Bolje takšen večletni proračun kot noben

V razpravi pred glasovanjem o večletnem proračunu EU, ki bo v obdobju 2014-2020 podlaga za pripravo letnih proračunov EU in delitev evropskih sredstev, so se predstavniki največjih političnih skupin v Evropskem parlamentu strinjali, da dogovor, ki so ga na koncu dosegli z državami članicami, nikakor ni popoln, a je očitno edini možen. Ker se čas izteka, ga bodo potrdili.

Kot je v imenu Evropske ljudske stranke (EPP) spomnil Alain Lamassoure, so bili glavni pogoji, ki jih je v pogajanjih z Evropsko komisijo in Svetom o prihodnjem sedemletnem proračunu unije postavil parlament, izpolnjeni: proračun bo prožnejši, pokrita je letošnja proračunska luknja, leta 2016 sledi vmesna revizija finančnega okvira, posebna skupina pa bo preučila možnosti za lastne proračunske prilive EU.

»Dogovor je tako dober, kot je pač lahko,« se je v imenu politične skupine socialistov in demokratov (S&D) strinjal Goran Färm. Kot je spomnil, se je v času krize posebej težko pogajati, saj se države še krčeviteje oklepajo nacionalnih interesov in nočejo odpreti denarnic. Višine proračuna, ki bo z 960 milijardami evrov zavez prvič doslej nižji od svojega predhodnika, na žalost nismo mogli spremeniti, a vendarle smo dosegli vrsto izboljšav, je ocenil.

Jan Mulder iz politične skupine liberalcev (Alde) je nastopil v podobnem tonu. Kot je opozoril, glede obljubljene vmesne revizije proračuna sicer ni preveč optimističen, prožnost pri porabi sredstev je nujna, a ni zadostna, glede uvajanja lastnih sredstev EU pa od Sveta in komisije na žalost prevečkrat sliši »lahko bi« namesto »bomo«. Vendarle pa verjame, »da bodo evropski državljani razumeli, da se dandanes pač varčuje povsod«.

Povsem drugače sta spregovorila v imenu politične skupine Zelenih Daniel Cohn-Bendit in v imenu politične skupine Združene levice (GUE/NGL) Jürgen Klute, saj menita, da proračun prinaša le »reze, reze in še enkrat reze« ter bo Evropo »zapeljal v zid, ne pa je rešil«.

Cohn-Bendit je kolegom očital, da so popustili »neoliberalni logiki in izsiljevanju« držav. »Vsi ste proti, a glasovali bomo za (...) Smešni ste, osmešili se boste, osmešili boste Evropo.« »V demokraciji ni nikoli samo ene možnosti. Če bi bilo tako, bi bilo konec demokracije,« je poudaril in spomnil, da lizbonska pogodba parlamentu daje moč soodločanja, torej da proračun tudi zavrne.

Dva od poročevalcev na to temo, Rafal Trzaskowski in Ivailo Kalfin, sta izpostavila, da s celotnim potekom pogajanj o finančnem okviru v parlamentu ne morejo bili zadovoljni. »Očitno nekateri še vedno ne poznajo reform, ki jih je prinesla lizbonska pogodba,« je opozoril Trzaskowski in ocenil, da »je bilo preveč stvari skuhanih vnaprej«. »Parlament se v pogajanjih dojema kot breme in to ni prav,« je posvaril Kalfin.

Za razliko od poslancev, ki bodo večletni proračun očitno podprli, čeprav z grenkim priokusom, sta bila namestnik litovskega ministra za evropske zadeve Vytautas Leškevičius v imenu Sveta ter evropski komisar za proračun Janusz Lewandowski v imenu komisije veliko bolj zadovoljna. Finančni okvir je to, kar po besedah Leškevičiusa potrebujemo, »da prevedemo odlične ideje v oprijemljiva dejanja, tako v uniji kot globalno«.

Po besedah Lewandovskega bodo poslanci s potrditvijo proračuna zaključili »inteligenten, pragmatičen in na koncu tudi uspešen« proces. Po njegovem mnenju se je parlament na pravi način boril proti krčenju proračuna, ki pa ga Evropa v današnji negotovosti nujno potrebuje, saj ji daje stabilnost in predvidljivost.

Leškevičius pa je zaskrbljenim poslancem še obljubil, da bo skupina, ki bo preučila možnosti za lastne prilive v proračunu EU, polno operativna še letos in bo ustanovljena najkasneje 18. ali 19. decembra. (sta, er)