Kaj pa H. P. Noordung Airport?

V nedavno objavljenem članku v sobotni prilogi Dela „Koliko krivice izbrisanim res popravlja ta zakon“ sem ob „Virantovem“ zakonu o povrnitvi škode izbrisanim na začetku zapisal, da „se ne poslanci ne širša javnost še danes ne zavedajo pravih dimenzij te sramote, ki so jo Sloveniji s tem dejanjem politiki priredili“, dalje, da je zaradi zavajanj vseh, tudi levih politikov „širša javnost, tudi njen dobronamerni del, zaradi vsega tega precej dezorientirana in se sprašuje, kdo ima tu prav in kdo pretirava“ - in da je resnica „skrita za devetimi vijugami te pravno izredno zapletene zgodbe, kar ponavljam že dvanajst let, pa mi nihče ne verjame, ne nasprotniki ne zagovorniki poprave krivic izbrisanim ..., (ker si) oboji domišljajo, da problem poznajo in razumejo, a ga žal ne“. Nič čudnega torej, če se je v eni od teh devetkrat devetih vijug te skrajno zapletene zgodbe malo „izgubil“ tudi Vlado Miheljak, ko je odgovornost za izbris naprtil dr. Jožetu Pučniku.

Me je sicer zelo presenetilo, ko sem videl, kako je Pučnik zgrešil v svoji takratni oceni, da Slovenija socialno ne bo vzdržala, če sprejme za svoje državljane 200.000 v njej že dotlej stalno živečih „neslovencev“. Na kakšen („morda tudi neljub“?) način naj bi se jih Slovenija znebila, iz njegovih sedaj objavljenih besed sicer ni povsem jasno razvidno, kljub temu pa že misel na tako ali drugačno „izganjanje“ 200.000 dotlej v Sloveniji zakonito živečih ljudi meče temno senco na podobo tega sicer nedvomno velikega človeka. V dodatno čudni luči se to njegovo takratno stališče pokaže, če ga soočimo s sedanjim hvalisanjem Janše, Grimsa in podobnih, kako vzorno da je Slovenija takrat uredila vprašanje državljanstev - in celo, da so bili tisti „neslovenci“ (170.000), ki so slovensko državljanstvo potem res dobili, „dobri fantje“, tistih 25.671, ki jim je bilo to onemogočeno ali so to možnost sami zapravili, pa špekulanti, agresorji itd. Ali ne bi bilo bolje zdaj vprašati Janšo, Grimsa in somišljenike, kako v tej luči danes gledajo na tisto Pučnikovo izjavo, kakor mrtvemu Pučniku krivično obesiti za vrat to, česar pa on ni storil?

Tu smo pri eni od prvih „devetkrat devetih vijug“ te skrajno zapletene in tragične zgodbe o izbrisu. Res je sicer, kot piše Miheljak: „Šlo je za namerni izbris, na podlagi zavestnega in jasno kalkuliranega peklenskega načrta“ - toda Pučnikova tragična zmota ni bila del tega peklenskega načrta! In kdor je sodoživljal tiste čase in takratne politične razmere, kot sem jih jaz, bo težko verjel, da je bil tisti „peklenski načrt“ za izbris decembra 1990, ko je 6. decembra takratna Skupščina RS sprejela „Izjavo o dobrih namenih“, 16. decembra pa ji je nato Pučnik v tistem nastopu nasprotoval, sploh že narejen - in še manj, da je bil Pučnik njegov idejni tvorec. Pučnik je bil pošten in odkrit človek, po tem bistveno drugačen od tistih, ki si sedaj prisvajajo njegovo idejno in politično dediščino. To, kar citira Miheljak, je povedal na javnem predplebiscitnem zborovanju v Ljutomeru. Sicer očitno zmotno - ampak odkrito in pošteno! In, kar je bistveno: zavzel se je za to, da se ta problem uredi „humano, socialno in pravno demokratično“. Seveda 200.000 ljudi „humano, socialno in pravno demokratično“ iz države spraviti sploh ni mogoče - jasno, da ne. In bi bilo za Slovenijo tudi ekonomsko škodljivo. Najbrž je iz vseh teh razlogov nato (v tistih mrzličnih mesecih) tudi znotraj Demosa, ki ga je Pučnik vodil, ta njegova ideja propadla in je Slovenija 170.000 socialno in ekonomsko sprejemljivejših in potrebnejših „novih“ državljanov vendarle sprejela (čeprav desnica zelo nerada - njen radikalnejši del je gnal zahtevo po referendumskem naknadnem odvzemu teh državljanstev vse do ustavnega sodišča) - tam zadržani gnev pa se je nato obrnil zoper tistih 25.000 pretežno neukih in nezaposlenih ljudi, ki si državljanstva niso znali ali mogli (le zelo redki res ne hoteli) pravočasno urediti. Mnogo (po moji oceni več kot polovica) je celo stala v tistih dolgih vrstah za državljanstvo - ko so prišli do okenca, pa so jih od tam osorno odslovili, ker niso mogli priložiti dokumentov iz matičnih republik! To je pomenilo celo kaznivo dejanje teh uradnikov (in šefov, ki so jim to ukazali) - a za to se je zvedelo prepozno, ko je kazenski pregon že zastaral.

Kdaj in kje se je rodil tisti res „peklenski načrt“ o tajnem in nezakonitem izbrisu, ne bomo najbrž nikoli izvedeli - razen tistega, kar je (sedaj že pokojni) operativni izvajalec cele akcije po nerodnosti (?) izdal marca 2004 v intervjuju Dnevniku: da izbrisanih o izbrisu res niso nič obvestili, pač pa njihove delodajalce in stanodajalce! O tem kronskem dokazu perverznega načrta, kako izbrisane dejansko nagnati iz države, ne da bi si država pri tem s kakršnokoli odločbo umazala roke, sem od takrat javno pisal že mnogokrat - a praktično brez odmeva ne le pri politikih (vseh barv in profilov, saj se je tudi levica, z zelo redkimi izjemami, vedno strahopetno bala resneje dregniti v ta kup sramote), ampak tudi pri javnem mnenju. In zato zdaj nikar ne zvračajmo krivde na mrtvega Pučnika za tisto, česar on zagotovo ni storil. On je, čeprav napačno, hotel problem urediti javno in odkrito ter po zakoniti poti - tisti za njim pa s prevaro in sramotnim sprenevedanjem, s katerim kljub sodbi iz Strasbourga nadaljujejo še danes.