Socialistična alternativa

V začetku letošnjega leta, na vrhuncu protestov vseslovenskih vstaj, je skupina mladih levičarskih intelektualcev, zbranih v Delavsko-punkerski univerzi (DPU), ponudila v premislek – kot alternativo dosedanjemu razvoju – koncept demokratičnega socializma. Ta teden so objavili program Demokratični socializem s podnaslovom Razvojni model za Slovenijo in EU, kar je hkrati tudi politični program nove stranke in političnega gibanja. V sredo so ga predstavili na tiskovni konferenci.

Da ne bo nesporazuma: pobudniki za uvajanje demokratičnega socializma se zavzemajo za revolucijo v pravem pomenu besede. Ne gre jim za radikalizacijo socialne demokracije, iskanje četrte poti ali kaj podobnega, ampak za revolucijo kot temeljno družbeno preobrazbo v smeri socialistične ureditve. In, kar še posebej poudarjajo, ne gre za vračanja v samoupravni socializem, kakršnega smo poznali v Jugoslaviji, ampak za nov tip socializma s sodobnimi mehanizmi resnične politične in ekonomske demokracije, torej pravo nasprotje večinoma nedemokratičnim oblikam realnega socializma v prejšnjem stoletju. »Res pa je, da je pridevnik ’demokratični’ dodan tudi zaradi naših nacionalnih okoliščin, saj ima ’socializem’ v Sloveniji svojevrsten položaj,« je dejal Rok Kogej, predstavnik iniciative za demokratični socializem. V njihovi pobudi gre za socializem, ustrezen imperativom 21. stoletja, čeprav – opozarjajo pobudniki – bi se lahko marsikaj naučili iz Chavezove Venezuele in jugoslovanske izkušnje (samoupravljanja), »vendar pa v jugoslovanskem socializmu družba ni bila dovolj demokratična, posredno pa je bil v veljavi tržni sistem. Sami na makroekonomski ravni zagovarjamo odpravo trga in konkurence«, še pribije Rok Kogej. Prava revolucija torej.

Analiza zdajšnjih razmer

V programu so uvodoma skicirani obrisi tega (prihodnjega) sveta. Zapisali so, da se zavzemajo za »prihodnost, v kateri človeška življenja ne bodo sredstva za povečevanje gospodarske dejavnosti, temveč bo gospodarska dejavnost sredstvo za povečevanje kakovosti življenja vseh prebivalcev in prebivalk našega planeta«, vendar po oceni v programu to ne bo mogoče, »dokler se bodo družbene moči izčrpavale v medsebojnem konkurenčnem boju, podrejene slepemu diktatu povečevanja profita«. Zdaj je po besedah pobudnikov demokratičnega socializma napočil čas, da »vzpostavimo sistem, ki bo temeljil na sodelovanju, solidarnosti, spoštovanju vrednosti vsake posameznice in posameznika; sistem, ki bo vsem omogočil, da razvijejo svoje potenciale in soodločajo o svoji prihodnosti«. Kar je mogoče doseči le z »vsesplošno demokratizacijo celotne družbe, vse od vodenja podjetij in organizacij do koordinacije družbenih sistemov, od razpolaganja z družbenimi in naravnimi viri do upravljanja državnih zadev…« so zapisali.

Upreti se je treba skušnjavi, da bi si z demokratičnim socializmom naslikali fantastično podobo najboljšega možnega sveta.

Mar ne gre še za eno izmed utopičnih vizij družbe? Do pisanja receptov za socializem (Fourier, Owen, Saint-Simon) je bil kritičen že Marx, saj je nasprotoval vizijam, ki so popolnoma zanemarjale realne zgodovinske in politično-ekonomske okoliščine in niso upoštevale razredne dinamike družbenega razvoja. Toda zdajšnja kriza, ki je najbolj prizadela delavski razred, naravnost izziva razmisleke o njegovem položaju, »fragmentiranem, zaradi česar izgublja svojo moč v boju s kapitalom«. Po mnenju avtorjev programa je rešitev krize v ukrepih, ki ne povzročajo pavperizacije delovne sile, kar pa je možno s tranzicijo v demokratični socializem, ki v primerjavi s kapitalizmom ne bi temeljil na maksimizaciji dobičkov. »Zato so najprej nujne reforme za izboljšanje položaja delavskega razreda. Te v veliki meri sovpadajo z rešitvami, ki jih predlagajo keynesianski ekonomisti: ustaviti je treba varčevalne ukrepe, graditi na politiki socializacije investicij in najti pot v politiko, ki bi zagotavljala polno zaposlenost. To je prvi korak v strategiji boja za demokratični socializem, ki je v svojem bistvu antikapitalistični boj. Reforme, ki jih predlagamo, torej niso končni cilj ali same sebi namen,« zatrjuje Sašo Furlan, član programskega odbora DPU in raziskovalec na Inštitutu za delavske študije.

