Spomladansko čiščenje

Kako velika bo luknja v bankah? Tega vprašanja si ne zastavlja samo slovenska vlada, pač pa vse evropske vlade. Evropska centralna banka želi v prihodnjem letu vzpostaviti enoten bančni nadzor kot enega od treh stebrov bančne unije, s čimer želi povrniti zaupanje v območje evra in preprečiti nove krize. Pred tem namerava ugotoviti, koliko toksičnih terjatev še imajo ključne evropske banke. Da bi to ugotovili, bodo morale vse evropske države prihodnje leto v postopek ocenjevanja kakovosti bančne aktive in stresne teste. Slovenija je to začela prva, zato bodo rezultati znani že sredi decembra, rezultati za ostale evropske banke pa bodo znani šele v drugi polovici prihodnjega leta. Kako velika bo luknja v bankah, je odvisno predvsem od strogosti stresnih testov. Strožja bodo merila, večja bo luknja in več dodatnega kapitala bodo potrebovale banke. Test ne sme biti premil, zato da ECB ohrani verodostojnost, a tudi ne pretirano strog, saj to lahko povzroči nove pretrese v bančnem sistemu.

»Test je lahko sprožilec novega zaostrovanja krize,« pravi Jörg Asmussen, nekdanji državni sekretar na nemškem ministrstvu za finance, zdaj pa član izvršilnega odbora ECB. Strah je upravičen, saj predhodne ocene kažejo na ogromno vrzel.

Največja nemška banka Deutsche Bank ocenjuje, da evropske banke potrebujejo 16 milijard evrov dodatnega kapitala, zato da bodo zadostile novim, strožjim mednarodnim pravilom o kapitalski ustreznosti. Nemška centralna banka pa ocenjuje, da zgolj sedem največjih nemških bank potrebuje 43 milijard evrov dodatnega kapitala. Še bolj pesimistične so ocene analitikov OECD. Ti namreč trdijo, da evropske banke potrebujejo 400 milijard evrov dodatnega kapitala, pri čemer je še zlasti zanimiva njihova ugotovitev, da nemške banke potrebujejo več kapitala kot pa španske.

V povprečju naj bi evropske banke potrebovale dodatno kapitalsko injekcijo v višini 4,5 odstotka BDP-ja, da bodo dosegle takšno raven kapitalske ustreznosti, ki bi zagotavljala stabilnost finančnega sistema, španske banke pa naj bi ta cilj dosegle že s kapitalsko injekcijo v višini dveh odstotkov BDP-ja. Države z največjo potrebo po krepitvi bank so Grčija (grške banke po oceni OECD potrebujejo dodatno kapitalsko okrepitev v višini osmih odstotkov BDP-ja), Francija (več kot 7 % BDP), Belgija (okoli 6 % BDP) in – presenetljivo - Nemčija (več kot 5 % BDP).

Guverner nizozemske centralne banke in član sveta ECB Klaas Knot pravi, da je očiščenje bančnih bilanc ključni pogoj za gospodarsko okrevanje Evrope. Za pospešitev tega procesa pa je ključna transparentnost izgub v bančnem sektorju in učinkovito razreševanje slabih terjatev. Brez tega bodo evropske banke še naprej omejene pri kreditiranju gospodarstva, to pa pomeni, da se lahko kriza vleče še dolgo.

Nemčija je najboljši dokaz, da mora država v kriznih časih še povečati svojo vlogo, saj samo tako lahko prepreči zlom celotnega gospodarstva.

Skratka: v težavah niso samo slovenske banke, kot se morda zdi, gledano iz domače perspektive. »Evropsko in slovensko bančno okolje sta si podobni po tem, da je v obeh še veliko slabega premoženja,« pravi Norvežanka Marianne Økland, nekdanja nadzornica NLB, ki si je izkušnje nabirala v ameriški banki JP Morgan Chase in švicarski banki UBS. »Če bodo morali v bankah izračunati vrednost slabega premoženja glede na tržno vrednost, v težavah ne bodo samo slovenske banke, ampak tudi mnoge evropske,« pravi norveška bančnica. Najbolj pesimistični analitiki celo trdijo, da bi se lahko več evropskih bank po stresnem testiranju znašlo na robu stečaja, tudi nekatere od tistih bank, ki danes veljajo za razmeroma stabilne. Da je stanje resno, kaže tudi primerjava evropskih bank z ameriškimi. Pred krizo so si bile po dobičkonosnosti zelo podobne. Danes ni več tako. Medtem ko največje ameriške banke, predvsem JP Morgan Chase, Bank of America in Wells Fargo, poslujejo z rekordnimi dobički, so se največje evropske banke še lani utapljale v izgubah in šele letos počasi lezejo iz rdečih številk, pri čemer to rahlo okrevanje lahko močno zamajejo rezultati stresnih testov.

