Ukrajinski ne Evropski uniji

Po šestih letih pogajanj o sklenitvi strateškega sodelovanja med Evropsko unijo in Ukrajino so odločevalci ostali vsak na svoji strani. Čeprav naj bi bila kar polovica Ukrajincev za postopno priključitev, je ukrajinski premier Mikola Azarov ukazal, naj se vsi postopki zbliževanja z Unijo ustavijo, in sicer zato, kot je razložil, da bi ohranili »državno varnost Ukrajine in ponovno pospešeno začeli v večji meri trgovati s Rusko federacijo.«

Ukrajina pod vodstvom predsednika Viktorja Janukoviča naj bi klonila pod pritiski Rusije, ki ji je grozila z gospodarskimi sankcijami, če bi se odločila podpisati sporazum z EU. S podpisom bi postala nekakšna pridružena članica Unije in bi med njo in drugimi članicami lahko stekla prosta trgovina. Ker pa ima z Rusijo že sklenjeno trgovinsko partnerstvo, bi razširitev evropske prostotrgovinske cone lahko pomenila, da bi iz Ukrajine v Rusijo po ugodnejših pogojih kot sicer prišli tudi evropski produkti. Tudi zato je Rusija, ki si želi z Belorusijo, Kazahstanom in Ukrajino vzpostaviti t.i. Evrazijsko unijo, Ukrajini že septembra zagrozila, da jo v primeru podpisa sporazuma z EU čakata neizbežna finančna katastrofa in možnost razpada države. Rusi bi omejili uvoz ukrajinskega blaga, za nično pa bi imeli tudi meddržavno pogodbo o državni meji.

Do ukrajinske zavrnitve Evropske unije je prišlo tudi zato, ker državi Mednarodni denarni sklad ni zagotovil pomoči, če bi se ruske grožnje uresničile. Prav tako ne bi finančne podpore – predsednik Janukovič je dejal, da bi je potrebovali okrog 620 milijonov evrov – dobili iz Bruslja.

Predstavniki EU se sicer o podobnih sporazumih in postopnem priključevanju pogovarjajo z Gruzijo in Moldavijo, podobno kot je to storila Ukrajina, pa jih je nedavno zavrnila tudi Armenija.

Če EU ne bo spremenila svojega pristopa, bi se lahko vse nekdanje članice Sovjetske zveze, s katerimi si Unija želi sodelovati, zaradi ekonomsko močne Rusije ponovno bolj nagnile k povezovanju z njo, namesto da bi se približale EU, je v kolumni za EUobserver razmišljal Joerg Forbrig, poznavalec razmer v vzhodnoevropskih državah in vodja sklada za razvoj demokracije v Belorusiji pri nemški podružnici ameriškega sklada Marshall.

Po njegovem mnenju se je Unija dovolj potrudila, da bi do sporazuma z Ukrajino prišlo. V zadnjem letu ni minil teden, da ne bi evropski komisarji, posebni odposlanci ali zunanji ministri članic EU obiskali Ukrajinske prestolnice. Unija je podaljševala roke, do katerih so morale ukrajinske oblasti prilagoditi zakonodajo in ugoditi drugim zahtevam osemindvajseterice. Pa je dogovor vseeno padel v vodo.

Kot piše Forbrig, je za evropski neuspeh najbolj odgovoren Janukovič, ki je v pogovorih z evropskimi predstavniki predvsem preizkušal resnost Unije pri zahtevah po izboljšanju demokracije, sodstva in spoštovanja človekovih pravic ter možnost, da bi od EU dobil sredstva za izboljšanje gospodarstva. Ko je videl, da popuščanja ne bo in prav tako ne sredstev, se je odločil za nadaljevanje sodelovanja z Rusijo, ki naj bi zdaj Ukrajini prispevala več milijard evrov pomoči in je že zdaj največja posojilodajalka Ukrajine. Iskal je kratkoročne rešitve, meni avtor, medtem ko Unija vedno zasleduje dolgoročne.

Izkušnja bi morala EU prisili v razmislek o evropski politiki do vzhodnoevropskih držav. V njih si mora »od spodaj navzgor« zgraditi pozitivno podobo, kar bi lahko dosegli s sprostitvijo pridobivanja vizumov in z Erasmusu podobnimi izmenjavami na večih področjih, predlaga pisec. Poleg tega pa bi morda lahko Unija razmislila tudi o finančni pomoči državam, ki si jih želi za svoje partnerice, da bi te lažje in hitro uveljavile potrebne gospodarske in socialne reforme. Avtor denimo navede program Phare, prek katerega je Unija tekom 90. let in tudi še v novem tisočletju z desetimi milijardami evrov pomagala srednjeevropskim državam, da so te lahko dvignile blaginjo. Ta program je bil prvotno namenjen Poljski in Madžarski prav za spodbudo obubožanega gospodarstva, kar je natančno to, kar bi danes potrebovala Ukrajina in druge vzhodne sosede EU. Poleg naštetega bi morala Unija, če ne želi v prihodnje doživeti podobnih zavrnitev, pomagati vzhodnoevropskim državam zmanjšati odvisnost od Rusije, je še zapisal Forbrig. (er)