Politični otroci jeznih

Politične in ekonomske elite v Evropski uniji in v državah članicah – sociolog dr. Rastko Močnik jim pravi kompradorske elite – krizo rešujejo z neoliberalnimi tehnicističnimi ukrepi, zato se ljudje, predvsem v južnoevropskih državah, upirajo varčevalnim ukrepom, ki uničujejo njihova življenja in družbeno kohezijo. Zato bi pričakovali, da bodo v Evropi dobile večjo moč leve in alternativne stranke, ki se zavzemajo za drugačen družbeni razvoj.

Toda poglejmo najprej v Španijo, kjer so (bili) protesti indignadov (jeznih) najbolj siloviti in odmevni. Iz tega vrenja se je pred nekaj meseci rodila Stranka X, ki nastopa kot alternativa etablirani levi in desni politični opciji, torej Španski socialistični stranki (PSOE) in Ljudski stranki (PP). Obe sta v zadnjih letih izgubili podporo večine španskih državljanov, saj jim ne ponujata programov za boljše življenje. Stranka X se je oblikovala kot progresivna futuristična stranka, ki se pod sloganom »Demokracija in pika« zavzema za preglednost v politiki, odločanje z wikivlado kot instrumentom za poglabljanje demokratičnega odločanja. Nastopa kot alternativa sedanjim političnim elitam, saj »v Španiji politični razred, blago rečeno, ne razume potreb po razvoju prave civilne družbe, v najslabšem primeru pa je popolnoma skorumpiran. Morajo oditi«, je za Guardian povedala Simona Levi, direktorica barcelonskega gledališča in dolgoletna politična aktivistka, ki je postala predstavnica nove stranke. Po besedah Gonzala Boya, urednika satiričnega časnika Mongolia, so »politične stranke v Španiji mrtve. Nihče pa jim še ni izdal potrdila o smrti … Španija je postala Titanik, njena vlada pa orkester na njem«.

V Stranki X se zavzemajo za »sojenje bankirjem na nürnberški način«. V stranki programa še niso povsem zasnovali, vendar Levijeva pravi, da morajo uspeti, da bi oblast »glas ljudi ne le slišala, ampak tudi upoštevala«. In tudi izvor za svojo stranko je opredelila v pogovoru za Irish Times, saj so »indignadi zgodovinski moment, podoben francoski revoluciji. Mi smo otroci indignadov …«

Sociolog Alejando Navas z Univerze v Nevarri ob pojavu nove stranke v Španiji, ki dobiva največ podpore med mladimi, opozarja na protislovno situacijo med njimi, kajti za Guardian je izjavil, da »mladi zavračajo politike, hkrati pa veliko pričakujejo od države, kjer je veliko pesimizma in obupa, kar bo težko preseči«. Navas je sicer skeptičen do obljub Stranke X, ki hoče spremeniti to vzdušje in se v razmerju z mainstremovsko politiko pozicionirati kot resna alternativa. Meni pa, da »lahko spremembe vzniknejo samo od spodaj navzgor, iz majhnih strank in organizacij«.

V Grčiji se previdno utrjuje Siriza, radikalno levičarska stranka, če jo primerjamo s socialno demokratskimi strankami. Je druga najmočnejša stranka v grškem parlamentu. Njen voditelj Aleksis Cipras je na avgustovskem kongresu obljubil, da bo Grčijo rešil iz primeža trojke in izumil »evropski socializem za 21. stoletje«. Politični diskurz te stranke temelji na analizi, da kriza ni samo posledica primanjkljajev v grški ekonomiji, ampak stranski produkt globalne krize kapitalizma. Zato se v stranki zavzemajo za odpis dolga Grčije, ob prevzemu oblasti pa bi se ostro spopadli z davčnimi utajami in krepko obdavčili bogato elito. Programsko sicer niso naklonjeni tujim lastnikom grških podjetij, saj je ena izmed njihovih pomembnih zahtev skoncentrirana v sloganu »Tovarne delavcem«. Parlamentarne volitve čez dve leti v Grčiji, če ne že prej, bodo odločilne za Grčijo in Evropo. Siriza je že pripravljena na pohod na oblast. Če ji bo uspelo, »če bi Siriza zmagala na magičen, retroaktiven način, bi vso zgodovino Evrope brali s stališča tega uspeha. Zato se ves evropski establišment boji njenega uspeha. Njena zmaga bi pomenila konec tudi konservativne politike Evropske unije,« trdi filozof Slavoj Žižek.

In kaj se dogaja z levimi političnimi strankami in gibanji drugod po Evropi? Luke March z Univerze v Edinburgu v analizi, objavljeni na portalu Open Democracy, pravi, da so se leve stranke, se pravi stranke levo od evropske socialne demokracije, na volitvah v času krize okrepile in v povprečju pridobile 30 odstotkov več glasov, kot so jih imele pred krizo. Vseeno pa še v številnih državah niso prestopile parlamentarnega praga. Te stranke lovijo glasove predvsem v socialističnih in socialdemokratskih strankah in »ne moremo pričakovati dramatičnih zasukov v prid levih radikalnih strank, če se ne zgodi nekaj katastrofalnega z njenimi socialdemokratskimi konkurenti«, piše March.