Zanimiv kazalnik je gibanje obsega posojil podjetjem. V ZDA ta raste po petodstotni letni stopnji, v območju evra pa se prav s takšno hitrostjo krči. Ameriške banke se danes seveda ne bi kopale v dobičkih, če ZDA ne bi imele gospodarske rasti. Gospodarska rast v ZDA je bila leta 2010 že 2,5-odstotna, leto pozneje 1,8-odstotna, evroobmočje pa je takrat šele zares padlo v recesijo, kjer ostaja tudi letos.

Hitrejše gospodarsko okrevanje pa ni edini razlog, da so evropske banke v slabšem položaju. Po pisanju nemškega tednika Spiegel so bile ameriške banke ob izbruhu krize v veliko hujših težavah kot evropske banke, a so se iz njih izvlekle hitreje, ker so bile bolj dosledno razbremenjene slabih terjatev. Po uradnih podatkih je ameriški program pomoči bankam in nekaterim ključnim ameriškim podjetjem znašal skoraj 7000 milijard ameriških dolarjev. Že to je ogromno. Toda še veliko večja je neuradna številka: skupna pomoč bankam in nekaterim podjetjem naj bi znašala kar 16 tisoč milijard dolarjev ali prek sto odstotkov celotnega ameriškega BDP-ja. Povedano drugače: ameriška centralna banka je na veliko ’tiskala’ denar, da je reševala finančni sistem in s tem celotno ameriško gospodarstvo. Za primerjavo še ta podatek: evropske države so za reševanje bank v povprečju namenile deset odstotkov BDP-ja ali vsaj desetkrat manj, kot so reševanju bank namenile ZDA.

Pregled aktive evropskih bank in stresni testi naj bi torej pomenili nekakšno spomladansko čiščenje bančnih bilanc. Bolj ko bo čiščenje temeljito, dražje bo, tudi za davkoplačevalce, kajti malo verjetno je, da bi banke dovolj kapitala za zapolnitev vrzeli lahko zbrale pri zasebnih vlagateljih ter z razlastitvijo imetnikov hibridnih in podrejenih bančnih obveznic. S ’striženjem’ imetnikov bančnih obveznic je strošek reševanja bank sicer mogoče delno zmanjšati, ni pa ga mogoče odpraviti v celoti. Velik del bremena bo še kljub ’striženju’ padel na ramena davkoplačevalcev.

Slovenija je zamudila optimalen trenutek, ko bi banke lahko še razmeroma poceni sanirala. Če bi jih izdatneje dokapitalizirala že v prvih letih krize, tako kot so to storile mnoge druge evropske države, bi strošek znašal samo tretjino tega, kar bo morala zdaj država nameniti za dokapitalizacijo bank. Predvsem pa: ker ni v pravem trenutku in dovolj odločbo dokapitalizirala bank, je s tem v recesijo pahnila celotno slovensko gospodarstvo.

Kako je banke reševala Nemčija

Nemška država je takoj po izbruhu finančne krize, že oktobra 2008, ustanovila SoFFin, poseben sklad, namenjen stabilizaciji finančnega sistema, prek katerega je v letih 2008 ter 2009 izdatno kapitalsko okrepila ključne nemške banke in tako povečala svoj lastniški delež v njih, dve banki pa je v celoti podržavila, saj ju je samo tako lahko rešila pred stečajem. Ena od nacionaliziranih bank je bila Hypo Real Estate, ki jo je država najprej sanirala, nato pa njen zdravi del odprodala. Od začetka krize do danes je Nemčija za reševanje bank namenila 500 milijard evrov, od tega 80 milijard evrov za dokapitalizacijo bank, dobrih 400 milijard evrov pa je bilo državnih jamstev bankam.

