Revolucija po Russllu Brandu

Russell Brand, 39-letni angleški pisatelj, radijski in televizijski voditelj, igralec – znan po filmih Pozabiti Sarah Marshall in Superžur –, predvsem pa razgledan in genialni komik, ki zna v svoji nastopih in knjigah tudi svojo nekdanjo zasvojenost z drogami in težke življenjske razmere, v katerih je odraščal, obrniti na komično plat, je oktobra dobil možnost, da uredi izdajo britanskega časopisa New Statesman. Ta levičarski časnik namreč od leta 2009 vabi znane britanske osebnosti k urejanju ene številke časopisa. Kot uredniki so gostovali denimo Alastair Cambell, nekdanji šef piara Tonyja Blaira, Ken Livingstone, nekdanji londonski župan, Jemima Khan, borka za človekove pravice, Rowan Williams, canterburyjski nadškof, in tudi kitajski disidentski umetnik Ai Weiwei.

In kakšen je časopis New Statesman izpod rok Russlla Branda? Brand – objavil je prispevke Davida Lyncha, Noela Gallagherja, Naomi Klein in Aleca Baldwina – poziva k revoluciji. V uvodnem eseju z naslovom Nimamo več razkošja tradicije in podnaslovom Preden spremenimo svet, se moramo spremeniti sami, že na začetku zapiše, da je samo »prevrat in konec sedanjega političnega sistema tisto«, kar ga lahko navduši v politiki. Ob tem pribije, da ni nikoli v življenju volil, saj kot »večina ljudi vidi v politikih sleparje in lažnivce, v sedanjem političnem sistemu pa birokratski način za povečanje privilegijev ekonomskih elit … Kar se mene tiče, nimam koga voliti. Precej bolj učinkovito politično dejanje je popolna zavrnitev sedanje paradigme in bojkot volitev«. V tem smislu se Brand zavzema za »revolucijo zavesti in sedanjega družbenega sistema. To me zanima, ne pa volilne skrinjice«.

Za Branda so bili londonski izgredi v letu 2011 »po definiciji politični«. Po njegovem so se z ropanjem trgovin odzvali mladi ljudje, ki so bili vse svoje življenje brez možnosti, da bi sodelovali v potrošniškem karnevalu. »Drakonsko so jih kaznovali, pred nekaj leti pa so se kaznim izognili kriminalci v belih ovratnikih, ki so zasegli našo ekonomijo. Za mlade v trenirkah s kapucami pa ni bilo milosti. Zdaj smo spet v apatiji«, piše Brand, ki apatijo definira kot »racionalno reakcijo na sistem, ki ne reprezentira, posluša in nagovarja večine ljudstva. To je sistem, ki je brezbrižen do potreb ljudi, ki naj bi jim služil«. V članku opozarja na paradokse na levici, saj je »levičarsko gibanje, če pustimo ob strani veličastno bobnenje gibanja Zavzemimo, šibek, idealističen šepet upornikov. Oblikovanje nacionalnega zdravstvenega sistema, dopust, bolniška in krajši delovni tednik so pridobitve mirnih protestov sindikatov. So veličastna zapuščina levice«.

Kapitalizem ni resničen, pravi Brand, je ideja. Britanija, krščanstvo, islam, karate, srede so le ideje, za katere smo se odločili, da v njih verjamemo.

Pa nova družbena gibanja? Brand pravi, da bi morali biti protesti tudi zabavni in ne samo resni. »Morda pa zaradi prevelike resnosti ni pravega levega gibanja, ki bi se bilo sposobno postaviti po robu UKIP-u, EDL-ju (Britanska obrambna liga, ki nasprotuje islamu in šeriatskemu pravu) ali čajankarskemu gibanju. Pa tudi socializem, ki ga definira inkluzivnost, je postal precej ekskluziven. Pa še preveč resen je. Enako bi lahko rekli za newageevska duhovna gibanja, ki bi lahko bila naravni zaveznik družbene progresivnosti … Ko se je Ali G pridružil protestnikom, ki so želeli preprečiti posek gozda za cesto, se je drl na barikadah: ’Lahko posekate naša drevesa, nikoli pa nam ne boste odvzeli svobode.’ Bolj sem se identificiral z amoralno potegavščino Barona Cohena kot pa s togim aktivistom, ki je Cohena nasilno opomnil: ’To je resno. Ti pizda.’… K resnim temam je treba pristopiti z dobrim humorjem, sicer je dolgočasno in nemogoče je tekmovati z Ligo prvakov ali igro Grand Theft Auto. Današnjim družbenim gibanjem manjka humorja, da bi dosegla množice,« piše Brand.

