Doma, na hladnem

Cene energije se, razen kratkotrajnega znižanja v kriznem letu 2009, zadnje desetletje neprestano vzpenjajo. V Sloveniji se je na primer po podatkih statističnega urada cena kurilnega olja od leta 2003 do 2011 povečala za 137 odstotkov, cena zemeljskega plina za 121, cena elek-

trične energije pa za 56 za nočno in 42 odstotkov za dnevno tarifo. Do leta 2008 je razpoložljivi dohodek prebivalstva še vsaj deloma sledil cenam energentov, zadnja leta se je to spremenilo. Razpoložljivi dohodek se zadnji dve leti celo znižuje, cene energentov pa so se po letu 2009 hitro pobrale in spet neusmiljeno rastejo.

K visokim cenam energentov ne pripomorejo samo rastoče cene na svetovnih trgih. Tudi država je v želji po polnjenju proračuna in spodbujanju rabe obnovljivih virov energije prispevala svoj delež. Februarja se je na primer prispevek za spodbujanje rabe obnovljivih virov energije za gospodinjstva zvišal za več kot 300 odstotkov, kar je v trenutku dodalo nekaj deset evrov k letnemu strošku povprečnega gospodinjstva za elektriko.

Vsi prispevki in dodatki k cenam energentov so skrajno regresivni – najbolj prizadenejo najmanj premožne. Tako si najrevnejši še težje privoščijo ogrevanje domovanja na primerno temperaturo. Tu pa se pojavi pojem energetske revščine. Čeprav gre za problem, priznan na evropski ravni, je reševanje tega problema še vedno v povojih. Uradne vseevropske definicije energetsko revnega gospodinjstva sploh še ni. Na splošno pa velja, da je energetsko revno gospodinjstvo, ki si ne more zagotoviti primerno toplega domovanja po primerni ceni.

Po podatkih raziskave EU SILC iz leta 2010 si v Sloveniji primerno toplega stanovanja ni moglo privoščiti šest odstotkov gospodinjstev. Med najrevnejšo petino prebivalstva je bil ta delež že 13-odstoten. Statistični urad z novejšimi podatki ne razpolaga, a glede na to, da so se osebni prihodki od takrat zmanjšali, cene energije pa so še naprej rasle, je problem danes zagotovo še večji.

Že leta 2010 je bil precej večji, če upoštevamo britansko definicijo energetske revščine, po kateri je energetsko revno gospodinjstvo, ki za energijo namenja več kot 10 odstotkov letnih razpoložljivih prihodkov. Takih je bilo v Sloveniji leta 2010 približno 30 odstotkov.

Na Slovenski Karitas so lani pri plačilu položnic pomagali 17.000-krat. Letos so to številko skoraj dosegli že v pol leta.

Veliko pove tudi podatek Slovenske Karitas, ki ljudem občasno pomaga pri plačilu položnic. Kot pravi generalni tajnik Imre Jerebic, so lani pri plačilu položnic pomagali 17.000-krat. Letos so to številko skoraj dosegli že v pol leta. Najpogosteje so morali pomagati pri plačilu položnic za elektriko. Ta pa je zadnja možnost za ogrevanje stanovanja. Ko nekdo ne more kupiti kurilnega olja ali ko mu odklopijo plin, pridejo na vrsto različni električni radiatorji in kaloriferji. Ti poženejo račune za elektriko v nebo.

Problem energetske revščine ima poleg visokih cen energije še drugo plat. Slovenski stavbni fond je še vedno podpovprečno energetsko učinkovit, poleg tega po navadi najmanj premožni živijo v najmanj energetsko učinkovitih objektih. Po podatkih iz leta 2008 je Slovenija poleg Bolgarije in Madžarske država z največjim, več kot 30-odstotnim deležem stanovanj z eno ali več pomanjkljivostmi, kot so puščajoča streha, trhli okenski okviri in vlažne stene.

Nujno je torej vlaganje v toplotno izolacijo domovanj. Eko sklad daje za to na voljo nepovratna sredstva iz sklada, v katerega prispevamo pri vsakem nakupu energentov s tako imenovanim ’dodatkom za zagotavljanje prihrankov energije pri končnih odjemalcih’. A za pridobitev subvencije so potrebna tudi lastna sredstva. Teh pa najrevnejši pač nimajo. Tako ob vsakem plačilu računa za energijo zgolj pomagajo povečevati energetsko učinkovitost premožnejših, ki do subvencij lahko dostopajo.

Vsem je jasno, da je treba za kakršenkoli premik najrevnejšim energetsko sanacijo bivališč plačati v celoti in da je dolgoročno to tudi edina rešitev. Eko sklad zadnja štiri leta ponuja možnost stoodstotne subvencije za prejemnike socialne pomoči pri energetski obnovi blokov. Toda do danes je to možnost izkoristilo manj kot sto gospodinjstev.

