Monetarni alternativi Evropske Unije

Evroobmočje trenutno zavzema več kot polovico Evropske Unije tako po prebivalstvu kot po geografski površini, ostale države EU (razen Danske in Velike Britanije) pa so k vstopu v evroobmočje zavezane. Enotni monetarni sistem z enotno valuto naj bi tako sčasoma veljal praktično po vsej EU. Vendar evroobmočje že pet let doživlja globoko krizo, ki pa je neposredna posledica same zasnove evroobmočja.

Pri slednji pa je potrebno pripoznati predvsem tri stvari. Prvič. Evroobmočje je podobno sistemu zlatega standarda, ko so bili menjalni tečaji različnih valut fiksirani in ko so države imele okrnjene možnosti monetarnih in ekonomskih politik. Drugič. V realnem svetu, kot razlaga Perry Mehrling, obstaja denarna hierarhija - hierarhija različnih pojavnih oblik denarja, saj so nekatere oblike bolj, nekatere pa manj zaželene, četudi so vse denominirane v isti valutni enoti (najbolj so zaželene tiste na vrhu). Denarno hierarhijo najlažje razumemo prav na primeru zlatega standarda, v katerem so za sredstvo glavne in končne poravnave (predvsem v mednarodni trgovini) uporabljali zlato. V tem primeru država kot izdajateljica svoje valute ni bila na vrhu hierarhije, saj zlata ni mogla ustvarjati sama, to pa je (vsem nasprotovanjem avstrijskih ekonomistov navkljub) državam onemogočalo fleksibilnost pri spopadanju s finančnimi krizami, v katerih se denarna hierarhija tudi najbolj nazorno pokaže (zato so ZDA tudi ukinile notranji zlati standard leta 1931).

Tretjič. Evrodržave so se po uvedbi evra znašle v enakem (monetarno nesuverenem) položaju kot ga imajo ameriške zvezne države (končne oblike denarja za poravnavo – dolarja – prav tako ne morejo ustvarjati same), vendar z nekaj ključnimi razlikami. V ZDA obstaja enotna fiskalna unija, ki prek enotnega finančnega ministrstva skrbi za centralizirano pobiranje davkov, enotno izdajo obveznic, fiskalne transferje in porabo. Poleg tega obstaja enoten bančni nadzor, usklajeno delovanje pri morebitni pomoči bankam in posojilodajalec v skrajni sili, katerega vlogo opravlja ameriška centralna banka Federal Reserve. Ameriške zvezne države imajo v svojih ustavah določene striktne izravnane proračune, v povprečju pa njihov dolg ne presega 18 odstotkov njihovega BDP. Kljub temu so v zadnji krizi, v kateri jim je zvezna vlada priskočila na pomoč (za razliko od EU), prišle pod radar finančnih trgov.

V Evropi vsega tega ni: ECB ni bil dan mandat posojilodajalca v skrajni sili (uradno ne sme odkupovati obveznic posameznih držav niti na sekundarnih trgih); evropski parlament porabi manj kot 1 odstotek BDP evroobmočja; transferji strukturnih in kohezijskih skladov so prenizki; ni enotnega bančnega nadzora (ni enotnega močnega regulatorja); posamezne države, katerim je dovoljen dolg v višini 60 odstotkov BDP, pa so v krizah prepuščene same sebi. Vse to je poleg neodločnosti in nacionalne pristranskosti evropskih politikov glavni razlog, da se evrokriza vleče že tako dolgo. Jasno je, da samo kozmetični popravki in zasilno krpanje bančnega sistema ne bodo pomagali. Problem, na katerega je že leta 1971 opozoril Nicholas Kaldor (sledili pa so mu še mnogi drugi) je strukturen in zahteva temeljite strukturne spremembe. Četudi bo politikom in evroinstitucijam po dolgih letih stagnacije zaradi politike zategovanja pasu nekako uspelo gospodarstva spraviti na pot rasti, bo to zaradi strukturnih napak evra zgolj začasen pojav – evro bo v naslednji malo večji krizi klecnil na enak način. Tu ne govorim samo o rednih poslovnih ciklih, ki so v monetarnem gospodarstvu, ki temelji na kreditu, del igre nestabilnosti, na kar je opozarjal prezrti, danes pa vedno bolj upoštevani Hyman Minsky. Govorim o tem, da dolgoročno evroobmočje v taki obliki ne bo moglo preživeti.

Edini monetarni alternativi Evropske Unije sta zato zgolj dve: monetarna unija po vzoru Združenih držav Amerike ali pa razpad evroobmočja z vsemi nepredvidljivimi posledicami. Prvo pomeni, da bo morala širša evropska skupnost (na čelu predvsem z ekonomsko akademsko skupnostjo in politiki) začeti upoštevati mehaniko delovanja denarja v monetarno suverenih državah in uvideti, da monetarne unije ne more biti ne brez fiskalne unije (pri čemer obe finančni avtoriteti – centralna banka in finančno ministrstvo – tesno sodelujeta drug z drugim) in ne brez bančne unije. Zakaj?

V krizah države potrebujejo možnost proti-ciklične deficitne porabe, saj so vlade edine, ki lahko v krizi trošijo (posamezne evrodržave tega sedaj ne morejo brez kaznovanja finančnih trgov). Prav tako potrebujejo ublažitvene fiskalne transferje (od katerih bi po nekaterih raziskavah največ koristi imela ravno največja nasprotnica Nemčija). Enotna bančna unija zagotavlja hitrejši, bolj učinkovit in usklajen sistemski odziv na krizo in sanacijo (oz. nadzorovano likvidacijo) bank (pustimo zaenkrat nujnost uvedbe transparentnosti in odgovornosti v zasebnem bančnem sistemu ob strani). Vse to pomeni, da je veliko manj možnosti, da se manjše krize ali recesije razvijejo v sistemske depresije, ki prizadenejo celotna gospodarstva.

Druga možnost (razpad) pa (vsaj v začetni fazi) pomeni finančno krizo, širitev nezaupanja, beg kapitala in naval na banke, zaprtje bančnih sistemov in naknadno devalvacijo (večine) nacionalnih valut glede na evro (kljub vsemu bi v tem primeru države pridobile vsaj manevrski prostor za spopad s krizo). Takšnega scenarija pa si kot ugotavlja Barry Eichengreen ne želijo ne nacionalni in ne evropski politiki. Tudi največja zagovornica statusa quo in politike zategovanja pasu Nemčija ne. Zato bodo storili vse, da evro preživi. Preživel pa bo samo z resnimi in korenitimi strukturnimi spremembami. Zato je edina alternativa Slovenije v tem pogledu, da začne čim prej glasno in odločno zahtevati potrebne reforme evroobmočja, obenem pa pripravi realen in premišljen plan B za primer razpada denarne unije.

Aleš Praprotnik je predavatelj in avtor knjige DENAR – Nedolžna prevara?