Russell Brand se zavzema za novo globalno zavest. Toda kot izhodiščni problem na tej poti izpostavi individualizem, ki ga vsiljuje desnica. »Desnica ima vse prednosti, kot ima hudič vse najboljše melodije. Konservatizem igra na našo sebičnost in strah, na naše želje in interese … Zamišljam si, da je, nevrološko gledano, pot, ki jo napravi sebični impulz, bolje utečena kot pot altruističnega impulza.« Ta naravna, nevrološka tendenca je bila po njegovem preveč spodbujana. »Materialistična potrošniška kultura neusmiljeno spodbuja naše želje. Mediji nenehno zaposlujejo naše strahove. Naše vlade pa omogočajo, da ti procesi tečejo nemoteno.«

Zavzema se za primarno duhovno in sekundarno politično rešitev družb, pri čemer z duhovno misli na »naše medsebojne povezave in odnos do planeta. To mora biti v prvem planu«. Navaja ameriškega futurista Buckminstra Fullerja, ki vidi naše kolektivne cilje v tem, da »napravimo svet operativen za 100 odstotkov človeštva prek spontanega sodelovanja, in to brez ekoloških prestopkov in ne na račun kateregakoli človeka«.

Zato po Brandu potrebujemo nove mite, novo veliko zgodbo, ki bi vsebovala tudi zmožnost sočutja do ljudi na drugem koncu sveta. Navaja predkrščanska poganska ljudstva, ki so še poznala enakost, pravičnost in solidarnost. Na to tradicijo bi se morali po njegovem navezati ali pa izumiti kaj podobnega. Predvsem pa »potrebujemo svet, ki bo šel prek ozkih, preskriptivnih parametrov sedanjih razprav in izven trdnjav sedanjega sistema. Kajti zdajšnji sistem temelji na vidikih naše narave, ki so nevarni, če so sistemski: pohlep, sebičnost in strah. To so stare, mrtve ideje«. Zato se mora spremeniti globalna zavest. »Moj optimizem izvira iz zavedanja, da je globalni družbeni premik v tej smeri v resnici skupna odgovornost vseh šestih milijard ljudi, saj imamo skupni interes – samoohranitev in preživetje planeta. Indijski učitelj Jogananda je nekoč dejal: Ni pomembno, ali je bila votlina v temi zadnjih 10.000 let ali pol ure. Ko prižgeš vžigalico, je razsvetljena … To se lahko zgodi danes.« Brand opozarja, da je treba spremeniti osnovne parametre našega razumevanja realnosti: »Kapitalizem ni resničen, je ideja. Amerika ni resnična, je samo ideja, ki jo je imel nekdo pred stoletji. Britanija, krščanstvo, islam, karate, srede so le ideje, za katere smo se odločili, da v njih verjamemo. So res dobre ideje, če služijo svojemu namenu. Ti koncepti pa ne morejo služiti v aktualni realnosti.«

»Da bi kaj spremenili, moramo postati drugačni. Narediti moramo majhne, a dolgoročne premike. Meditirati, usmeriti svojo ljubezen nediskriminatorno in naš bes samo na tiste, ki so na oblasti. Upor torej v kakršnikoli obliki, s spontanostjo londonskih izgrednikov, a z voljo in gotovostjo religioznih fundamentalistov. V upor je treba vključiti vsakogar, nikogar ne smemo obsojati in nikomur storiti nič žalega.« V tem je priložnost za levico. »Historične povezave socializma z duhovnimi principi so globoke. Zdaj je čas, da gradimo na veliki zapuščini levice, v harmoniji z njenimi implicitnimi duhovnimi načeli. Sistem se že namreč zdaj muči, da bi nas obdržal na povodcu. S propagando, policijo, mediji, lažmi. Čas je samo človeški koncept in zato morda nerealen, kar pa je neizogibno realno, je potreba, da se prebudimo. Revolucija zavesti je odločitev, odločitve pa so lahko sprejete v trenutku. V moji zavesti se je revolucija že začela,« končuje svoj esej Brand.

