Striženje na balin

Pod gornjim naslovom je Urša Marn v Mladini objavila aktualen prispevek, v katerem razkriva problematičnost rešitve iz novele zakona o bančništvu, ki se nanaša na bančne hibridne in podrejene obveznice. Te obveznice, ki so jih izdale banke v sanaciji, naj bi bile namreč odslej izenačene s kapitalom, kar praktično pomeni, da so obveznice treh večjih bank v večinski lasti države (NLB, NKBM in Abanka) postale brez vredne in so torej njihovi lastniki na podlagi zakona »ostriženi na balin«. Marnova očita zakonodajalcu oziroma posredno predlagatelju zakona, torej finančnemu ministru, po mojem razumevanju predvsem troje:

1. Zakon bistveno preureja veljavna pogodbena razmerja med banko in lastniki obveznic, kar je pravno nedopustno in tudi ustavno sporno.

2. Večinski lastniki obveznic – vsega skupaj jih je za 800 milijonov evrov – so pokojninski skladi, v katerih varčuje okoli pol milijona Slovencev in te bo obravnavani zakon najbolj prizadel. Varčevanje v pokojninskih skladih je torej postalo zelo tvegano, vlada, ki taka sporočila naslavlja na javnost, pa ravna vse prej kot primerno.

3. Zakon naj bi bil parlament sprejel na zahtevo Bruslja, kar ni res in politika glede tega javnost preprosto zavaja.

Še en vidik urejanja obveznic, ki nam ga vsiljuje vlada, je zanimiv. V času prve Janševe vlade se je slovenski zunanji dolg povečal za 24 milijard evrov, pri čemer so se pretežno zadolžile domače banke pri nemških in tudi nekaterih drugih evropskih bankah. Vse te dolgove naj bi domače banke skupaj z ne vedno nizkimi obrestmi vrnile do zadnjega centa, da bodo to zmogle, pa naj bi jim preko državnega proračuna pomagala država, predvsem na račun krčenja socialne države. (Medklic: gre za eno najbolj neprijaznih manir neoliberalizma, kakršne tudi sicer ugledna nemška kanclerka zavzeto neguje ! ). Da bi proračun nekoliko razbremenil in si s tem olajšal posel, je naš finančni minister uporabil inovacijo: del dolgov do tujih bank želi pokriti kar neposredno v breme tistih domačih oseb, ki so podobno kot tuje banke posojale domačim bankam, a ne v oblik kreditov pač pa preko obveznic. Razlika v obliki dolga naj bi bila torej opravičilo za to, da bo eden izgubil vse zato, da bo drugi lahko v celoti poplačan.

Obravnavani zakon je očitno spodrsljaj, kakršnih si vlada ne bi smela privoščiti. Da so ga koalicijski poslanci praktično soglasno podprli, vlade ne odvezuje odgovornosti za nastalo napako; to namreč prej nakazuje na razvrednoteno vlogo parlamenta; saj ta po vsebini vse bolj deluje le kot glasovalni stroj, ki daje odločitvam vlade videz demokratičnosti.

V sedanjih kriznih časih je za državo izjemno pomembno, da nam finančno ministrstvo vodi etično neoporečen strokovnjak z ustreznimi izkušnjami. Da sedanjemu ministru ta zahtevna naloga ni prav domača, pa ne kaže zgolj to, kako se je lotil urejati podrejene bančne obveznice. Omenim naj še tri primere – sicer jih je še več -, ki to potrjujejo:

• Minister je zelo redkobeseden in zato ni lahko prepoznati, kako dejansko razmišlja. Se je pa javnosti doslej dokaj razkril s kar obsežnim intervjujem, ki ga je Mladina objavila v 29. številki v juliju mesecu. V njem se je predstavil kot veren neoliberalec, ki bi slovensko krizo reševal predvsem s popolno privatizacijo vsega državnega in z ubijanjem socialne države. Tako reševanje po prepričanju mnogih ne more uspeti in zato finančnemu ministru ne bi smeli dopustiti, da se z njim poigrava.

• Letos spomladi je po pisanju nekaterih občil (Dnevnik, Finance,..) minister Čufer na lastno pest in v nasprotju z veljavnimi pravili zamenjal nadzorni svet NLB. Poleg tega, da je bila zamenjava postopkovno gledano nedopustna in zelo škodljiva samovolja, je bila tudi po vsebini močno problematična, po pisanju medijev vsaj iz treh razlogov: a)iz NS sta bila odslovljena dva tuja strokovnjaka, kar je nedvomno močno okrepilo nezaupanje tujine do tega, kako se namerava slovenska vlada lotiti sanacije bank; b)pol novih članov NS naj bi bilo v konfliktu interesov in se jim te naloge zato ne bi smelo poveriti; c)v času, ko je NLB dodelila največ sedaj slabih kreditov, je bil Čufer v njej eden vodilnih delavcev, ki je bil neposredno odgovoren za kvaliteto njenih naložb; upravičeno je zato domnevati, da je pri izbiri novih članov NS tudi ta vidik upošteval.

• Eden večjih Čuferjevih projektov je zakon o obdavčitvi nepremičnin. Ta zaradi vprašljivih rešitev, ki jih ponuja, že nekaj mesecev obremenjuje javnost, te težave pa so nedvomno odraz neprimernega vodenja projekta.

Nekaj zadev pa je Čufer dobro izpeljal. Skupaj z guvernerjem BS je sprejel odločitev o likvidaciji dveh manjših bank (Factor banka, Probanka) na način, ki ne bo prizadel njunih varčevalcev, Andreja Širclja, poslanca Janševe stranke, pa je odslovil iz vodstva slabe banke v nastajanju. Zaradi teh dveh potez je Janševa stranka v parlamentu vložila zahtevo, da se ga kot ministra razreši. S to zahtevo-interpelacijo Janša objektivno ne more uspeti, celo nasprotno, Čuferjev položaj bo celo okrepil. Domnevamo lahko, da pri Janši v tem primeru ne gre za napačno presojo, prej za prefinjeno politično igrico.