V tej optiki, upoštevajoč specifične slovenske razmere, so spisali program gibanja za demokratični socializem. Najprej predstavijo analizo aktualnega stanja v Sloveniji in v Evropski uniji. Kriza je namreč razkrila resnico o Evropski uniji, ki je »bila že od vsega začetka predvsem projekt evropskih kapitalističnih elit, ki evropskih držav v resnici ni povezal, temveč jih je pahnil v oster konkurenčni boj«. Z analizami dokazujejo tudi, da so stare članice EU »sabotirale« razvoj industrije v perifernih državah, da bi si zagotavljale izvoz svojih industrijskih izdelkov. Posledica takšne politike je Evropa dveh hitrosti, saj je v »visoko konkurenčnem centru izvoz postal glavni generator gospodarske rasti, na periferiji pa je rast vse bolj temeljila na zadolževanju«. In v času krize so države na periferiji, »da bi preprečile popoln zlom finančnih sistemov, z javnimi sredstvi sanirale dolgove zasebnih bank, s tem pa se je kriza iz bančnega prelila v javni sektor, tako da se zdaj kaže kot kriza javnih financ«. Zato je »gospodarska kriza, s katero se spoprijema EU, sicer splošna kriza kapitalizma in kot takšna ni posledica konkretne institucionalne ureditve EU. Toda EU je zaradi svoje zasnove še posebej neuspešna pri odpravljanju krize. Znotraj EU so države prisiljene v gospodarsko vojno proti vsem … Na ta način vztrajno izginjajo pridobitve dobrega stoletja organiziranega delavskega boja«.

V primeru razvojnega modela Slovenije avtorji opozarjajo, da je bil njen gradualistični model razvoja, ki je bil socialno vzdržen, značilen zanjo le do začetka vključevanja v evropske integracije, nato pa je – podobno kot vse države s periferije EU – prevzela dolžniški model, kar je kulminiralo v javnofinančni krizi, kreditnem krču in prezadolženosti gospodarstva. Glavni problem vidijo pisci v drugem valu privatizacije med letoma 2004 in 2008, ko so se vrstili menedžerski odkupi, pri čemer pa je SDS, takrat vladajoča stranka, skušala »razširiti takrat vladajočo ’desno’ kapitalsko elito tako… da je spodbujala financiranje tveganih poslov, davčno razbremenjevala kapital in najvišje osebne dohodke ter si zamišljala megalomanske infrastrukturne investicije«. Tudi Pahor in Bratuškova po njihovem mnenju ne znata povleči voza slovenskega gospodarstva iz blata. Njihov sklep se glasi: »Slovenski kapitalizem je dokončno politično in idejno bankrotiral. Bankrotirala sta oba razvojna modela – tako izvozni razvojni model, v devetdesetih letih utemeljen na lahki industriji, kakor dolžniški razvojni model z gradbeništvom kot paradnim konjem v letih 2004–2008. Bankrotiral je slovenski kapitalistični razred, ki očitno ne zna ponuditi ničesar drugega kakor ugajanje zahtevam Bruslja in finančnih trgov«.

Avtorji programa za demokratični socializem ponujajo rešitev v vzpostavitvi stranke ali gibanja, ki si bo upala dvakrat reči ne: ne domačemu kapitalističnemu razredu in ne Bruslju, saj »moramo ustaviti ropanje in razlaščanje, uničevanje bistvenih družbenih institucij, kakršni sta šolstvo in zdravstvo, ter odmiranje demokracije. Namesto tega moramo najti možnost zagona slovenskega gospodarstva na sonaravnih temeljih ter ob zagotavljanju vključujoče ekonomije in polne zaposlenosti. Zagotoviti moramo, da bo razvoj Slovenije utemeljen na znanju in delu, ne pa na brezsramnem izkoriščanju in odvisnosti od dotoka cenenih kreditov«.

