Tri vstajniške skupine v bodočo stranko

Pogovori so potekali dolgo. »Že februarja smo sklenili, da podpremo prizadevanja nekaterih članov pri ustanavljanju politične stranke, formirane iz različnih gibanj slovenske vstaje,« je na torkovi predstavitvi namere Gibanja Vseslovenske ljudske vstaje, Odbora za pravično in solidarno družbo in Mreže za neposredno demokracijo, da skupaj ustanovijo stranko, dejal Lenart Zajc, eden vidnejših članov Mreže. »Mreža je še vedno del civilne družbe, nekaj članov pa nas vstopa v politiko.« A ne bodo vsi vključeni v isto novonastajajočo politično silo – Zajčeva kolega Mitja Svete in Nikola Janović, ki sta poleg pisatelja najprepoznavnejša obraza prizadevanj za uveljavitev neposredne demokracije, sta se denimo odločila pristopiti k Iniciativi za demokratični socializem.

Konceptualne ovire z začetka vstajniškega gibanja, ko so civilne iniciative zavračale tradicionalno politično delovanje, so očitno pozabljene. Kot bi se dali prepričati mnenju zgodovinarja Jožeta Pirjevca, da nad parlamentarno ureditvijo še ne smemo obupati, čeprav je enkrat res zatajila. In kljub vse večji demonizaciji politikov. »Čutimo zgodovinsko odgovornost do naroda in do tega trenutka, ki zahteva novo paradigmo v slovenski in evropski politiki,« je dejal Uroš Lubej, najprepoznavnejši obraz vstaje. »Od odgovornosti ne bomo pobegnili.«

Člani vseh treh iniciativ so presodili, da je zato, da bi dosegli spremembe, ki jih je zastavila vstajniška in civilna družba, potreben odločen politični angažma. Filozof Boris Vezjak je prestop z ulic na volilne lističe napovedal na septembrskem protivladnem protestu: »Vsak naj izvoli, ali bo ostal doma in igral lepo dušo in gledal, kako Slovenija propada, ali pa se bo pridružil neki grupaciji, ki bo prišla z dovolj resnim programom. Samo to dvoje obstaja. Ustanovni kongres stranke bomo imeli v dveh mesecih.« Z ustanovitvijo nove stranke – ki se bo najverjetneje imenovala Solidarnost – naj bi »obračunali s korupcijo in klientelizmom, zagotavljali transparentnost in odgovornost politike, branili socialno državo, pravično delili ustvarjeno, skrbeli za okolje in krepitev pravne države, ustvarili uresničljiv gospodarski model za preboj iz krize in aktivneje zagovarjali interese Slovenije v sklopu Evropske unije,« je napovedal član odbora Damjan Mandelc. Poleg tega so napovedali uvedbo državljanske nezaupnice, povečanje možnosti soodločanja državljanov pri vodenju države in prenos avtonomije odločanja z države na pokrajine. »Ljudem in politiki želimo vrniti dostojanstvo,« je še dejal Mandelc, kar naj bi dosegli tudi z uporabo dostojne politične govorice, ki ne bo gradila na zaničevanju drugače mislečih in populizmu, kot je to veljalo doslej.

Tudi tistim, ki so načelno zavračali tradicionalno politično delovanje, je postalo jasno, da morajo nujno ustanoviti stranko.

Oblikovali so koordinacijski odbor, ki bo pripravil vse potrebno za izvedbo ustanovnega kongresa skupne stranke. Šele na njem bodo dorekli politični program. To ne bi smelo biti pretežko, saj so se za skupni lov na neopredeljene in razočarane volivce, ki po zadnjih raziskavah sestavljajo kar polovico slovenskega volilnega telesa, odločili predvsem zaradi sorodnosti svojih temeljnih programskih dokumentov.

Kljub konkretnim ciljem, ki so si jih zastavili pobudniki nove vstajniške stranke, so odhod nekaterih najprepoznavnejših aktivistov v »pravo« politiko v Gibanju VLV slabo prenesli, zato se je razdelilo na dve frakciji: ena bo postala del nove stranke, druga pa bo na nepravilnosti v družbi in politiki še naprej opozarjala kot do sedaj, saj njeni predstavniki ne vidijo možnosti sočasnega političnega in civilnega delovanja. Nejc Škof, ki je bil eden od pobudnikov protestov v Ljubljani in poleg Lubeja pomemben član gibanja, se bo v novonastalo stranko vključil, ker meni, da so z uličnimi shodi dosegli vse, kar so lahko. Kričanje v fasado vladnega poslopja in parlamenta močno želenih sprememb v politiki ni prineslo. Poskus prevzema oblasti prek oblikovanja stranke je zato za »odpadnike« gibanja edini mogoči korak naprej.