Koga voliti v Evropski parlament

V medijih se že pojavljajo imena možnih kandidatov za poslance v Evropski parlament. Ob tem še ni bilo zaslediti razprave kakšne programe naj bi kandidati za poslance zastopali v parlamentu, kljub temu, da je dogajanje pri nas vedno bolj odvisno od zahtev in pogojev, ki jih postavlja EU. Ker se med imeni pojavljajo tudi imena dosedanjih poslancev, bi bilo vsekakor potrebno, da bi volivci dobili vpogled v njihove dosedanje aktivnosti. Ker z vplivom EU na razmere v Sloveniji slovenska javnost ni preveč zadovoljna, bi nam sedanji poslanci morali povedati kakšna stališča so oni zastopali v zvezi z različnimi ukrepi, zlasti do politike uravnoteževanja javnih financ, spodbujanja gospodarske rasti in zmanjševanja nezaposlenosti. Vem, da nekateri podpirajo sedanjo politiko Evropske komisije, zlasti strogo politiko varčevanja, češ saj že daje rezultate.

Nadalje bi nas morali informirati katera stališča so poizkušali uveljavljati za boljše zavarovanje življenjskega okolja in varovanja dosežkov socialne države. Dobro bi bilo izvedeti katera stališča so uveljavili, ki so ugodno vplivala na razvoj v Sloveniji. V tako raznolikem parlamentu so vedno nujne povezave z drugimi skupinami, če hočeš uveljaviti določena stališča. Zato bi bilo zanimivo zvedeti ali so enako misleče zaveznike iskali samo znotraj posamezne politične skupine ali so iskali zaveznike tudi v drugih političnih skupinah, v primerih, ko je bila neka odločitev posebno pomembna za Slovenijo. Ali so dobivali ustrezna napotila in informacije, kot podporo pri sprejemanju odločitev, od vsakokratne slovenske vlade, teles državnega zbora in civilne družbe ali so se ravnali le po navodilih, ki so jih pridobili v lastnih političnih strankah? Ne nazadnje bi bilo dobro zvedeti, v katerih primerih so slovenski poslanci nastopili enotno oziroma bi bilo koristno za Slovenijo nastopiti enotno, pa niso.

 To so samo nekatere vprašanja na podlagi katerih bo možno ocenjevati kateri od sedanjih poslancev Evropskega parlamenta zaslužijo, da lahko ponovno kandidirajo na volitvah. Ob tem je seveda tudi pomembno kako so s svojimi drugimi aktivnostmi utrjevali ali kvarili ugled svoje suverene države v Evropskem parlamentu, svoji politični skupini in posledično v širšem mednarodnem okolju. Tudi o teh vprašanjih bo potrebno razpravljati in oceniti koliko je kdo v mednarodnem okolju prispeval k prepričanju, da smo svoje probleme sposobni reševati sami in koliko je kdo prispeval k temu, da svoje probleme lahko rešujemo samo na podlagi pritiskov ali pomoči iz tujine.

V naši družbi se pojavljajo različni programi v želji, da bi z njimi bistveno vplivali na spremembo vzorcev dosedanjega gospodarskega in družbenega razvoja ter s tem bolj trajnostno naravnanega gospodarskega razvoja in bolj zdravih družbenih razmer. Toda, ravno zaradi velikega vpliva, ki ga ima naše članstvo v EU na naš razvoj, bi morali v vseh teh dobronamernih programih dovolj natančno opredeliti kaj lahko uredimo uspešno sami doma, kaj pa lahko uspe samo, če se te ideje in predlogi uveljavijo na ravni EU in preko EU celo v Svetovni trgovinski organizaciji.

In slednje bi morali uveljavljati preko teles Evropske komisije in preko teles Evropskega parlamenta. Zato je nujno, da se politika, ki naj bi jo predstavniki Slovenije uveljavljali na ravni EU dogovori v soglasju s čim širšim krogom zainteresirane javnosti in političnih strank. Tako dogovorjeni predlogi bi morali biti, ne samo podlaga za evropske, ampak tudi za naslednje domače volitve.

Zato: približno enako misleče civilno družbene skupine, nove stranke v nastajanju in tudi že uveljavljene stranke združite svoje moči, kajti le z združenimi močmi bomo lahko računali na uspešno uvajanje sprememb tako doma kot na ravni EU. Ko bo izdelana ta skupna platforma bo tudi možno izbrati prave ljudi, ki bodo znali in hoteli to novo dogovorjeno politiko uveljavljati v novih organih EU.

V množici idej kaj naj bi vse bilo potrebno storiti, je le potrebno izluščiti nekatere prednostne naloge. Na prvem mestu je gotovo potreba po stabilni gospodarski rasti in zmanjševanju stopnje nezaposlenosti. Sedanja politika vidi izhod iz sedanjega životarjenja gospodarstva v povečevanju konkurenčnosti, kar se največkrat smatra, da je treba zmanjšati pravice delavcev, in v pospeševanju tehnološkega razvoja. Za zmanjševanje nezaposlenosti so bili v preteklosti izdelani različni programi, ki so v glavnem temeljili na subvencioniranju novih delovnih mest, ki niso dali dobrih rezultatov. Tudi sam hitrejši tehnološki razvoj zmanjšuje potrebo po delovnih mestih. Delovna sposobnost nezaposlenih tudi ni takšna, da bi ustrezala samo visoko tehnološkim potrebam gospodarstva. Zniževanje plač zaposlenih zmanjšuje kupno moč prebivalstva, kar zmanjšuje povpraševanje in to neugodno vpliva na gospodarsko rast. Zato konkurenčnost ne moremo dosegati v tekmi z nizkimi plačami v Aziji in Afriki, kjer največkrat ne poznajo niti zdravstvenega, niti pokojninskega zavarovanja, niti ne upoštevajo minimalnih okoljski standardov.

