Proti šolninam

Novi predlog zakona o visokem šolstvu (ZVIS) sicer prinaša pomembne spremembe pri plačljivem študiju, a ga ne odpravlja. Namesto delitve na redni in izredni študij uvaja delitev na redni in delni študij, pri čemer delni študij pomeni polovične obveznosti in dvakrat daljši rok za dokončanje študija, kar bi ustrezalo tistim, ki ob študiju delajo ali zaradi drugih okoliščin ne morejo izpolnjevati polnih študijskih obveznosti. Obe obliki študija bi bili načelno brezplačni, saj bi po novem ZVIS-u vsak imel možnost enkrat v življenju študirati brezplačno, bodisi v obliki rednega bodisi delnega študija. Pozitivna sprememba je torej v tem, da delni študij (v nasprotju s sedanjim izrednim) ne bi bil več avtomatično plačljiv, tako da bi lahko vsak dovolj sposoben in marljiv študent študiral brezplačno.

Kljub temu ZVIS predvideva tudi plačljivi študij (in sicer celo do 40 odstotkov študijskih mest!), ki naj bi se izvajal kot storitev na prostem trgu. Komu naj bi bil potem ta sploh namenjen? V duhu novega zakona (katerega črka je precej nejasna in ponekod celo nerazumljiva) naj bi bil plačljivi študij namenjen tistim, ki ne bi dosegali vstopnih pogojev na posameznih študijskih smereh, in onim, ki študija ne bi končali v roku, oziroma tistim, ki so že končali kak študij in s tem izkoristili možnost enkratnega brezplačnega študija. Ti študentke in študentje naj bi plačevali šolnino, in sicer bodisi za dokončanje študija (če obveznosti niso opravili v predpisanem roku) ali za celoten študij (če so pred tem že končali kak brezplačni študij).

Odprava izrednega študija in uvedba (sicer omejene) možnosti brezplačnega študija za vse sta nedvomno pomembna in progresivna koraka v razvoju visokega šolstva. A šolnine ostajajo in njihov obseg bi se lahko, kot opozarjajo številni kritiki novega ZVIS-a, celo povečal, saj je zdajšnji obseg plačljivega študija veliko manjši od 40 odstotkov. Zakaj, če študij definiramo kot javno dobrino in univerzalno pravico, šolnine ostajajo?

Da bi odgovorili na to vprašanje, moramo analizirati tihe predpostavke omejevanja pravice do brezplačnega študija v novem ZVIS-u. Po tem zakonu je možnost brezplačnega študiranja časovno omejena, tako da morajo za študij plačevati študentje, ki ga zaradi tega ali onega razloga ne končajo v roku oziroma študirajo dlje, kakor dopušča zakon. Za katere študente konkretno gre? Predvidevamo lahko, da za dve vrsti študentov: za tiste, ki si med študijem premislijo in zamenjajo smer, začnejo nov študij od začetka in zato prekoračijo rok, ter za one, ki po že opravljenem študiju vpišejo še enega, na drugi strani pa za one, ki ne izpolnjujejo obveznosti in študija ne končajo pravočasno.

Zakaj, če študij definiramo kot javno dobrino in univerzalno pravico, šolnine ostajajo in se lahko celo širijo?

Osnovni merili ločevanja med tistimi, ki so upravičeni do brezplačnega študija, in onimi, ki niso, sta torej odločnost in marljivost. Odločnejši študentje, ki bodo pred vpisom bolje razmislili, kateri študij jim ustreza, in se podrobneje seznanili s posameznimi študijskimi smermi, bodo tudi bolje izbrali in si med študijem ali po njem ne bodo premislili. Pridnejši študentje bodo vse svoje obveznosti opravili v roku, študija ne bodo »vlekli« in ga bodo končali pravočasno. Univerzalna pravica do brezplačnega študija tako velja za preudarne in marljive, muhasti, neodločni in leni so iz nje izključeni.

Merilo razlikovanja je torej moralno – preudarnost in pridnost sta dobri, muhavost, zaletavost in lenoba so slabe. Moralno oporečne študente po novem zakonu čaka finančna kazen. Ta logika je sporna na obeh ravneh, saj je neupravičeno oboje, morala v vlogi osnovnega merila delitve študentov na »dobre« in »slabe« in tudi šolnine v vlogi metode kaznovanja.

Glede prvega: če opustimo nezgodovinsko in asocialno merilo moralne pravšnjosti ter upoštevamo dejanske gmotne razmere in načine študentskega življenja, hitro vidimo, da razlog za dolgo študiranje in za neizpolnjevanje študijskih obveznosti večinoma ni »lenoba«, temveč slab socialni položaj študentov. Najemnine za študentske sobe pri zasebnikih so oderuške, razmere v študentskih domovih so pogosto nevzdržne, poleg tega je postelj v njih premalo. Zato mora večina študentov, ki ne živijo pri starših, poleg študija opravljati slabo plačana in naporna študentska dela, to pa jim onemogoča kakovosten študij. Poleg tega je bolonjska reforma uvedla obvezno navzočnost na predavanjih in občutno povečala število predmetov, izpitov ter drugih študijskih obveznosti, kakršne so seminarske naloge. Najpogostejši razlog za neizpolnjevanje študijskih obveznosti je tako izčrpanost študentov, ne njihova lenoba ali ekscesni hedonizem. Viktorijanska moralna merila zastirajo realne razloge za počasnejši ali nedokončan študij.

