Umazani obraz Evrope do ljudi v čolnih

Bo Evropska unija po tragediji pri Lampedusi spremenila svojo politiko do priseljevanja?

»Oktober, november, december ni dober čas za pot s čolnom. Rekel sem mu: Ne poskušaj, ne poskušaj, ne poskušaj. Ne bo šlo!« S temi besedami je 43-letni Ganec Johnson Ofore svaril svojega brata Matija pred nevarnim potovanjem čez morje iz Tunizije v Italijo. Ni se izšlo. Mati je bil eden izmed 300 beguncev, ki so v začetku oktobra v brodolomu ladje umrli pred italijanskim otokom Lampeduso. Krvni davek, ki ga zahteva pot ljudi iz Afrike, ki v Evropi iščejo boljše življenje, se zvišuje iz dneva v dan. Vsaj 19.144 ljudi je od leta 1988 umrlo na tej poti.

Italijan Gabriele Del Grande, ki že več let na svojem blogu Trdnjava Evropa beleži usode prebežnikov iz Afrike, je zapisal: »O tej zgodovini se bodo učili naši otroci iz učbenikov za 21. stoletje. Učili se bodo o usodah tisočih ljudi, ki so pred italijansko obalo izgubili življenja, in o tisočih, ki so bili aretirani in deportirani tja, od koder so prišli. Pred temi usodami so si vsi zatiskali oči.« Pa tudi o vzrokih in odgovornosti Evrope, predvsem kolonialnih držav, za razmere v državah, od koder prihajajo begunci.

Čeprav so se množičnega pogreba v Lampedusi udeležili najvišji politiki EU in Italije, pa se politika do ilegalnih priseljencev v Evropi zagotovo ne bo spremenila. »Pohod« pribežnikov prek Sredozemskega morja do italijanske obale, ki je najbližja Afriki v tem delu Evrope, se bo nadaljeval, pa čeprav mejo nadzorujejo italijanski obmejni organi in evropska obmejna agencija Frontex. Zdaj je začela delovati tudi evropska agencija Eurosur, ki povezuje 50 različnih agencij, ki se ukvarjajo s preprečevanjem ilegalnih imigracij. Celo s sateliti in z brezpilotnimi letali bodo zaznavali čolne s prebežniki, da bi preprečili tragedije.

Toda trpljenje ljudi, ki ilegalno iščejo možnost za življenje v Evropi, se pravzaprav začne takrat, ko vstopijo na njena tla. Zakonodaja EU je do njih nerazumno kruta, saj določa, da lahko begunec zaprosi za azil le v državi, kjer je prvič stopil na evropska tla. Če pride begunec iz Afrike v Italijo ali Grčijo, mora prošnjo za azil vložiti v teh državah. In če bi vendarle na kakšen način prišel v Nemčijo, ga organi pregona aretirajo in vrnejo v državo, kjer je vstopil na evropska tla. Zato največje breme ilegalnih migracij nosijo južnoevropske države, ki pa politično, varnostno in finančno niso več kos navalu beguncev.

O žalostnih usodah ljudi, ki so pred italijansko obalo izgubili življenja, se bodo učili otroci iz učbenikov za 21. stoletje.

To je spoznal tudi predsednik Evropskega parlamenta Nemec Martin Schulz in pozval nemško vlado, naj v imenu humanosti sprejme več ilegalnih priseljencev. V pogovoru za Spiegel je poudaril, da bi morala Evropa vendarle spoznati, da je »celina za priseljevanje«, in oblikovati migrantsko politiko, ki bi omogočala legalni vstop priseljencem. »Vse velike regije priseljevanja na tem planetu, z Ameriko, Avstralijo in Kanado vred, imajo sodobne zakone, s katerimi regulirajo legalno priseljevanje.« Za drugačno politiko priseljevanja v Evropo se zavzema Ska Keller iz stranke Evropskih Zelenih. Pravi namreč, da je zdaj legalnim priseljencem na voljo modra karta, ki jo lahko dobijo le visoko izobraženi ljudje. Za večino priseljencev je modra karta nedosegljiva, saj mora kandidat zanjo predložiti dokazili o zaposlitvi in o plačilu, ki mora biti vsaj 1,5-krat višja od povprečne plače v državi gostiteljici. Za druge priseljence pa ostajajo legalna vrata v države EU dejansko tesno zaprta.

Matthew Carr, novinar in avtor knjige Trdnjava Evropa: pisma iz ograjene celine, v Open Democracy pravi, da se tragedije, kot je bila na Lampedusi, dogajajo v času, ko Evropska komisija in nekatere članice EU spoznavajo, da so priseljenci nujni za razvoj njihovega gospodarstva. »V strateškem dokumentu iz leta 2011 Evropska komisija opozarja, da se evropske države srečujejo s primanjkljaji na trgu delovne sile, ki jih ne morejo zapolniti domači delavci… Le malo politikov pa si upa volivcem predstaviti neizogibno – nujnost migracij. To zahteva resničen političen pogum, ki pa ga mnoge vlade in politiki ne premorejo.« Po njegovem bi se morala Evropa znebiti strahu in predsodkov pred priseljenci in oblikovati »odprto, velikodušno in občutljivo politiko priseljevanja, ki bi izražala njene najboljše vrednote in tradicije, ne pa najslabših«. Odnos Evrope do izzivov, ki jih pomeni priseljevanje, namreč ne bo določal le usod moških, žensk in otrok, ki bodo še naprej iskali boljše življenje v Evropi, ampak bo oblikoval tudi politično in moralno naravo same Evropske unije. Odločil bo, ali bodo solidarnost, pravičnost in človekove pravice načela, ki jim bo EU sledila v odnosu do ljudi, ki prihajajo v Evropo kot delavci ali begunci, ali pa bodo ta načela le retorično pregrinjalo sporazumov, konvencij in političnih govorov.

Članek je bil objavljen v Mladini