Seveda ni šlo samo za to, da je država v banke zmetala milijarde pomoči. Tudi same banke so se prestrukturirale, pospešeno čistile bilance in zmanjšale svoje stroške poslovanja. Od marca 2008 do septembra 2012 se je količnik temeljnega kapitala (Tier 1) v večjih nemških bankah povzpel z 8,2 odstotka na 13,6 odstotka. Za primerjavo: v največji slovenski banki NLB je ob koncu leta 2012 ta količnik znašal 9,9 odstotka, v polletju letošnjega leta 9,8 odstotka, na ravni Skupine NLB v prvem polletju letošnjega leta pa je znašal samo 8,5 odstotka.

Nemška država se je iz lastništva bank začela postopno umikati šele letos, torej šele dobra štiri leta potem, ko jim je prvič priskočila na pomoč. Zahtevati od Slovenije, naj državni banki NLB in NKBM (ter ostalo premoženje države) pospešeno privatizira, je torej dvolično. Nemčija je najboljši dokaz, da mora država v kriznih časih še povečati svojo vlogo, saj samo tako lahko prepreči zlom celotnega gospodarstva

Poučen je primer druge največje nemške banke Commerzbank. Ta banka je od nemške države kmalu po začetku krize dobila 18,2 milijarde evrov dodatnega kapitala, poleg tega pa še pet milijard evrov državnih jamstev. Pred krizo je bila Commerzbank izključno v zasebni lasti, z dokapitalizacijo pa je država v njej dobila 25-odstotni delež plus eno delnico. Letos spomladi je država svoj lastniški delež zmanjšala na 17 odstotkov. Banka je državi predčasno, že leta 2011, vrnila pretežni del finančne pomoči, in sicer 13,1 milijarde evrov, ostalo pa namerava odplačati iz svojih bodočih dobičkov najpozneje v prihodnjem letu. Banka se za zdaj sicer drži nad vodo, toda stanje se lahko korenito poslabša, če bodo merila stresnega testa zelo stroga in se bo izkazalo, da ima banka v svojih poslovnih knjigah še vedno precej slabih kreditov.

Nemški mediji pišejo, da ima Commerzbank 17 milijard evrov slabih terjatev do ladjedelniške industrije. Če bo ECB zahtevala, da mora te terjatve odpisati, bi bila banka prisiljena spet povečati svoj temelji kapital, že šestič v zadnjih štirih letih! Če ji dodatnega kapitala ne bo uspelo zbrati na trgu, torej pri zasebnih vlagateljih, bo morala znova vskočiti država. Nemčiji to sicer ne bo težko, saj ima gospodarsko rast, poleg tega ima državni sklad za sanacijo bank. Druge, šibkejše države evroobmočja pa si ob že tako visoki zadolženosti ta zalogaj težko privoščijo. Zato je nujno, da začne čim prej v polnosti delovati evropski reševalni sklad ESM, iz katerega naj bi se neposredno dokapitalizirale najbolj prizadete evropske banke, ne da bi se povečal javni dolg državam. Glavna ovira, da sklad še ni v polnosti zaživel, so nemški bankirji, ki zdaj vsej Evropi pridigajo o moralnem hazardu, pozabili pa so, da nemške banke ne bi preživele krize, če jim ne bi v ključnem obdobju na pomoč priskočila država.

Med prvimi 25 finančnimi institucijami, ki so bile v prvih letih krize prejemnice pomoči ameriške centralne banke, je kar sedem nemških bank.

Podobno kot Nemčija so se na težave bank v prvih letih krize odzvale tudi mnoge druge evropske države. Tako je Velika Britanija trem svojim največjih bankam namenila 47 milijard evrov pomoči. Avstrija je bankam v težavah namenila 20 milijard evrov, od tega osem milijard za dokapitalizacijo bank, 12 milijard pa za jamstva. Pri državnih dokapitalizacijah je največ svežega denarja dobila banka Hypo Alpe Adria, in sicer 1,85 milijarde evrov. Avstrijska država je to banko podržavila in napovedala njeno prodajo. Maja letos je Hypo Alpe Adria že prodala svoj avstrijski del, in sicer indijskemu holdingu za 65,5 milijona evrov, kar je občutno manj, kot znaša njena knjigovodska vrednost. Pomenljiva je naslednja primerjava: Avstrija je od začetka krize do danes v stabilizacijo, sanacijo in dokapitalizacijo bank vložila 11 odstotkov svojega BDP-ja, Slovenija pa zgolj dobra dva odstotka. »Tudi ta vsota je izjemno velika, vendar smo relativno manj investirali v slovenske banke, kot so druge države v svoje,« pravi guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec.