Zaradi prekarnih oblik dela delavstvo izgublja svojo moč v boju s kapitalom. Usposobiti se mora za nove oblike boja.

Ukrepi za drugačno družbo

Sicer pa je njihov program razdeljen na štiri sklope: gospodarstvo, okolje, finance in EU. Glavni problem slovenskega gospodarstva vidijo v prezadolženosti zasebnega in bančnega sektorja, kar je posledica zloma gradbeništva in privatizacije z menedžerskimi odkupi. V Iniciativi za demokratični socializem podpirajo reševanje tega problema s slabo banko, vendar ne zato, da bi jih ta na koncu privatizirala, ampak bi slaba banka morala podjetja razdolžiti, a nato ne prodati, ampak v njih namestiti krizne uprave, ki bi pod nadzorom zaposlenih poskrbele za sanacijo podjetij in za čimprejšnji zagon proizvodnje. »S tem bi rešili krizo v zasebnem sektorju in hkrati onemogočili, da bi se menedžerski prevzemi in sorodne slabe prakse ponovili.« Ta podjetja bi po razdolžitvi prenesli na Slovenski državni holding in jih obdržali v državni lasti, kar je dobro izhodišče za »krepitev vloge delovnih kolektivov v podjetjih« in demokratizacijo odnosov v njih.

Kot prvi korak za krepitev vloge zaposlenih v državnih podjetjih in bankah zagovarjajo politiko odprtih knjig, s čimer bi vsak zaposleni imel možnost vpogleda v poslovanje podjetij in porabo sredstev. Uprav in nadzornikov podjetij pa ne bi smele imenovati politične elite, ampak zaposleni in širša skupnost, v kateri podjetje deluje. Uprave podjetij bi sklepale z zaposlenimi sporazum o želenem razvoju podjetja. Poglabljanje demokracije v podjetjih bi se nadaljevalo z možnostjo zaposlenih, da glasujejo o pomembnih razvojnih odločitvah, o razmerju med najvišjo in najnižjo plačo, o vodstvu podjetja itd. Zaposleni v zasebnih družbah pa bi morali za krepitev svojega položaja udejanjiti obstoječi Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju. Potrebna pa je tudi ustreznejša zakonska regulativa za podjetja v stečaju, ki bi omogočala zaposlenim možnost za nadaljevanje proizvodnje in s tem ohranitev delovnih mest in za morebitni prevzem podjetja.

V Iniciativi se zavzemajo tudi za demokratični nadzor nad investicijskimi politikami in bankami, da bi se izognili zlorabi moči bank za menedžerske prevzeme podjetij in za podpiranje rasti, ki temelji na zadolževanju. Za avtorje je socializacija bank njihovo »preoblikovanje v javni servis po zgledu šolstva ali zdravstva, v državni investicijski politiki pa to zahteva izgradnjo demokratičnih organov, ki bodo po volji ljudstva odločali o državnih investicijah«. Z demokratizacijo upravljanja bančnega sistema in državnega sklada (holdinga) bi bili zagotovljeni osnovni pogoji za koordiniranje investicijske dejavnosti. Ti dve instituciji bi poleg vladnih služb določale družbena merila za investiranje dolžniškega in lastniškega kapitala v posameznih panogah, kjer bi morale poleg gospodarne uporabe sredstev upoštevati tudi druge, jasno opredeljene dejavnike, kot so število delovnih mest, regijski razvoj in varovanje okolja. S socializacijo bank in državne investicijske politike bi dobili manevrski prostor za strateško usmerjanje gospodarstva – industrijsko politiko, kar je bilo v zadnjih dvajsetih letih brezglavo prepuščeno zasebni iniciativi in le tržnim mehanizmom. Posledice tega pa so vidne v »deindustrializaciji, dezintegraciji velikih industrijskih verig in pomiku na evropsko periferijo«. Prihodnja razvojna pot Slovenije je v industrijski politiki, »katere namen bi bila integracija podjetij in gospodarskih panog v nacionalno koordinirane verige«, zato pa mora »država z investicijsko politiko prevzeti dejavno vlogo v načrtnem vzpostavljanju celotnih gospodarskih verig, ki bodo mogle proizvajati in na svetovnem trgu prodajati končne izdelke«.

