Moratorij za »fracking«?

Ker v Evropski uniji še niso sprejete smernice za zakonsko ureditev uporabe postopka hidravličnega drobljenja pri pridobivanju zemeljskega plina, ministrstvo za kmetijstvo in okolje (MKO) zagovarja prepoved izvajanja tega postopka na celotnem območju Slovenije do sprejetja ustreznega predpisa, ki bi področje urejal. To je na kratko povzeto mnenje, ki ga je ministrstvo poslalo predavatelju na Filozofski fakulteti in okoljskemu aktivistu dr. Luki Omladiču.

Slovenija ne bi bila prva v EU, ki bi sprejela prepoved uporabe postopka hidravličnega drobljenja ali moratorij zanjo. Pri tem postopku v vrtino pod tlakom vbrizgajo velike količine vode, da kamnina v globini razpoka in se sprosti v njej ujeti zemeljski plin. Okoljski aktivisti mu nasprotujejo zaradi možnosti onesnaženja podtalnice in vodnih zajetij.

A moratorija v Sloveniji, kot je pokazalo naše poznejše preverjanje, vsaj za zdaj ne bo. MKO je tako rešitev zagovarjalo v okviru medresorskega usklajevanja novele zakona o rudarstvu, za pripravo katere pa je pristojno ministrstvo za infrastrukturo in prostor. To predloga kmetijsko-okoljskega ministrstva ni upoštevalo, temveč je za novelo zgolj zapisalo, da mora vlada hidravlično drobljenje urediti v štirih letih po sprejetju novele. Do takrat naj novih omejitev ne bi bilo.

Moratorij bi precej zapletel že tako ne ravno brezskrbno življenje investitorjev v črpanje plina v Petišovcih. Po težavah s financiranjem, partnerji v projektu in okoljskimi inšpektorji sta sicer družbi Ascent Resources in Geoenergo, ki sta nosilki projekta, končno uredili medsebojne odnose in odnose z drugimi partnerji ter napovedujeta nadaljevanje aktivnosti. Še vedno pa morajo pred začetkom črpanja plina opraviti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje.

Strah pred hidravličnim drobljenjem v Prekmurju je sicer po mnenju strokovnjakov neupravičen. Po svetu je sporno predvsem drobljenje geoloških plasti skrilavcev, v Prekmurju pa je plin v plasteh peščenjakov, opozarja dr. Željko Vukelić z Naravoslovno-tehniške fakultete. »Plasti so bistveno „mehkejše“ kot pri skrilavcih drugod po svetu, zato imamo opravka z nižjimi tlaki frakturiranja in nevarnosti za onesnaženje vodonosnih plasti ni.« Pritrjuje mu tudi dr. Miloš Markič z Geološkega zavoda, ki opozarja, da so poskusne vrtine v Petišovcih globoke več kot 2500 metrov. »Razlika do najglobljih gospodarsko pomembnih vodonosnikov na območju torej znaša več kot 1500 metrov in do pitnih voda več kot 2000 metrov, skrajni teoretični vpliv hidravličnega lomljenja pa je po dobro preverjenih svetovnih izkušnjah največ 600 metrov.« Sicer pa je bilo v Petišovcih do danes opravljenih že več deset frakturiranj vrtin, prvo že davnega leta 1960. Vse brez negativnih vplivov.