V Sloveniji je pojem energetske revščine bolj ali manj znan šele nekaj let. Prvič je država problem uradno prepoznala z omembo v nacionalnem programu socialnega varstva, a se na tem področju za zdaj ni premaknilo nič. Zdaj naj bi premike spodbudili z novim energetskim zakonom, ki ga je vlada nedavno poslala v državni zbor. Sprva je bilo predvideno, da bodo morali ukrepe za zmanjševanje energetske revščine izvajati dobavitelji energije, a ker naj bi bilo to zanje prezahtevno, so se na ministrstvu za infrastrukturo in prostor odločili, da se bodo raje naslonili na evropska sredstva in Eko sklad. »Problem odpravljanja energetske revščine je v tem, da ni dovolj samo zagotoviti financiranje, pač pa sta potrebna multidisciplinaren timski pristop in celovitejša storitev,« opozarja sekretarka na ministrstvu Mojca Vendramin. Preprosto povedano – potrebno je tudi sodelovanje projektanta, sociologa, ne samo denar.

V predlogu energetskega zakona sicer besedne zveze energetska revščina ni najti. Konkretnejše ukrepe naj bi vseboval šele Akcijski načrt za učinkovito rabo energije, ki naj bi ga sprejeli do pomladi prihodnje leto.

Dejanski ukrepi, ki naj bi jih vgradili v podzakonske akte, so tako oddaljeni vsaj še kakšno ogrevalno sezono, izvajanje konkretnih ukrepov, če poznamo učinkovitost izvajanja večine dozdajšnjih državnih akcijskih načrtov, pa zagotovo še bolj.

Medtem so tisti, ki si ne morejo privoščiti ogrevanja stanovanja, prepuščeni predvsem sami sebi in dobrodelnim organizacijam. Znižana plačila za energijo ali oprostitev plačila dodatkov in trošarin na energente za najrevnejše ne pridejo v poštev. »Pomoč pri prebijanju skozi zimo je stvar socialne, ne pa energetske politike,« pravi Mojca Vendramin. »Energija mora biti draga, mora imeti realno ceno, ki vključuje tudi eksterne stroške, socialna politika pa mora poskrbeti za blaženje negativnih učinkov tega.«

Slovenska socialna politika pa, kot že rečeno, ni najbolj odzivna. »Na prvem sestanku na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve so nas še spraševali, kaj energetska revščina sploh je,« se spominja Tomislav Tkalec iz Društva za trajnostni razvoj Focus, kjer v okviru evropskega projekta izvajajo program zmanjševanja energetske revščine, ki pa se zaradi omejenih sredstev, žal, konča pri ozaveščanju ter brezplačnem razdeljevanju varčnih sijalk in pip.

Razpoložljivi dohodek v zadnjih dveh letih se celo zmanjšuje, cene energentov pa so se po letu 2009 hitro pobrale in nadaljevale neusmiljeno rast.

Ko smo se na ministrstvu napovedali mi, so bili s problemom že dodobra seznanjeni. Po besedah direktorja direktorata za socialne zadeve Davorja Dominkuša pri spoprijemanju z energetsko revščino računajo predvsem na sredstva iz evropskih skladov v okviru nove finančne perspektive, ki začne teči prihodnje leto. Kar se tiče letošnje zime, pa so parlamentu nedavno predlagali spremembe socialne zakonodaje, ki med drugim širijo krog upravičencev in možnosti porabe izredne denarne socialne pomoči. Tako naj bi bilo mogoče ta denar porabiti tudi za nakup energentov, poleg tega takšne pomoči po novem pozneje nikakor ne bi bilo treba vračati, zaradi česar naj bi se ljudje lažje odločali, da bodo zaprosili zanjo. »Zavedamo se, da je energetska revščina velik problem, in prepričani smo, da se v družini ne sme postaviti vprašanje, ali ogrevanje ali obrok hrane,« zatrjuje Dominkuš. A naj se sliši še tako kruto, je hrano veliko laže dobiti pri Rdečem križu ali Karitas kot pa na primer kurilno olje ali plin.

Pri neposredni denarni pomoči za nakup energentov sicer obstaja precej pasti. Najprej je treba skrbno preveriti, ali je gospodinjstvo, ki ni zmožno poravnati stroškov za ogrevanje, res že izkoristilo vse druge možnosti za prihranke energije. Sicer denarna pomoč pomeni potuho in spodbudo k nadaljnjemu negospodarnemu trošenju energije. Prav tako je treba skrbno paziti, za kakšne energente gospodinjstva porabljajo denarno pomoč. Kot opozarja strokovnjak za trajnostno energetiko dr. Peter Novak, je problem energetske revščine tudi okoljski problem. »Revni pogosto kupijo najcenejšo, do okolja neprijazno peč in v njej kurijo najcenejše gorivo – drva, ki nato povzročajo velike emisije prašnih delcev in katranov.«

Draga energija je dejansko najboljša spodbuda za gospodarnejšo rabo in za doseganje s tem povezanih okoljskih ciljev, a zdi se, da smo prišli do absurdnega položaja, ko so tisti, ki živijo v energetsko najmanj učinkovitih objektih, postali najbolj energetsko učinkoviti, ker si rabe energije sploh ne morejo privoščiti. Če pa že zberejo dovolj denarja, hkrati s plačilom računa financirajo tudi subvencije za povečevanje energetske učinkovitostih in gradnjo sončnih elektrarn tistim, ki imajo denarja na pretek.