Za koga delajo evropski politiki?

EU se rada ponaša s tem, da je vodilna v boju proti podnebnim spremembam in da predstavlja skupnost držav z napredno okoljsko ter energetsko politiko. Evropski politiki se radi prikažejo v zeleni luči in nabor EU zakonodaje, ki naj bi varovala okolje, je skorajda nepregleden. Res je, da je Evropa dokaj »zelena« v primerjavi z večino ostalih delov sveta, vendar je ravno primerjanje s slabimi namesto s potrebnim problem. Omogoča namreč sprejemanje odločitev, ki v ospredje postavljajo interese okolju in družbi škodljive industrije, pri čemer se na človeka (volivca) pozabi. Tako je veliko te »zelenosti« zgolj forma brez vsebine, ki služi le »farbanju« evropskih državljank in državljanov oziroma volivk in volivcev.

V nasprotju s svojo vodilno vlogo iz obdobja pred neuspehom svetovnih podnebnih pogajanj v Kopenhagnu leta 2009, EU danes na podnebna tveganja odgovarja zelo zadržano. Trenutno dogajanje na energetskem področju razkriva, da EU popušča pod pritiski korporacij. Številni EU politiki, vključno z evropskim komisarjem za energijo Guntherjem Oettingerjem, v imenu fosilne in jedrske energije zahtevajo, da se konča podpora obnovljivim virom energije, čeprav je slednja v višini 30 milijard evrov zelo nizka v primerjavi z več kot 100 milijardami evrov, ki jih skupaj dobita industrija fosilnih goriv in jedrska energija. Skupina držav članic, na čelu z Veliko Britanijo, pritiska na EU, da ta v t.i. državno pomoč, kamor tehnično spada podpora za obnovljive vire energije, vključijo tudi jedrsko energijo. Ta je postala tako draga, da si investitorji v potencialni novi reaktor v Veliki Britaniji želijo 40 letno zagotovljeno subvencionirano odkupno ceno električne energije. To je precej dlje, kot obdobje subvencioniranja za obnovljive vire energije, ki traja od 10 do 20 let, ki je trenutno na udaru kot glavni krivec za probleme v energetiki.

Podobno je EU kapitulirala pod pritiski nemške avtomobilske industrije, ki je uspela povoziti standarde EU o izpustih CO2 iz vozil. Evropski okoljski ministri so sredi oktobra 2013 izničili dogovor o omejitvi emisij iz novih avtomobilov na 95 g CO2/km do leta 2020, ki je bil sklenjen junija. Nemčija je namreč med junijem in oktobrom 2013 preprečevala glasovanje o dogovoru, vse dokler ni zbrala zadostne podpore za svoje interese. Tako je z zlorabo demokratičnih procesov EU spodkopala dogovor in svojim proizvajalcem avtomobilov (BMW in Daimler) omogočila nadaljnjo prodajo luksuznih avtomobilov z močnimi motorji.

Isti konec je doživela zakonodaja EU o okoljskem označevanju električnih ogrevalnih naprav, ko so se nadnjo spravila elektrogospodarska podjetja, predvsem francoska. Energijske oznake bi se morale prvič na električnih ogrevalnih napravah pojaviti leta 2016, toda Evropska komisija je popustila pritiskom industrije in na mizo postavila predlog, ki bo omogočil, da se električne naprave za ogrevanje v celoti izvzamejo iz sheme energijskega označevanja. Prav tako pod močnim mednarodnim pritiskom je Evropska komisija sredi oktobra 2013 predlagala zmanjšanje obsega emisij iz letalstva, ki so vključene v evropsko shemo trgovanja z emisijami, le na polete znotraj evropskega zračnega prostora (po tem predlogu bi bilo v trgovalno shemo vključenih le 35 odstotkov prvotno predvidenih emisij).

Takšnih in podobnih zgodb je v EU vse več. Situacijo zelo dobro opiše mnenje slovenskega državnega sekretarja na ministrstvu za infrastrukturo in prostor, Bojana Kumerja, o doseganju cilja za 25-odstotni delež obnovljivih virov do leta 2020: »V času konjunkture je bilo to lahko napovedovati, sedaj pa potrebujemo denar«. V času pred krizo se je EU lahko kitila z zeleno usmeritvijo, danes v času krize pa je poglavitno delo odločevalcev mrzlično ohranjanje sistema, ki ima vedno več razpok.

Takšno ozračje zelo dobro izkoriščajo podjetja, ki naredijo vse, da bi razvodenela okoljske in energetske okvirje, ki jih poskuša postaviti EU v interesu okolja in družbe. Odločevalci se – v Sloveniji in v EU – očitno ne zavedajo, da s popuščanjem pred pritiski industrijskih lobijev ne bomo prišli v boljšo situacijo od tiste, v kateri smo danes: okolje in naravni viri so ogroženi, družba je zaradi neenakosti nevarno razslojena, ekonomski sistem pa služi le peščici, ki si vedno bolj prilašča odločevalske mehanizme na vseh ravneh.

Razen »zelenosti« se Evropa rada hvali tudi z demokratičnostjo. V luči vpliva, ki ga ima industrija oz. industrijski lobi na izvoljene predstavnike državljank in državljanov EU, pa je očitno treba pod vprašaj postaviti tudi demokratičnost EU. Zato se odpira vprašanje, ali bodo prihajajoče evropske volitve lahko spremenile situacijo, ali pa bodo – podobno kot okoljska zakonodaja EU – le še orodje za »farbanje« volivk in volivcev.

Lidija Živčič je strokovna vodja na na Društvu za sonaravni razvoj Focus

Tomislav Tkalec je vodja programa Energetika na Društvu za sonaravni razvoj Focus