O teh temah se je Brand pogovarjal z Jeremyjem Paxmanom, starosto britanskega televizijskega novinarstva, v zelo odmevnem intervjuju za BBC Newsnight. Paxman kot predstavnik stare šole – kar mu je Brand tudi očital – ni razumel Brandovih pozivov ljudem, naj ne volijo, ker se z »volitvami nič ne spremeni«. Je pa moral bolj eksplicitno opredeliti, za kakšno revolucijo se zavzema. Za »socialistično egalitarni sistem, ki bi temeljil na množični redistribuciji bogastva, močni obdavčitvi podjetij in poudarjeni odgovornosti energetskih in drugih podjetij, ki izkoriščajo okolje za dobiček. Sam sistem dobička bi morali močno omejiti«, pravi Brand. Na Paxmanovo vprašanje, kdo bi vodil takšno revolucijo in kakšna oblast bi nastala po revoluciji, Brand ni odgovoril, saj ima veliko ljudi dobre ideje in so bolj usposobljeni za uresničitev teh sprememb. Zagotovo pa bolj kot ljudje, ki so zdaj na oblasti. Svetuje: »Zato pa počakajte, da se pojavi prava alternativa. Potem pa pojdite na volitve.« Alternativa že nastaja. Ljudje se zavedajo izkoriščanja. Problemov, ki jih tarejo, pa nihče ne rešuje. »Jezen sem, jezen! Prihajam z dna. Zato mi je mar … Revolucija bo! Čas je, da se zbudimo. Zakaj ne bi spremenili sveta? Zakaj je to naivno? Zakaj to ne bi bila moja pravica? Ker sem igralec? Jaz sem si sam vzel to pravico, nikogar mi ni treba prositi zanjo,« je Brand pojasnjeval Paxmanu.

Ljudje bodo, korak za korakom, prevzemali moč odločanja v svoje roke. Morda tudi s humorjem, kot je to uspelo na Islandiji komedijantu Jonu Gnarru z Najboljšo stranko, zdaj županu Reykjavika.

Brandove ideje se v anglosaškem svetu, v centru neoliberalnega sistema, zagotovo slišijo bogokletno. Najbrž jih zato na Otoku mnogi niso dobro razumeli. Ali pa so se jih ustrašili. Tako kot Robert Webb, zvezdnik oddaje Peep Show, ki je za Independent dejal, da »politične revolucije vodijo v taborišča smrti, gulage,v represijo in poboje«, in se je zaradi Brandovega članka vpisal med britanske laburiste. Tudi The Independent je nasprotoval Brandovim idejam, saj so zapisali, da gre za »ultimativni izraz politične teorije, ki temelji na najstniški jezi, nežnem uporništvu in obljubljajočem levičarstvu, ki želi porušiti zidove politike in potem kaditi marihuano med ruševinami«. Pravzaprav ga je od vodilnih medijev resno vzel le bloger Guardiana Nafeez Ahmed, ki je zapisal, da »je Brandov poziv k revoluciji kot temeljnemu političnemu, ekonomskemu, kulturnemu in kognitivnemu premiku umesten. Toda ne gre za pot v anarhijo. Ravno nasprotno. Zahteva angažma na vseh področjih, da bi izsilili strukturne spremembe na različnih ravneh v imenu ljudi, ki si morajo ponovno priboriti svojo moč, tukaj in zdaj«.

In zato gre v Brandovih pozivih k revoluciji. Ljudje bodo, korak za korakom, prevzemali moč odločanja v svoje roke. Morda tudi s humorjem, kot je to uspelo na Islandiji komedijantu Jonu Gnarru z Najboljšo stranko, zdaj županu Reykjavika. Zagotovo pa, vsaj zahodni svet, s pozivi, kakršen je Brandov, vstopa po mnenju sociologa Anthonyja Giddensa, v obdobje »zunaj parlamentarne politike in gibanj« ter kulturne revolucije, kjer ima svojo vlogo duhovnost s humorjem, saj po mnenju gruzinskega filozofa in pisatelja Nodarja Djina »resnica včasih spregovori skozi usta norca«.