod Peter Petrovčič,

odzivam se na vašo objavo članka „Proti splavu tudi v šoli“ z dne 18. 10. 2013, saj ugotavljam, da njegova vsebina, izhajajoča iz metaforičnega naslova in podnaslova, ni usklajena s stvarnimi dejstvi. Strokovnjaki, politiki, novinarji in tudi običajni ljudje smo pogosto nagnjeni k temu, da (prosto po Alojzu Ihanu, Platon pri zobozdravniku, CZ, Lj. 1997, str. 39-68) iz obstoječih dejstev izpeljujemo žive podobe ali metafore.

Tudi naš vsakdanji jezik, ne le pesniški, je sestavljen iz takšnih podob. Nevarno pa postane, kadar poskušamo na osnovi pesniških slik izpeljati logične zaključke oziroma kadar začnemo verjeti v dobesedni pomen svojih metafor. S suhoparno logiko lahko le preverjamo, analiziramo, primerjamo, sortiramo določena dejstva, z metaforami pa ustvarjamo nekaj popolnoma novega. Z njimi novinarji radi na udaren način pritegujete svoje potencialne bralce, ljudje, ki pa take metafore človeško prizadenejo, se pa seveda sklicujejo na stvarna dejstva, ki pa jih je včasih težko dokazati. Neresnica se rada kaže v metaforični luči, ker je lahkotna, živa, površinska; če se dovolj dolgo ponavlja, se spreminja v navidezno resnico, ki ji ljudje verjamejo; do resnice se pa moramo bolj potruditi, znati moramo natančno opazovati in brati ter raziskati več različnih virov informacij.

No, zdaj pa poskušajva iz sveta metafor stopiti v svet že napovedanih stvarnih dejstev. Zdaj bomo podatke, ki so nam na voljo, brali natančno tako, kot so (bili) zapisani.

V dopisu, ki ga je staršem otrok na sekundarni stopnji izobraževanja 7. oktobra 2013 zabeležil g. Donaj, ni nikjer omenjeno, naj priloženo peticijo podpremo ali zavržemo, še manj pa, naj podpremo pobudo proti splavu, saj tudi peticija na nobenem mestu ne govori o njem. Splav je torej tista metafora, ki razširja in sprevrača pomen stvarnih dejstev. Na tak način, kot ga je uporabil učitelj, se obveščamo o marsičem, kar se v Bruslju dogaja, še posebej o organizacijah pomebnih aktivnostih, kot so dnevi šole, prireditve, na katerih nastopajo slovenski otroci, obeleževanja dnevov slovenske državnosti, roditeljski sestanki in obveščanja o vprašanjih, ki jih obravnava združenje staršev evropskih šol, obvestila o slovenskih kulturnih dogodkih v mestu, pa tudi o oblikah pomoči za otroke, ki potrebujejo varstvo ipd. Vse te dejavnosti omenjam zato, ker jih razen slednje in tiste, ki jo v zruženju staršev opravljamo slovenski predstavniki, zavzeto in odgovorno uresničuje g. Donaj, starši pa mu pri tem pomagamo.

Peticija je po naključju sovpadla s pripravami na naš redni sestanek v oktobru, tokrat je bil to 9. oktober, in ni bila napovedana v uradnem vabilu. Na sestanku je učitelj pojasnil, da je peticijo preposlal zato, ker jo je prejel od družine svoje dijakinje in ker je opazil, da je nekateri starši še nismo prejeli. Tako sem tudi sama razumela njegovo napoved v omenjenem spremnem dopisu, da se bomo o pobudi pogovorili na sestanku. Kot predstavnica staršev, najprej na primarni, zdaj pa že vrsto let na sekundarni stopnji izobraževanja v evropski šoli v Ucclu, lahko zatrdim, da g. Donaj na vseh sestankih in srečanjih strogo zagovarja zgolj strokovna merila in visoko profesionalnost, povezano s svojim delom in odgovornostjo do nas staršev in naših otrok. Bila sem vedno na vseh sestankih, ki jih je v minulih osmih letih organiziral za starše, zato bi želela poudariti, da nikoli ni postavljal pred nas vsebin, ki se ne dotikajo izključno njegovega strokovnega in pedagoškega dela. Tisti, ki redno obiskujemo sestanke, to vemo in to tudi od njega pričakujemo, zato v njegovi prvotni napovedi nisem zaslutila ničesar spornega ali dvoumnega. Njegovo delo z otroki temelji na medsebojnem spoštovanju in zaupanju. V Bruslju nas je malo, zato menim, da je treba na vsakem koraku spodbujati oblike medsebojnega zaupanja, sodelovanja, solidarnosti in strpnosti, zlasti v kriznih časih, ko je treba zaščiti vsakega izmed nas, da bomo lažje preživeli. To sporočilo velja v enaki meri tudi za rojake v domovini.

S spoštovanjem,