Antievropejci v Evropi

Leta 2005 sta dve ustanovni članici Evropske unije, Francija in Nizozemska, na referendumu zavrnili evropsko ustavo. Dve skrajno desničarski stranki iz teh držav (francoska Nacionalna fronta in nizozemska Stranka svobode) sta zdaj, pred evropskimi parlamentarnimi volitvami, ki bodo maja 2014, sklenili zavezništvo. Upata, da bosta pritegnili podobno misleče stranke iz drugih držav članic EU in oblikovali parlamentarni blok, ki bo dovolj močan, da bo pokosil »evropsko pošast«, kot EU imenuje vodja Stranke svobode Geert Wilders.

Ni naključje, da sta na čelu tega nizkotnega podviga prav Francija in Nizozemska. Obe državi sta sredi globoke krize istovetnosti, ki se sprevrača v prezir do Evrope, tujcev, priseljencev in vseh »drugih«. V obeh državah je tudi opaziti okrepitev splošnega nezaupanja v običajne politične elite.

V takšnih razmerah so bližnje volitve v Evropski parlament za skrajne stranke kot naročene. Nedavne raziskave javnega mnenja kažejo, da bo Nacionalna fronta v Franciji na vrhu. Večina državljanov je do evropskih volitev brezbrižna, kar pomeni, da bo volilna udeležba nizka – razen pri tistih, ki se definirajo po tem, čemur nasprotujejo, in bodo želeli izraziti svojo jezo in razočaranje nad statusom quo.

Marine Le Pen, voditeljica Nacionalne fronte, je premetena in učinkovita, njeno sporočilo pa je preprosto: »Evropa je proti ljudem, torej se morajo ljudje dvigniti proti Evropi.« S svojim umirjenim videzom je veliko privlačnejša od očeta in nekdanjega voditelja stranke Jean-Marieja Le Pena. Njena strategija za vključitev v glavni tok francoske politike je, da se reši vseh sledi preteklega antisemitizma in s tem Nacionalno fronto spremeni v na videz verodostojno alternativo za propadajočo tradicionalno desnico, ki jo od poraza Nicolasa Sarkozyja na predsedniških volitvah leta 2012 trgajo dolgotrajni notranji boji in rivalstvo.

Na Nizozemskem je Wilders, ki je prej solist kot vodja resnične stranke, že bil v vladi, zato Le Penovi zagotavlja videz legitimnosti že samo s tem, ker se je povezal z njo. Zanimivo je, da sta največja danska in nemška protievropska stranka zavrnili sodelovanje in nočeta skleniti pakta s stranko, ki je v svojem jedru bila in verjetno še vedno ostaja protisemitska.

A nazadnje evropske skrajne desničarske stranke povezuje nekaj podobnega, na čemer temelji vzpon Gibanja čajank v ameriški republikanski stranki: prikrit rasizem in ksenofobija. Čeprav privrženci Gibanja čajank – skupina, v kateri je po eni starejših raziskav javnega mnenja 89 odstotkov belcev in le odstotek temnopoltih – trdijo, da nasprotujejo predvsem vladni porabi, sprejemajo njeno pomoč zase. Tisto, česar ne morejo sprejeti, sta temnopolt predsednik in vladna poraba za »druge«.

Podobno evropski populisti kot bojni prapor izrabljajo nasprotovanje »Bruslju«, vendar njihova ideologija ohranja atavizem, ki je gnal njihove prednike. Današnje skrajno desničarske sile so morda bolj protimuslimanske kot protisemitske – Wilders morda celo iskreno podpira Izrael -, vendar ohranjajo protihumanističen, ciničen in rasističen pogled na svet, kot so ga imeli njihovi predhodniki v 30. letih prejšnjega stoletja.

Seveda se država, kot je Francija, ne vrača k politiki iz 30. let, četudi le zato, ker spomin na vojaški in moralni zlom države leta 1940 še ni zbledel. A takšnega pokvarjenega rasističnega napada na pravosodno ministrico Christiane Taubira, ki je temnopolta, si v preteklih desetletjih ne bi bilo mogoče niti zamišljati. Po vsej Evropi sta podiranje tabujev in prepričanje, da se lahko pove karkoli – in užali kogarkoli – povzročila povečanje števila rasističnih incidentov, ki se zdijo osamljeni le na prvi pogled.

Evropa sicer ni tik na tem, da postane fašistična, vendar bi si bilo nevarno zatiskati oči pred tem, da je krenila na napačno pot ali nedavne dogodke pripisovati zgolj gospodarsko napetim časom ter visoki brezposelnosti. Krivi so globlji razlogi, tako politični kot etični.

Na primer: Nemčiji gre pri upiranju populizmu bolje kot drugim evropskim državam, in to ne le zato, ker je njeno gospodarstvo trdno in njena zgodovina deluje kot cepljenje. Nemci se za to lahko zahvalijo tudi vnemi in sposobnostim svojih političnih voditeljev, vključno s kanclerko Angelo Merkel in njenim predhodnikom Gerhardom Schröderjem.

Najboljši odziv na trenutno nesveto alianso populistične in rasistične stranke so pogum, odločnost in jasna stališča. Zavezništvo velikih konservativnih strank s skrajno desničarskimi silami bi bilo jamstvo za pokop, tako moralen kot političen. To je včasih držalo za Evropo in v enaki meri danes drži za ameriške republikance. S hudičem ni varno češenj zobati.

Dominique Moisi je predavatelj na institutu L’Institut d’études politiques de Paris in višji svetovalec na francoskem institutu za mednarodne zadeve IFRI, trenutno pa tudi gostujoči predavatelj na kraljevem kolidžu v Londonu.

© Project Syndicate, 2013.