Evropske neretorične vrednote

Razprava o prihodnosti Evrope je obremenjena z zavajajočo in čustveno nabito retoriko z ohlapnim omenjanjem »več Evrope«, kar zavira plodno razpravo o resničnih težavah evropskih držav. Za gostobesednostjo se skrivajo temeljna vprašanja, na katera še nimamo prepričljivih odgovorov. Kaj natančno naj bi pomenila »zvezna Evropa«? Je »evropska solidarnost« le milejši izraz za unijo transferjev, ki ji Nemčija nasprotuje, ali za obsežno reševanje, ki bi ga izvajala Evropska centralna banka?

Takšen jezik običajno odraža centralistične težnje, navijanje za »več Evrope« pa se tolmači kot edini način, kako bi se Evropska unija gospodarsko lahko kosala s politično centraliziranimi državami, kot so Združene države Amerike in Kitajska. A s tem gospodarsko konkurenčnost zamenjujemo z vojaško močjo. Če bi hoteli žeti plodove evropske integracije, jo moramo doseči s sodelovanjem med posameznimi državami tako na gospodarskem kot na drugih področjih, ki bi ga olajšali z odpravljanjem zakonskih omejitev.

Centralistični pristop ne upošteva velikega razkoraka med državami članicami EU pri gospodarski učinkovitosti – poleg tega ne upošteva niti dejstva, da več zgodb o gospodarskem uspehu najdemo med manjšimi evropskimi državami kot med velikimi. Na evrskem območju je skupna rast bruto domačega proizvoda po letu 2008 nihala vse od upada v višini – 23,6 odstotka v Grčiji do 5,2-odstotnega skoka na Slovaškem; zunaj evrskega območja pa se je gibala od – 4,1 odstotka v Združenem kraljestvu do neverjetnih 12,5 odstotka na Poljskem. Gospodarstvo na Poljskem, Slovaškem, v baltskih državah, Bolgariji, Nemčiji in na Švedskem se je širilo hitreje kot v ZDA, medtem ko imajo Madžarska, Danska in večina evrskih držav negativno rast.

Te razlike so posledica razlik v politiki posameznih držav, kar osvetljuje temeljno napako v prepričanju, da se rešitve za evropske države skrivajo predvsem na ravni unije. V ZDA zvezna vlada ne prevzema odgovornosti za reševanje individualnih težav posameznih zveznih držav; tiste, ki jih je kriza najbolj prizadela, so se dejansko same lotile reform.

Podobno ne obstaja »evropska rešitev« za na primer italijanske težave. Italija potrebuje italijanske rešitve, podobno kot Grčija potrebuje grške, Portugalska portugalske in tako dalje. Evropska ureditev ne sme oslabiti prizadevanj posameznih držav, da rešijo težave, s katerimi se soočajo – to pomeni, da je nujna skrajna previdnost, ko gre za pomoč gospodarstvu katere od evrskih držav.

V trenutnih razpravah se poleg tega ne zmenijo dosti za vrednote, ki naj bi jih menda podpirala institucionalna ureditev – ali pa jih celo izkrivljajo. Več Evrope ni cilj sam po sebi. Vsem, ki verjamejo v tradicionalne evropske vrednote, posamezne svoboščine – vključno z gospodarsko svobodo – in odgovornosti, povezane z njimi, predstavljajo najpomembnejše merilo za vzpostavljanje in ocenjevanje institucij, tako na lokalni kot na evropski ravni.

Jedro evropskega projekta pomenijo prizadevanja za enotni trg, načelo subsidiarnosti in štiri svoboščine skupaj z drugimi tradicionalnimi svoboščinami, kot sta svoboda izražanja in veroizpovedi. Te vrednote so vsesplošne; v njih ni nič izključno anglosaškega ali nemškega.

Poleg tega vključitev teh vrednot v evropsko ustavno ureditev ne zahteva žrtev, povezanih z dolgoročno rastjo BDP in zaposlenostjo. Nasprotno, izkušnje kažejo, da sta gospodarska liberalizacija in umikanje politike iz nje (vključno z zmanjševanjem deleža javne porabe) ključna za trajno okrepitev.

A nemogoče je napovedati, ali bodo evropski voditelji sprejeli takšno strategijo. Navsezadnje je prihodnost EU odvisna od politike posameznih članic, ta pa je odvisna od pestrih in spreminjajočih se političnih razmer v njih.

Gotovo je le, da bo zavlačevanje z nujno potrebnimi reformami več kot tvegano, saj bo za evrsko območje pomenilo katastrofo. Glede na skupni evropski javni dolg in hitro starajoče se prebivalstvo bo ohranitev statusa quo povzročila zgolj stopnjevanje gospodarske krize in ogrozila celo obstoj evra. Četudi bi evropske ustanove, kot je ECB, še naprej širile reševalno akcijo, s tem ne bi mogle nadomestiti reform. Verjetno pa bi pa še dodatno zaostrile socialne in politične pretrese na evrskem območju, pri čemer se Evropejci vse pogosteje sprašujejo o legitimnosti takšnih akcij.

Prav takšne okoliščine bi morali upoštevati pri ocenjevanju tveganja, vrojenega v različnih vrstah reform. Kljub zboru glasov, ki obsojajo varčnost, prožnost trga z delovno silo in tako dalje, je precej možnosti, da se bodo uresničevale prav takšne reforme. Države v EU v težavah se premikajo v takšno smer in uspeh njihovih reform je v precejšnji meri sorazmeren s hitrostjo, s katero jih sprejemajo. Primeri Poljske, Estonije, Švedske in Nemčije, če jih naštejemo le nekaj, kažejo, da se pravočasno sprejete reforme socialno lahko bogato obrestujejo.

Prihodnost Evrope bo pravzaprav odvisna od ravnovesja med različnimi političnimi pritiski, zlasti na državni ravni. Kot kaže trenutno, se ni bati pomanjkanja upora proti reformam, usmerjenih v več svobode, in pritiska, da bi izvajali centralistično politiko, pri kateri bi država nadzorovala gospodarsko načrtovanje. Če zagovornikom tradicionalnih evropskih vrednot ne bo uspelo zagotoviti, da bodo prisluhnili tudi njihovemu mnenju, bo meglena retorika tudi v prihodnje zasenčevala tvorno razpravo o težavah v EU – in zgrešena politika bo še naprej spodkopavala obete za unijo.

Leszek Balcerowicz je nekdanji guverner poljske centralne banke ter namestnik premierja in finančni minister v prvi pokomunistični vladi, je predavatelj ekonomije na varšavski ekonomski fakulteti.

©: Project Syndicate/Europe’s World, 2013.