Toda tudi če bo stresni test razkril, da luknja v slovenskih bankah znaša recimo 4,6 milijarde evrov, bo strošek države za dokapitalizacijo še kljub temu bistveno nižji od tega, kar je Nemčija že doslej namenila za reševanje svojega bančnega sistema.

Resnici na ljubo je treba reči, da so bile mnoge ključne evropske banke v prednosti, saj so že v prvih letih krize poleg izdatne pomoči matične države dobile tudi izdatno pomoč ameriške države oziroma ameriške centralne banke FED. Ta ni reševala le ameriških poslovnih bank, ampak tudi nekatere ključne evropske poslovne banke, ki imajo podružnice v ZDA. Od decembra 2007 do sredine julija 2010 so ameriško pomoč v obliki ugodnih posojil dobile na primer: britanski banki Barcleys in Royal Bank of Scotland, švicarska UBS, belgijska Dexia, francoska Société Générale, pa tudi ključne nemške banke. »Nemčija bi doživela polom, če ne bi FED, ameriška centralna banka, ponudila pomoči njenim glavnim bankam,« pravi Robert Biček, bivši izvršni direktor sektorja strateških naložb na zdaj že bivši Agenciji za upravljanje kapitalskih naložb države. »Po podatkih ameriškega računskega sodišča, ki je izvedlo revizijo poslovanja ameriške centralne banke, so kar 537 milijard ameriških dolarjev pomoči prejele večje nemške banke. Med prvimi 25 finančnimi institucijami, ki so bile prejemnice pomoči, je kar sedem nemških bank, tudi ugledna bančna imena, kot sta Commerzbank in Deutsche Bank. Pomoči so bile ogromne, in če jih ne bi bilo, bi bile te banke v hudih težavah, če že ne bi bankrotirale. Posledice bi bile usodne ne le za Nemčijo, ampak za celotno Evropsko unijo,« pravi Biček. V ZDA so po zlomu investicijske banke Lehman Brothers spoznali, da sta zaradi izredne prepletenosti finančnih institucij ključnega pomena ohranitev stabilnost finančnega sistema in zagotavljanje likvidnosti. Zato je FED takoj ponudil več različnih inštrumentov pomoči ne le ameriškim, pač pa tudi evropskim poslovnim bankam. Prek instrumenta TAF (Term Auciton Facility) je bankam omogočil dostop do 3818 milijard dolarjev, od česar so nemške banke prejele kar 16 odstotkov. Prek instrumenta CPFF (Commercial Paper Funding Facility), ki je obsegal 738 milijard dolarjev, pa so nemške banke dobile devet odstotkov. Revizija ameriškega računskega sodišča je razkrila, da so evropske banke dobile kar dobro polovico vseh razpoložljivih sredstev iz programov TAF in CPFF!

Poleg tega so si nemške banke kožo reševale tudi tako, da so občutno zmanjšale svoje naložbe v najbolj problematičnih evropskih članicah. Po podatkih Banke za mednarodne poravnave, ki ima sedež v Baslu, so bile Grčija, Irska, Italija, Portugalska in Španija decembra 2009 dolžne nemškim bankam 704 milijarde evrov. »To je znesek, ki zelo presega celoten kapital nemških bank, kar pomeni, da so nemške banke posodile veliko več, kot so si lahko privoščile. Od takrat pa do konca leta 2011 so nemške banke iz teh držav potegnile 353 milijard evrov. Najbolj so se zmanjšale nemške naložbe v Španiji – za 91,9 milijarde evrov, na Irskem za 88,4 milijarde evrov, v Italiji za 55,7 milijarde evrov, v Grčiji pa za 31,6 milijarde evrov,« pravi Biček.

Nemških bankam so čez vodo pomagali priti vsi Evropejci, zato je še toliko bolj krivično, da nam prav Nemčija zdaj navija ušesa.