Sonja Šmuc: Učinkovito korporativno upravljanje za zdravo ekonomijo

Raziskava svetovalne hiše McKinsey: preko 70 odstotkov investitorjev je pripravljenih plačati premijo za družbe z dobrim upravljanjem; te premije so najvišje v Vzhodni Evropi in Afriki, kjer je pravna zaščita delničarjev in upnikov slabša. Čeprav je podatek iz leta 2006, je danes, zaradi izkušenj svetovne krize, še bolj aktualen. Preudarni naložbeniki cenijo podjetja z dobrim korporativnim upravljanjem, ker to prevajajo v večjo varnost svoje naložbe in večjo verjetnost uspešnosti podjetja.

Politična stabilnost, spoštovanje pravnega reda in raven korporativnega upravljanja so pomembni dejavniki privabljanja tujih naložb, ker neposredno nagovarjajo tveganje. Resni vlagatelji niso hazarderji, zato prihajajo v okolja, ki jih razumejo in kjer jih ni strah, da se bodo opekli. Slovenija je na vseh teh omenjenih področjih v zadnjem desetletju dramatično nazadovala. Če na prva dva dejavnika, politično stabilnost in pravni red, gospodarstveniki nimajo toliko vpliva, je korporativno upravljanje vsekakor njihova domena. A tudi tu bomo videli, da ne moremo mimo reda, ki ga vzpostavljajo, ali pa tudi ne, zunanje institucije.

Najprej nekaj osnovnih izhodišč o korporativnem upravljanju. Gre za pojem, ki je star manj kot stoletje in je povezano s spoznanjem, da velika podjetja praviloma ne vodijo lastniki, temveč profesionalni, najeti strokovnjaki. V prvi vrsti se je vprašanje korporativnega upravljanja zreduciralo na izziv, kako zastaviti odnos med lastniki (principali) in vodstvom (agenti) tako, da bo vodstvo delovalo v interesu lastnikov. Nato je razumevanje korporativnega upravljanja zajelo usklajevanje različnih interesov, ki se pojavljajo znotraj trikotnika, ki ga sestavljajo delničarji kot lastniki, nadzorni sveti kot predstavniki lastnikov in uprava kot izvajalec strategije. V sodobnejši razlagi postaja pojem korporativnega upravljanja mnogo širši. V središču ni več samo interes lastnikov in s tem vprašanje doseganja maksimalne koristi za lastnike. Z uveljavljanjem deležniškega koncepta podjetja in povečevanjem odgovornosti vodstva in nadzornega sveta, ki sta že zakonsko zavezana delovanju v dobro družbe (in ne delničarjev!), se spreminja tudi pogled na to, kaj vse sodi pod korporativno upravljanje in kakšno vlogo imajo ključni igralci v tem sistemu.

K pospešenim spremembam in razvoju korporatvine prakse so aktivno prispevali odmevni propadi globalnih podjetij, katerih najslavnejši obraz je še vedno ameriški Enron. Ti primeri so opozorili, da lahko nekatera podjetja presenetljivo dolgo prodajajo sfriziran imidž vrhunskega korporativnega upravljanja, če ga začinijo še z besedami o etiki in vrednotah, medtem ko njihovi organi vodenja in nadzora brezobzirno uničujejo družbo in delajo za lasten interes. Kjer so podjetja propadla ali prišla v resne težave, je šlo vedno za kombinacijo pokvarjenega ali nesposobnega vodstva v spregi z neučinkovitim sistemom korporativnega upravljanja, ki ni zmogel zagotoviti ustreznih mehanizmov za varen dolgoročen razvoj družbe.

Tudi v Sloveniji imamo (pre)več primerov tovrstne slabe prakse. Podjetja, kot so Pivovarna Laško, Istrabenz, Merkur, nekdanja Iskra Avtoelektrika (danes uspešno delujoča Letrika) in podobna, ne bi bila finančno izčrpana in ogrožena, če bi deloval sistem korporativnega upravljanja, utemeljen na pravem ravnotežju med zaupanjem in nadzorom, notranji integriteti tako družbe kot posameznikov, ki so jo vodili in nadzirali, ter zunanjih institucij, katerih naloga je, da ohranjajo red in poštenost na trgu.

