Mazowieckijev čudež

Bil je vroč dan in napet trenutek. Ko je prvi poljski pokomunistični premier Tadeusz Mazowiecki predstavil prelomni program svoje vlade, je drgetal in zdelo se je, da bo omedlel. Medtem ko je nabito poln parlament živčno razglabljal, se je Mazowiecki izmuznil skozi stranska vrata, da bi se nadihal svežega zraka v bližnjem parku v središču Varšave.

»Kdo pa je to?« je otrok, ki se je igral v peskovniku, vprašal mamo. »Nasz premier,« je odgovorila. Naš premier. To ni bila besedna zveza, s katero bi v predhodnih štirih desetletjih z veseljem opisovali poljske komunistične voditelje. Ko se je Mazowiecki vrnil na govorniški oder, se je opravičil in s svojo običajno brezizrazno duhovitostjo izjavil, da je poljsko gospodarstvo na podobno majavih nogah kot on. Imel je prav.

Po koncu komunizma je bila Poljska politično in gospodarsko potolčena. Marksistična ideologija se je sprevrgla v golo fasado; niti partijski aparatčiki se niso pretvarjali, da verjamejo vanjo. Poljsko gospodarstvo, ki je bilo na kolenih, je le stežka pokrivalo osnovne potrebe državljanov, kaj šele, da bi bilo zmožno odplačevati posojila v tujini.

Tako je katoliški novinar in opozicijski aktivist Mazowiecki postal prvi nekomunistični premier sodobne Poljske in državo popeljal na pot okrevanja. Čeprav je bil na položaju manj kot 17 mesecev, od avgusta 1989 do januarja 1991, mu je uspelo, da je Poljsko usmeril na pot v tržno gospodarstvo, v Nato in Evropsko unijo.

V zadnjih tednih komunističnega režima je Mazowiecki pomagal oblikovati model za pogajalsko politično tranzicijo, ki je še vedno v pomoč, navdih in vodilo družbam tik pred spremembami. Ponosen sem, da Poljska po zaslugi strokovnega znanja, pridobljenega v obdobju Mazowieckega in kasneje, svetuje vzhodnim in južnim sosedam EU, pa tudi državam, kot sta Tunizija in Burma.

Vitki, uglajeni Mazowiecki je bil svetovalec Lecha Walensa, vodja gibanja Solidarnost. Bil je priča, kako se je gibanje v vihravih dnevih po stavki v ladjedelnici v Gdansku avgusta 1980 razširilo na več kot devet milijonov članov – in je bil tako kot ostalo vodstvo gibanja zaprt, ko je general Wojciech Jaruzelski 16 mesecev pozneje razglasil vojne razmere in prepovedal Solidarnost. Zveza je preživela kot podtalno gibanje, ki je tiskalo strokovne sestavke in pripravljajo shode.

Postopno je komunistično vodstvo izgubljalo prednost – sploh potem, ko je vodenje Sovjetske zveze prevzel Mihail Gorbačov – in ljudje so se spet vračali k Solidarnosti. Izčrpani poljski komunistični režim je privolil v pogovore z gibanjem. Pogajanja, znana kot pogajanja za okroglo mizo, so 4. junija 1989 pripomogla k prvim večstrankarskim, vendar ne popolnoma svobodnim parlamentarnim volitvam v komunističnem svetu.

Pet mesecev pred padcem berlinskega zidu in češkoslovaško žametno revolucijo je Poljska s pogajanji dosegla izhod iz totalitarizma. A vlada Mazowieckega se je znašla pred skoraj nemogočo nalogo: vzpostaviti je morala demokratične politične institucije in hkrati oživiti otopelo gospodarstvo.

Med največjimi dosežki ekipe Mazowieckega je bila uvedba hitrih in obsežnih reform trga in začetek privatizacije, nad čemer je bedel finančni minister Leszek Balcerowicz. Njegova šok terapija je vznemirila Poljake, vendar je z njo ukrotil grozljivo visoko inflacijo v državi. Mazowiecki je podprl svojega finančnega ministra in uspešnost gospodarskih reform je dodatno pripomogla k razmeroma mirni politični tranziciji.

Kljub porodnim težavam so bile ugodne posledice gospodarskih reform očitne prav kmalu. Poljska je tako dosegla zavidljivo rast. V dveh desetletjih se je njen bruto domači proizvod povečal za štirikrat, medtem ko je izvoz poskočil za več kot desetkrat. Poljska, nekdaj obrobna evropska država v gospodarskem in političnem oziru, je postala ena od vodilnih držav na celini in sooblikovalka lastne prihodnosti.

Pogajanja za okroglo mizo in politična tranzicija pod nadzorom Mazowieckega sta tako zaznamovala obdobje kompromisov, ki je imelo prednosti in slabosti.

Med prednostmi je bila hitra politična preobrazba in pomoč dela nekdanje komunistične elite pri izgradnji svobodne, demokratične in zahodno usmerjene države. Med slabosti pa bi lahko prišteli, da ni bilo nedvoumnega mejnika med poljsko avtoritativno preteklostjo in demokratično sedanjostjo. Cena za gladek prehod je bila tudi, da številni člani komunističnega režima – med njimi tudi Jaruzelski – niso odgovarjali za svoje zločine, ki so jih zagrešili, ko so bili na oblasti.

Takrat sem bil kritičen do poti, ki jo je ubral Mazowiecki. Prepričan sem bil, da bi bila preobrazba Poljske lahko potekala hitreje in učinkoviteje. A to ni vplivalo na moje dobro mnenje o njem. Nasprotno, ko danes gledam nazaj, se mi zdi neverjetno, koliko je bilo doseženega v tako kratkem času.

Mazowiecki je bil skupaj z Walenso utemeljitelj poljske neodvisnosti. Zagotovljeno mu je mesto v zgodovinskih učbenikih. Po njegovi zaslugi je Poljska lahko ponosna, da je bila prva država iz sovjetskega bloka, ki se je osvobodila komunističnega tiranstva. Odtlej se nismo ozrli nazaj.

Radoslaw Sikorski je poljski zunanji minister

© Project Syndicate, 2013.