O padlih maskah

Zdenko Roter, partizan, po vojni v SDV odgovoren za cerkev, potem pa univerzitetni profesor in utemeljitelj religiologije na FSPN in v slovenskem družboslovju, pripadnik Kavčičeve liberalne struje v Zvezi komunistov Slovenije, odmeven publicist in eden najpomembnejših svetovalcev Milana Kučana, je izdal knjigo spominov Padle maske. Kot je dejal na predstavitvi, vsi ljudje v življenju nosijo maske, nekateri se odločijo, da jih odložijo, drugi ne. Sam se je po smrti žene Zofije odločil, da jo bo. Več let je na roko pisal spomine, ob pomoči prijateljev, zlasti Francija Perčiča, preverjal dejstva, besedilo popravljal na novo, da je prišel do kar sedme verzije, in to je izdal.

Roter o vsakem od obdobij, ki jih je doživljal, govori zelo odkrito, priznava »zdrse«, kot jim pravi, še posebej v času delovanja v SDV, a hkrati ostro kritizira tiste, ki so ga v preteklih desetletjih neupravičeno obtoževali in mu pripisovali stvari, ki jih ni storil. Kljub odkritosti pa ne izda sodelavcev v katoliški cerkvi (njegove zveze so segale zelo visoko, tudi v Vatikan) in je prepričan, da imen piscem, ki ga napadajo, nikoli ne bo uspelo razkriti.

Roter je vseskozi pripadal liberalno usmerjeni struji v zvezi komunistov, ki se je začela z Borisom Kraigherjem in nadaljevala s Stanetom Kavčičem. Zagovornik takšnih idej je bil že na kongresu leta 1968, naslednja leta je tesno sodeloval s Kavčičem, bil je na sestankih najožje liberalne skupine, tudi skrivnem na gradu Strmol. Tudi sam je v krogu revije Teorija in praksa utemeljeval liberalne usmeritve. Zato je bil v času obračuna s Stanetom Kavčičem izpostavljen in do konca ni vedel, ali bo politično sankcioniran, tako kakor so bili štirje kolegi na FSPN (današnji FDV), ki so jih umaknili iz pedagoškega procesa. Na FSPN, ki je bila ustanovljena kot partijska politična šola in zato dolgo pod nadzorom, si je ves čas prizadeval, da bi dobila univerzitetno avtonomijo. Nekaj časa jo je vodil kot dekan, ves čas pa sodeloval pri pomembnejših in še danes trajajočih projektih, kot je merjenje slovenskega javnega mnenja (SJM), ki se je zaradi prizadevanj dr. Nika Toša, da bi upoštevali zahodne zglede, začelo že leta 1968. Prav ta raziskava je Staneta Kavčiča predstavila kot najbolj priljubljenega slovenskega politika, to pa je povzročilo razburjenje na političnim prizorišču.

Eno pomembnejših obdobij v njegovem življenju se je začelo, ko se je formalno upokojil. Na prehodu v večstrankarsko ureditev se sicer ni aktivno angažiral, si je pa prizadeval, da bi se tudi levica (nekdanje družbenopolitične organizacije), tako kot Demos, povezala. Po njegovem in po Toševem mnenju bi leva koalicija lahko dobila volitve. No, voditelji nekdanje SZDL v koalicijo niso želeli, ker so se hoteli odmakniti od »komunistov«, Roter pa je bil prepričan, da bo zmaga Demosa pokazala, kakšno podobo si te stranke želijo, hkrati pa bodo izidi volitev ohladili vodstvi SZDL in ZSMS in ju prisilili, da stopita »iz namišljenih nebes na zemljo«.

Razočaran, ker na prvih volitvah za predsednika predsedstva Kučan ni zmagal že v prvem krogu, je v drugem ponudil svojo pomoč. Sodeloval je tudi pri koncipiranju spravne slovesnosti v Kočevskem Rogu. Po osamosvojitveni vojni, ki jo na kratko opisuje iz obmejne perspektive v Beli krajini, kjer je tedaj bil, je v Kučanovem štabu znova sodeloval pri prvih predsedniških volitvah; te jih je Kučan gladko dobil. Ves ta čas in še nekaj let kasneje, skupaj osem, je pisal kolumne v Naših razgledih. Po volitvah leta 1992 je zdrsnil v vlogo stalnega svetovalca in bil vse intenzivneje vpleten v delo Kučanovega kabineta. Zato so ga seveda sistematično, koordinirano in zelo strupeno napadali Kučanovi in njegovi nasprotniki, še posebej iz Janševega kroga. Knjiga razkriva pronicljive analize odnosov med Kučanom in Drnovškom, strankarskih odnosov in mednarodne politike. Še posebej je vredna pozornosti obravnava delovanja Janeza Janše. Verjetno je Roter (med drugim s pogovori s psihiatrom dr. Lokarjem) prišel blizu vzrokom za Janševo ravnanje. Tudi drugače so njegova mnenja o politikih povedna in v pomagajo razumevati probleme slovenske družbe. Profesor, kot so ga imenovali v kabinetu, je tiho in nevsiljivo postal središče sicer majhne, a intelektualno močne Kučanove svetovalne službe. Svojih mnenj ni vsiljeval, brez dvoma pa so imele njegove besede težo.

Daleč najbolj sugestiven v knjigi je piščev odnos do pokojne žene Zofije. Njun odnos je osrednja rdeča nit knjige. Zdenko Roter je tu izjemno poetičen, hkrati pa brutalno odkrit. Redko kdaj človek zunaj strogo literarnih del lahko spremlja tako do potankosti razgaljen odnos dveh ljudi. Prav zaradi tega bralcu hitro postane jasno, zakaj je knjiga napisana v tretji osebi.

Knjiga:
Padle maske
Kdo: Zdenko Roter
Založba: Sever & Sever production
Cena: 39,90 evra