Draga brezposelnost

V Sloveniji smo se znašli v absurdnem položaju: po ugotovitvah zdravniške zbornice bi morali za normalno delovanje zdravstva ta hip zaposliti tisoč novih zdravnikov, dejansko pa bo do konca leta že več kot 400 zdravnikov brezposelnih. Večinoma gre za tiste, ki šele čakajo na specializacijo. Naraščati pa začenja tudi brezposelnost že usposobljenih specialistov.

Ti imajo zaradi vsaj treh razlogov težave z zaposlovanjem. Prvič, zaradi zakona o uravnoteženju financ (ZUJF), ki je prinesel prisilno začasno brezposelnost. Ko končajo specializacijo, mora soglasje za njihovo zaposlitev podpisati minister za zdravje. To pa traja. Otorinolaringolog dr. Matej Svetec je denimo na zaposlitev v mariborskem kliničnem centru čakal eno leto. Najprej se je moral sestati svet zdravstvenega zavoda in njegovo zaposlitev uvrstiti v finančni načrt ter prošnjo za zaposlitev poslati na ministrstvo. Tam je čakala na ministrov podpis in po dolgih mesecih spet pristala na zdravstvenem zavodu.

Ko zdravnik sedi doma, izgublja znanje. Kot pravi Tit Albreht z Inštituta za varovanje zdravja, specialist že po daljši odsotnosti, sploh pri ročnih spretnostih, potrebuje nujno osvežitev znanja z različnimi oblikami dodatnega usposabljanja. To še posebej velja za mladega zdravnika, ki ni tako vešč rutinskih posegov kot izkušeni zdravniki.

Zakaj starejših zdravnikov, ki jih danes silijo v pokoj, ne bi obdržali kot honorarne sodelavce, hkrati pa zaposlili mlajše? S tem bi zagotovili tudi prenos znanja med generacijami.

Drugi razlog za brezposelnost je varčevanje v zdravstvenih zavodih, kjer naj bi zmanjševali število zaposlenih in nove zdravnike zaposlujejo predvsem za zamenjavo upokojenih. Tretji razlog za povečevanje brezposelnosti pa je samodejno pričakovanje, da se bodo tisti, ki izpolnjujejo pogoje za upokojitev, umaknili. Letos naj bi pogoje za upokojitev izpolnilo 300 zdravnikov, čez štiri leta 700. Do leta 2014 bo specializacijo predvidoma končalo 1400 specialistov.

Zdravstvene organizacije starejše nagovarjajo k solidarnemu odhodu. A če nam ta trenutek primanjkuje zdravnikov, hkrati pa imamo izkušene, ki so še pripravljeni delati, je poziv k temu nerazumen. Starejši lahko s svojimi izkušnjami pomembno prispevajo k vzgajanju novih rodov. Drži pa, da brez sprememb pri plačah oboji hkrati ne morejo biti v sistemu.

Zdravnik začetnik je vsaj dvakrat cenejši od specialista pred upokojitvijo. Dohodek tega se lahko s prehodom s plače na pokojnino več kot prepolovi. Tu so možnosti za spremembe: zdravnik bi lahko ob upokojitvi, v zameno za mentorstvo in občasno nadaljevanje dela, od zdravstvenega zavoda prejel manjši honorar. Ker bi bil na mesečni ravni v finančno boljšem položaju kot zgolj s pokojnino, bi bil za nadaljnje delo motiviran. Zdravstveni zavod pa bi lahko zaposlil dodatnega zdravnika. Tako bi imel nižje stroške dela, zaradi več manj obremenjenih zaposlenih pa še boljše storitve in zadovoljnejše bolnike.

Med vsemi brezposelnimi je zdravnikov manj kot pol odstotka. Vendar finančne posledice te brezposelnosti niso nedolžne. 6-letna specializacija enega samega zdravnika po izračunih zdravniške zbornice stane 230 tisoč evrov. Do leta 2018 bo tako za izobrazbo novih specialistov že porabljenih 320 milijonov evrov. Če jih bo le sto odšlo v tujino, bomo s tem drugim državam podarili 23 milijonov evrov.

V Nemčiji je po podatkih tamkajšnje zdravniške zbornice aktivnih 32 slovenskih zdravnikov, kar dobesedno pomeni, da smo tej državi podarili dobrih sedem milijonov evrov. V Avstriji dela 28 slovenskih zdravnikov, torej je od nas dobila več kot šest milijonov evrov.

Če se bo še naprej zaposlovalo le za nadomeščanje pravkar upokojenih zdravnikov, bo novih specialistov že prihodnje leto preveč. Navsezadnje na ministrstvu za zdravje, ki izdaja soglasja za nove zaposlitve, priznavajo le, da imamo bistveno premalo družinskih zdravnikov, »ne pa tudi vseh drugih specialnosti«.

Kot omenja Albreht, smo bili doslej ena redkih tranzicijskih držav, ki so imele v preteklosti majhen odliv zdravnikov v tujino. Ker traja vsaj 14 let, preden zdravnik konča študij in usposabljanje, si v tem času mnogi že ustvarijo družine in se teže odločajo za odhod v tujino. Poleg tega je bila doslej raven plač dovolj visoka, dovolj je bilo služb. Ko pa se eden izmed teh dveh pogojev spremeni, se človek lažje odloči za tujino, še dodaja Albreht.

Ko so leta 2009 na Islandiji začeli varčevati v zdravstvu, so nekatere zdravstvene organizacije izrazito znižale plače zdravstvenih delavcev. Veliko jih je službo tudi izgubilo. Mladi so odšli v tujino in zaradi tega se je povprečna starost zdravnikov zvišala. Lani so nato v številnih zdravstvenih ustanovah začela ostajati prosta delovna mesta, saj se zdravniki, ki so se specializirali v tujini, ne želijo vrniti.