Tako tudi nikoli ne bo dosežena visoka stopnja zaposlenosti, če ne bomo ponovno razvijali takšno proizvodnjo, ki bo omogočila zaposlitev razpoložljive strukture nezaposlenih delavcev. To je moč doseči tako, da se na ravni EU vpeljejo v kriterije nelojalne konkurence tudi spoštovanje minimalnih socialnih in okoljskih standardov. EU je tako velika kritična masa v svetovnem merilu, da si lahko privošči takšno soliranje,če se bo le izoblikovala ustrezna politična volja. Jasno je, da se bo temu odločno upiral mednarodni kapital, saj bo to ogrožali njihove dosedanje dobičke. Hkrati bi morala EU ta nova pravila v mednarodni menjavi uveljavljati tudi na ravni Svetovne trgovinske organizacije. Na ta način ne bi samo v okviru EU omogočili ponoven razvoj nekaterih skoraj opuščenih gospodarskih dejavnosti (tekstil, usnjarstvo, lesarstvo itd.) ter odprli večje možnosti zaposlitve veliko širšemu krogu nezaposlenih, temveč bi s tem tudi vplivali na zmanjšanje brezobzirnega izkoriščanja zaposlenih v tretjem svetu.

Tudi okoljski standardi so pomembni, saj bi s tem dosegli tisto, kar ni možno doseči na okoljskih mednarodnih konferencah. Bolj čisto okolje potrebujejo tudi prebivalci tretjega sveta. Takšna zaščita industrije v EU ne bi bila čisto nova. Med takšne vrste ukrepov lahko štejemo ukrep EU v zvezi s prodajo kitajskih sončnih kolektorjev, ker so ogrožali evropske proizvajalce, tudi slovenskega. To prakso je treba samo razširiti in dosledno spoštovati postavljen kriterije.

Skrajni čas je, da se začnejo v ceno izdelkov in storitev zaračunavati tudi okoljski stroški. To ni pomembno samo zaradi vse večjih vremenskih in hidroloških težav, ki jih vedno pogosteje doživlja svet, temveč bo to tudi velika spodbuda za razvoj zelene proizvodnje. To bo tudi močno vplivalo na spreminjanje gospodarske sestave in na mednarodne trgovinske tokove. Naj omenim samo spremembe, ki bodo nastale na področju transporta. Zaradi dražjega osebnega prometa bo zopet pridobil na veljavi javni promet. Zaradi večjih okoljskih stroškov cestnega prometa in s tem cen v prevozu po cestah, se bo tovor selil na okoljsko bolj ugoden železniški in rečni promet. Dražji transport bo tudi ustvarjal boljše pogoje za prodajo izdelkov iz bližjih virov.

Visoko zadolžene države še dolgo ne bodo mogle rešiti svoj problem uravnoteženih javnih financ, ker sedanje visoke obrestne mere vedno bolj obremenjujejo proračune. Razen tega je ob visokih obrestnih merah težko zagotoviti rentabilnost novih naložb, ki so potrebne za preusmeritev v zeleno proizvodnjo. Zato bi morali v okviru EU najti rešitev, ki bo zagotavljala vsem nižje obrestne mere zadolževanja, ne z reševalnimi skladi, ampak v okviru rednih finančnih transakcij. Kaj bo z bančno in fiskalno unijo je še veliko vprašanje. Zato čakanje na ta dogovor ni v prid oživljanja gospodarstva. Zato bi morali ponovno oživiti idejo o evropski obveznici, ki bo morda za Nemce, sedaj po volitvah, bolj sprejemljiva.

Naslednje zelo pereče vprašanje je debirokratizacija in racionalizacija institucij EU. Res je, da so velikokrat pripombe tistih, ki jih ta birokracija prizadeva, usmerjene na našo domačo birokracijo, ki še sama dodatno zapleta postopke. Zato od vladnih uradnikov ni mogoče pričakovati pobud za poenostavitev poslovanja, temveč morajo te pobude in bolj enostavne modele predstaviti tisti, ki se jih to tiče. Ali so to v stanju pripraviti sami ali bodo angažirali za to usposobljene strokovnjake je vseeno. Samo izražati nezadovoljstvo je premalo, da bi prišlo do sprememb.

 Sam sem bil v nekdanji skupni državi osem let vključen v sistem usklajevanja interesov med republikami. Saj se še lahko spomnimo, da nekaterih zakonov in drugih ukrepov ni bilo mogoče sprejeti brez soglasja vseh republik in pokrajin. Zato poznam kako zahtevno je uveljavljati lastno stališče med mnogimi drugimi. Pri tem sem tudi spoznal zelo različno vnemo predstavnikov Slovenije pri uveljavljanju slovenskih stališč. Ker je slovenska javnost premalo seznanjena o tem s kakšnimi stališči potujejo naši predstavniki na usklajevanje v telesa EU, niti kaj so uveljavili in kaj ne ter zakaj ne, se vedno sprašujem kdo so tisti, ki so dali vse od sebe, kateri so pa tisti, ki znajo samo simpatično nastopati v javnosti. Zato se mi zdi nujno, da pred novimi volitvami dobro spoznamo delo naših sedanjih evropskih poslancev. Ravno tako se bo pred novimi volitvami potrebno temeljito posvetiti programom, ki jih bodo novi poslanci zastopali, manj pa splošnemu ugledu, ki je, vsaj tako poročajo mediji, za stranke zopet poglavitni kriterij.