Zapisi o zombijih

Pisatelj Lenart Zajc in sociolog Franc Trček sta napisala dnevnika o vstajniškem gibanju

Leto po začetku vseslovenskih protestov so nekatera vstajniška gibanja napovedala preoblikovanje v politične stranke (Iniciativa za demokratični socializem in Solidarnost), dobili pa smo tudi prvi dnevniški pričevanji aktivnih udeležencev protestov. Brezposelni pisatelj Lenart Zajc je Vstajo zombijev (dnevnik protestnika) razdelil na 12 poglavij. V njih opisuje različne dogodke in svojo angažiranost v vstajniškem gibanju. Spodbudo za pisanje dnevnika je dobil že na prvi vstaji, 30. novembra lani, ko ga je mladenič v trenirki poprosil za steklenico, da bi jo vrgel na policiste. Mladeničev tovariš pa je imel v ušesu prozorno slušalko. Zajc pravi, da je »takrat vedel, da se nekaj dogaja. Zato sem se odločil dogodke na protestih zapisovati v dnevniku.«

Njegova knjiga je polna zanimivih epizod, na katere drugi kronisti zagotovo ne bi bili pozorni. Še prav posebne pozornosti je vreden zapis Mariborski politični talci, v katerem opisuje svoj angažma, da bi z dokumentarcem seznanil javnost, tudi mednarodno, s tem, kaj so doživljali mladostniki iz Maribora, ki jih je policija za več dni priprla zaradi »ponovitvene nevarnosti«. V dnevnik je vključil tudi apokrifno pripoved o zborovanju podpornikov Janeza Janše. Zajc sklene, da je bilo po Janševem padcu protestnikov vse manj, z nastopom nove vlade pa so se »ljudje nekako sprijaznili z usodo, se vdali plenilskemu kapitalizmu, ki si je zdaj namesto mrkega Janševega pogleda nadel tigrasto krilo in nekoliko naiven pristop Alenke Bratušek«. Pisec navkljub temu upa, da bo gibanje oživelo, in zato ponuja »nekaj praktičnih nasvetov protestnikom« glede obleke in vedenja.

Sociolog Franc Trček v Vstajniškem dnevniku opise svojega delovanja na protestih in v koordinacijskem gibanju v Mariboru povezuje z zapisi iz osebnega in profesorskega življenja, kar vse reflektira stranpoti slovenske družbe. Priznava, da med pisanjem dnevnika ni imel dovolj časa za globljo sociološko refleksijo protestniškega vrenja. Med drugim je zapisal: »Vstaja se krepi in razvija, nastajajo številne skupine, nekatere seveda niso kompatibilne, treba bo odpirati konflikte. Nekateri intelektualci modrujejo, da to ni dobro, da bi bilo bolje strniti vrste, da tako lahko vstaja zvodeni. Sam ne delim tega mnenja. Potrebujemo pestrost alternativ. Tudi radikalnih.«

Antropologinja Vesna Vuk Godina je v spremni besedi k Trčkovemu Dnevniku zapisala: »Če bo vstaja ostala spomin, bodo Trčkovi zapisi tisti spomini, ki se bodo čez leta brali. In navajali. Po mojem bolj kot danes. Če bo vstaja ostala opomin, bodo Trčkovi zapisi tisti, ki nas bodo opominjali, kako se je lahko že v vstaji videlo in mislilo marsikaj, česar marsikdo ni hotel niti zmogel videti. In misliti. In zaradi česar bo vstaja ostala opomin. In če bo vstaja začetek nečesa novega, kar bo trajalo, bodo Trčkovi zapisi tisti materiali, ki se bodo pokazali za ene ključnih v tem vztrajanju.«