Zgolj mobilnost ali beg možganov?

Mobilnost prebivalstva, ki naj bi Unijo še bolj povezala, bi lahko bila tudi glavni dejavnik njenega razkroja. Ker se kriza v južnoevropskih državah stopnjuje, se prebivalci teh držav preseljujejo na sever, med njimi pa je vse več znanstvenikov in raziskovalcev. Čeprav bi na to morali gledati pozitivno, Dimitris Katsikas, vodja Grške fundacije za evropsko in zunanjo politiko, meni, da bi nas to predvsem moralo skrbeti.

Mobilnost delovne sile lahko določenemu območju pomaga preživeti gospodarske krize. Ko določeno območje doživlja padec gospodarstva in se brezposelnost dvigne, se odvečni delavci lahko preselijo drugam, kjer je gospodarska rast in torej delodajalci potrebujejo delavce. Tako delavci migranti vzpostavijo ravnotežje – na trgu, ki je v krizi, ni več odvečnih delavcev, na trgu, ki prosperira, jih je dovolj.

V Evropski uniji mobilnost delavcev ni zelo obsežna. Onemogočajo jo jezikovne, kulturne in zakonske razlike med državami članicami. Se pa to spreminja, saj ljudje spoznavajo, da jih v primeru, če ne bodo odšli »s trebuhom za kruhom«, lahko čaka več let brezposelnosti in s tem povezane revščine. A mobilnost poteka samo v eno smer – iz perifernih držav, ki jih je kriza najbolj prizadela, v bogatejše. Ni pa to tisto uravnoteženje ponudbe in povpraševanja po delovni sili, ki bi si je želeli, piše Katsikas.

Predvsem ob teh migracijah govorimo o »begu možganov«. Čeprav selitev izobražencev ni nekaj novega, tokrat govorimo o drugačnem preseljevanju: mladi znanstveniki se ne selijo, ker bi si tega želeli, ampak iz nuje. Zato je število tistih, ki se odločijo za selitev, večje kot je bilo pred krizo. Visoko izobraženi naj bi med migranti celo prevladovali.

Morda lahko na to gledamo pozitivno: ko bo gospodarstvo začelo rasti tudi »na obrobju Evrope«, se bodo ti znanstveniki lahko vrnili in nazaj prinesli še obogateno znanje, kar bi lahko še dodatno prispevalo rasti njihovih matičnih gospodarstev. A to ni edini možni scenarij. Ne gre namreč zanemariti učinkov preseljevanja najbolj izobraženih – gospodarstva si zaradi tega lahko sploh ne bi opomogla. Južnoevropske države bi morale proizvajati produkte z visoko dodano vrednostjo, da bi si zagotovile dolgoročno in stabilno rast, »odtekanje« njihovih najbolj sposobnih kadrov, pa izboljšave in inovacije v gospodarstvu otežuje. Obstaja torej nevarnost, da bi države, ki jih bo »beg možganov« najbolj prizadel, obtičale v ekonomskem modelu nizke rasti, kar ponavadi pomeni gospodarstvo, ki temelji na poceni in nizko izobraženi delovni sili. V Grčiji je bilo denimo leta 2012 kar 90 odstotkov vseh novoustanovljenih podjetji iz panog z nizko dodano vrednostjo – Grki so odpirali restavracije, lokale in trgovine z oblačili.

(E)migracija najbolj izobraženih bi lahko še dodatno povečala že tako veliko razliko v produktivnosti in konkurenčnosti med srednjo in severno Evropo in obrobnimi državami, kar bi lahko sprožilo težnje po razkroju Unije. Taka Unija »dveh hitrosti« ne bi bila ne gospodarsko ne politično vzdržna, meni grški raziskovalec.

Da bi se temu črnemu scenariju ognili, bi morale članice razmisliti o uvedbi ukrepov, ki bi rast spodbujale po vseh državah enakomerno. Mladi izobraženi bodo namreč »doma« ostali samo, če bodo imeli ugodne življenjske pogoje. Le če jim bo Evropa to zagotovila, se bo izognila konfliktom, ki izhajajo iz mobilnosti, in možnosti razpada povezave.