Kdo je tu nor?

Sedaj že nekdanji minister RS za gospodarstvo, član PS, Stanko Stepišnik je, kakor piše filozof Boris Vezjak, krepko nejevoljen zaradi poplave filozofov in klatežev, ki kazijo sicer neizpodbitno lep videz dežele na južni strani Alp.

Po njegovem, in ne le po njegovem, mnenju bi bila naša dežel(ic)a videti veliko bolje, če bi v njej bivali zgolj uspešni gospodarstveniki, kakršen je on sam.

Tudi v tej samooceni ni osamljen. Vsaj njegova dosedanja šefica se z njim očitno globoko strinja.

Vendar, če menimo, da so podatki, objavljeni v zadnji Mladini (22.11.2013) točni, je dvom v njegove gospodarske sposobnosti več kot utemeljen.

Po Mladini je sedaj že bivši minister za gospodarstvo namreč lastnik podjetja EMO Orodjarna, ki mu načeluje direktorica Stepišnik, zgolj slučajno njegova hči. (Tako, mimogrede, prav to lastništvo in z njim povezane nespodobne igrice so ga stale ministrskega stolčka).

V redu: v svojem lastnem podjetju je seveda dovoljeno zaposliti svojega otroka. Zlasti, če si prepričan, da je ta otrok dejansko sposoben voditi takšno podjetje.

Recimo, da ne verjamemo le, da si je mojster Stepišnik prilastil to podjetje na legalen, torej zakonit način, ampak se strinjamo celo s tem, da pri tem poslu ni bilo opaziti kakšnih večjih nepoštenosti.

Mladina pa piše, da je bil dobiček, ki ga je to podjetje v lasti in oblasti širše družine Stepišnik ustvarilo v zadnjih treh letih dokaj skromen. Ničev, bi lahko rekli.

Hkrati je napisano, da je v tem podjetju zaposlenih 170 (stosedemdeset) delavcev.

In, da je v omenjenih treh letih podjetje EMO Orodjarna prejelo 3,7 milijonov evrov državne pomoči. Nepovratno.

Če bi, torej, država, namesto subvencije (kakor se učeno reče tovrstnim podporam, pa četudi pridobljenim na razpisih) vsakemu od teh 170 delavcev plačevala po 500€ vsak mesec, bi jo to veljalo zgolj 60 tisočakov več od treh milijonov. Oziroma, prihranila bi si celih 640 tisočakov.

V času prevladujočih teženj po „austerity“ to morda ni tako zanemarljiv znesek.

Dejansko je podjetje EMO Orodjarna pokrivalo le materialne stroške, zaposlene - z direktorico vred - pa je plačevala država.

Kako sposoben mora biti gospodarstvenik, da mu uspe obdržati pri življenju podjetje, ki ga ne tako maloštevilni zaposleni ne stanejo skoraj nič?