Če upoštevamo te realne razloge za težave pri študiju, je vsaj s stališča socialne pravičnosti težko razumeti, kako bo uvajanje šolnin za »počasne« študente pomagalo. Večina »počasnih« študentov je iz revnejših družin in se tako in tako težko prebija skozi življenje. Dodatna finančna obremenitev bi njihov položaj le še poslabšala in privedla do stanja družbene segregacije, ki revnejšim študentom sistematično onemogoča dostop do visokošolske izobrazbe in s tem potencialnega izboljšanja gmotnega položaja. Šolnine, kot so zamišljene v novem ZVIS-u, le še dodatno kaznujejo tiste, ki so že zdaj dovolj »kaznovani« s splošno družbeno neenakostjo; še več, šolnine to neenakost povečujejo.

Hkrati se račun ne izide niti s stališča argumenta, naj bi študentje, ki dolgo študirajo, čezmerno obremenjevali proračun. Materialna infrastruktura, potrebna za študij, sicer zahteva velike začetne naložbe (v prostore in opremo), večina sprotnih stroškov pa so plače profesorjev in administrativnega osebja. S stališča države oziroma ministrstva so študentje strošek le, dokler imajo status in dokler so na podlagi tega upravičeni do zdravstvenega zavarovanja in subvencionirane prehrane. Ker študentje, ki študija ne končajo v roku, tako in tako zgubijo status, njihovo nadaljnje obiskovanje predavanj in opravljanje izpitov nista dodaten strošek, saj bi profesorji predavali za enako plačo ne glede na to, ali je v predavalnici še nekaj dodatnih študentov, ki ponavljajo letnik ali so študij podaljšali prek predvidenega roka. Poleg tega za dodatno delo profesorjev ti študentje, ko denimo večkrat opravljajo isti izpit ali diplomirajo po izteku statusa, že plačujejo. Zaračunavati tem študentom šolnine je tudi s tega vidika povsem neupravičeno.

Če bo novi ZVIS potrjen, lahko, če upoštevamo naraščanje brezposelnosti med mladimi in njihov vse težji socialni položaj, ki vse bolj onemogoča redni in pravočasni študij, pričakujemo povečanje obsega plačljivega študija. To pa ne bo reševalo dejanskih težav študentov in sedanje ureditve visokega šolstva, pač pa jih bo dodatno zaostrovalo. V predlagani obliki so šolnine le metoda finančnega izčrpavanja in moralističnega discipliniranja študentov, ki so v bolonjskem sistemu že zdaj preobremenjeni.

A to je le najbolj dobronamerna interpretacija predloga ZVIS-a. Tistih, ki študirajo predolgo ali zaporedno ali pa si sredi študija premislijo in zamenjajo program, je veliko manj od 40 odstotkov. Kako naj si torej pojasnimo to razliko in kako jo bodo lahko posamezne fakultete izkoriščale, če se bo predlog zakona uveljavil? Verjetno najpreprostejši način bi bila manipulacija vpisnih pogojev: če jih fakultete zaostrijo, se poveča število študentov, ki na posameznih programih kljub prvemu vpisu ne bodo mogli študirati brezplačno, tako jim bo preostalo le, da pravico do brezplačnega študija uveljavljajo drugje ali da študij, ki si ga najbolj želijo, plačajo. Kriterij vpisnih pogojev tako ne bi bil minimalna sposobnost, potrebna za uspešen in kakovosten študij, ampak težnja posameznih fakultet po dodatnem zaslužku s šolninami, kar je vsaj s stališča javnega interesa patološko. Odgovornost za ustrezno raven financiranja visokega šolstva bi moralo prevzeti ministrstvo, namesto da se prenaša na študente. Poleg tega bi osnovna motivacija visokega šolstva morala biti omogočanje dostopa do kakovostne izobrazbe vsem, ne pa zaslužkarstvo.

Če strnemo: kar zadeva plačljivost študija, novi ZVIS uvaja finančno kaznovanje in discipliniranje najranljivejšega dela študentske populacije ter (posredno) omogoča manipulacijo z vpisnimi pogoji za pridobitniške namene. Spremembe v visokem šolstvu so sicer nujne, a sprejetje novega ZVIS-a bi položaj izboljšalo le v nekaterih malenkostih, hkrati pa bi resno načelo pravico do univerzalnega dostopa do visokošolske izobrazbe. Predstavniki ministrstva v javni razpravi o novem zakonu ves čas ponavljajo, da ta ne uvaja šolnin, češ da obstajajo že sedaj (izredni študij). To je sicer res, a zgreši poanto – ne glede na to, kdo je šolnine uvedel in kdaj so bile uvedene, sta vsakršna oblika in obseg šolnin v nasprotju z načeli demokratičnosti in univerzalnega dostopa do izobraževanja kot javne dobrine. Zakon, ki bi bil dejansko napisan v interesu študentov in družbe kot celote, bi moral po odpravi izrednega študija namesto novih oblik plačljivega študija vsebovati dolgoročni načrt za odpravo šolnin kot takih.