Dolgocajtasti meni

Restavracija in vinoteka Mama
Ajševica 33
Tel.: 05 33 65 728
www.restavracija-mama.si
Ajševiška Mama kuha in toči vina vsak dan začenši opoldne; od ponedeljka do četrtka se guštira do 23. ure, ob petkih in sobotah do polnoči, ob nedeljah pa do 16. ure.

Fino:
rižoti – s trobentami in s kozicami

Ne tako fino:
dolgočasna neambicioznost degustacijskega menija

Ribjo ali mesno degustacijsko špuro boste v Ajševici snedli za 32 oziroma 28 evrov. Zelo pošteni in raziskovanju naklonjeni vinski pribitki!

Ker se v teh dneh na bambusovem parketu in ostalih podlagah pra-movembrskega slovenskega pisateljskega brka Ivana ob skladovnicah razstavljenih knjig že srebajo skodelice vroče kave, smo si na pobudo Konzumovega kluba ljubiteljev lepe besede, dobre kaplje in izbrane jedače najprej na glas odrecitirali ljub nam verz Župančičeve Dume, nato pa smo začeli hoditi po zemlji naši in iskati prostor, kjer bi mogli piti (in jesti) njene prelesti. Prepihanim od burje je korak zastal ob za slehernega slovenskega literata ultimativnem inspirativnem prizoru: hladno noč razsvetljujočem napisu restavracija in vinoteka Mama.

V prijetni notranjosti pa smo bili, sedeč ob oranžastih slikah Etka Tutte, kljub vsemu razočarano osupli, da so nas v placu, ki se označuje kot vinoteka, pri povpraševanju o vinski karti skušali odpraviti z najprozornejšim izgovorom, da je ni, ker se ravno menjajo letniki. Le kako, če pa smo potem ob prvoosebnem ogledu vitrin v zgornjem nadstropju vendarle našli obilje dobro uležanih in do žepa prijazno maržiranih polnitev (od katerih se nam je najbolj dopadla prepoznavno zrela in polna edisimčičevska malvazija)?!

Akoprav smo bili literarno nastrojeni, smo se mimo ogleda jedilnega lista dali prepričati povabilu na ribjo ali mesno degustacijsko špuro, misleč da bomo – kot je pri degustacijskih menijih navada – ujeli najboljše, kar Mamini kuharji zmorejo. Pa smo dobili dve kolekciji sicer korektno pripravljenih, a popolnoma nezanimivih in na hitro zloženih krožnikov. Iz te utelešene mediokritete velja izpostaviti obe rižoti – tisto sladkasto z repki kozic in ono zemeljsko z rumenimi trobentami – obe sta bili sočni, kuhani al dente in zelo okusni. Brez pripomb smo snedli tudi šolsko korekten (a nič več kot to) primerek crème brûlée, ni pa nam uspelo odkriti smisla mešanja camparija s sicer eksplozivno okusnim in osvežilnim sladoledom iz gozdnih sadežev; še več – podobno škodo je sočnim rezinam pečene prate naredil obilen, pregost in preslan mascarponejev preliv. Ostale intervencije so bile na srečo bolj decentne – predvsem naribana dimljena skuta na govejem karpaču in smetanovo-hrenova omaka, ki je lepo presekala rezine dimljenega lososa – ali pa jih ni bilo, kot pri malo preveč pečenem fileju lista. Od ajševiške Mame smo vsekakor pričakovali več – lestvica je na tistem koncu domovine postavljena tako visoko, da le z lepotnimi žar črtami na glavnim jedem priloženih rezinah krompirja in bučk pač ne moreš računati na kaj drugega kot na mesto pri vrhu druge lige.