V tem kontekstu ima svojo težo tudi drugačna filozofija politike zaposlovanja, saj avtorji programa trdijo, da je štirideseturni delovnik eden izmed ključnih vzrokov za brezposelnost, skrajšanje delovnega časa na 35 ur, kasneje pa do ravni, ki bi omogočala polno zaposlenost, pa bi omogočilo ljudem človeka vredne življenjske razmere, ne le dela. Sicer pa so v programu Iniciative za demokratični socializem precej prostora namenili tudi okoljski preobrazbi, saj »uničujoč (kapitalistični) razvoj, ki se ne ozira na obnovitvene sposobnosti okoljskih sistemov in na širše socialne posledice, privedel do stanja, v katerem bo ogrožena zadovoljitev osnovnih človeških potreb in potreb družbene reprodukcije«, saj bodo »naslednje gospodarske in širše družbene krize izhajale ne le iz bančnih in finančnih špekulacij, pač pa še bolj iz podnebnih sprememb, izgubljenih ekosistemov in zmanjšanja biotske raznovrstnosti«. Prehod v družbo sonaravnega razvoja s pomočjo petih strateških politik je za avtorje odgovor na dosedanji za človeštvo nevzdržen razvoj.

Kriza je razkrila resnico o Evropski uniji, ki je predvsem projekt evropskih kapitalističnih elit.

V poglavju Finance avtorji obrazložijo, zakaj je politika varčevanja škodljiva, saj se z varčevalnimi ukrepi javni dolg držav ni zmanjšal, ampak se je povečal, kajti varčevanje zmanjšuje domače povpraševanje in ne vpliva na rast izvoza. Države v Evropi zaradi varčevanja in davčnih odpustkov za podjetja beležijo javnofinančne primanjkljaje in se morajo zadolževati z izdajanjem državnih obveznic. Predvsem pa je treba »politike zategovanju pasu zaustaviti, saj se za njimi skriva zgolj prenos denarja od najrevnejših (prejemniki socialnih podpor, pokojnin in štipendij) delavstva in srednjega razreda k najbogatejšemu odstotku prebivalstva«. To je mogoče storiti po njihovem z davčno reformo, ki mora zaostriti progresivno davčno lestvico. Zavzemajo se za reformo, da »vsakdo v državni proračun in socialne blagajne prispeva glede na svoj celoten dohodek. Zato potrebujemo integralno dohodninsko in prispevno osnovo, v kateri bodo poleg dohodkov od dela upoštevani tudi dohodki od kapitala in od premoženja«.

Ponujajo pa »izvirne« premisleke o reševanju slovenskega javnega dolga, ki sicer ni kritično visok, ker pa Evropska centralna banka noče kupovati državnih obveznic, se mora država, tako kot druge periferne države, zadolževati na mednarodnih trgih. Države, ki se srečujejo s tem problemom, bi morale ustanoviti »sindikat« in od ECB skupaj zahtevati, da jamči za dolg držav, ki bi se tako izognile oderuškim obrestim na mednarodnih finančnih trgih. Poleg tega bi kazalo ustanoviti komisijo za revizijo dolga, saj je – kot dokazujejo – večina tega dolga nelegitimna, zato morajo tudi upniki prevzeti svoj del odgovornosti za napačno investiranje ali za izsiljene nelegitimno visoke obresti. Pa še na en scenarij opozarjajo: podobno, kot je leta 2000 Venezuela pomagala Argentini, bi lahko katera izmed finančno stabilnih držav jamčila za naš dolg, saj bi tako država lahko dobila posojila na mednarodnih trgih po nizki obrestni meri.

Sicer pa je pogoj za drugačno družbo in demokratično EU prelom s »s politiko, ki nima nikakršnega demokratičnega zaledja, terorizira celotne narode. Zavrnitev politike izvršenih dejstev in zahteva po radikalni demokratizaciji obstoječih evropskih institucij pa sta v resnici že zahteva po odpravi teh institucij, saj EU kot takšna ni in nikoli ne more biti demokratična organizacija«, pravijo v Iniciativi za demokratični socializem. Resnično demokratično EU pa je mogoče doseči z bojem za socialistično Evropo, ki bo »Evropa kot združenje svobodnih ljudi, v katerem bo vsak lahko razvijal svoje potenciale in soodločal o svoji prihodnosti. Takšna Evropa je lahko le socialistična. Zato se borimo za demokratični socializem«.