Levji delež 'tajkunskih' polomov bi bilo mogoče preprečiti, še preden bi bili sploh spočeti, če bi agencije, uradi, regulatorji, tožilstvo in druge uradne institucije (1) razumele svojo vlogo branika korporativnega reda, (2) če bi znale opraviti svoje delo in predvsem, (3) če bi pri vodilnih in zaposlenih vzgajale integriteto in zavedanje, da je za razpad zaupanja na trgu in zasuk družbe v smer grabežljivosti dovolj, da prav oni ne storijo ničesar. Ker če tisti, ki so poklicani, ne odreagirajo, bo trajalo zelo dolgo, preden se bo zbrala kritična masa primerov in ljudi, ki bodo zahtevali spremembo.

V človeški naravi je, da smo dobri in slabi. Nekateri so izrazito etični, drugi pretežno neetični, večina je nekje v sredini. Kaj bo prevladalo, je odvisno od priložnosti in občutka tveganja. Če je zakonsko, družbeno, stanovsko ali kakšno drugo tveganje, da bomo kaznovani, majhno, nas hudiček na rami nagovarja, naj bomo 'pametni' in izboljšamo svoj položaj, pa četudi na račun drugih. V Sloveniji smo izkusili najslabšo možno kombinacijo: v razmerah še nerazvitega korporativnega upravljanja, ki bi postavil notranje meje predstavnikom podjetij in krepil njihovo integriteto, je poudarjena pasivnost uradnih organov drastično znižala občutek kakršnegakoli tveganja, hkrati pa so se z obilico lahko dostopnega denarja na široko odprla vrata tudi špekulativnim priložnostim. Čeprav to nikakor ne zmanjša osebne odgovornosti menedžerjev in nadzornikov, ki so brezvestno zlorabili svoj položaj, je toliko podjetij sledilo podobnemu vzorcu, da lahko govorimo o sistemskih razsežnostih – zato so ta recept za poslovno katastrofo v Sloveniji podpisale slepe, gluhe in neme uradne institucije.

Svoj delež bremena nosimo tudi organizacije, ki predstavljamo gospodarsko civilno družbo, da nismo same dovolj zgodaj zaznale razmer. A v veliki meri nas je begalo to, da so bili uradni strokovnjaki ne samo tiho, temveč so marsikateremu primeru, ki so ga mediji izpostavili kot spornega, dali pokritje s svojimi ugotovitvami, da so stvari zakonite. Danes ugotavljamo, da temu ni bilo tako.

Prvi odziv Združenja Manager je bil pred tremi leti, ko smo prenovili kodeks etike, drugi je bil zagon častnega razsodišča, ki je v šestih primerih presodil, da so naši tedanji člani kršili Kodeks etike, s čimer so se izneverili poklicu, ki ga opravljajo, zato ne morejo ostati del stanovskega združenja. Tretji korak je bil proaktivnost pri uveljavljanju profesionalnega, etičnega managementa, kamor uvrščamo tudi nastajanje Slovenskih smernic korporativne integritete, ki so skupen projekt Ekonomske fakultete, GZS, Združenja nadzornikov Slovenijie je Združenja Manager. Smernice bodo januarja dane v javno razpravo in s konkreten korak, s katerim skušamo pomagati podjetjem, da razvijejo sodoben, učinkovit in etičen sistem korporativnega upravljanja.

Na ravni samoregulacije je veliko podobnih iniciativ, ki si prizadevajo za ureditev razmere, da bi slovenska podjetja postala mednarodno uspešni in zanesljivi partnerji. Letno poročilo IMD o konkurenčnosti držav Slovenijo, na podlagi samoocene, umešča med najšibkejše prav na področju neučinkovitosti nadzornih svetov, zaprtosti nacionalne kulture za tuje ideje in za neposredne tuje naložbe. Vse to je prepleteno med seboj.

Za izgradnjo dobrih sistemov korporativnega upravljanja potrebujemo tudi izkušnje tistih, ki so to pot že prehodili. Potrebujemo predvsem evropske izkušnje. Dobre prakse želi vgraditi v evropsko zakonodajo tudi Evropska komisija, ki se je pred slabim letom lotila procesa posodobitve zakona o gospodarskih družbah, ki gre v smeri večje transparentnosti, spodbujevanja dolgoročne osredotočenosti delničarjev in poenostavljanja mednarodnega poslovanja.

Evropa ve in tudi mi vemo, da je čas, da zavihamo rokave in vzpostavimo pregleden, pošten, odgovoren, skratka zaupanja vreden sistem upravljanja, vodenja in nadziranja podjetij. Ko je podjetje naravnano v pravo smer, stranpoti odpadejo same po sebi.

Sonja Šmuc je izvršna direktorica Združenja Manager