»Bilo je dovolj!«

Zaradi odstopa senata komisije za preprečevanje korupcije bi moral politika začeti resen boj proti sistemski korupciji. Načelno zavzemanje za pravno državo ni dovolj. Čas je za ukrepe.

Ni idealnih politikov, ni idealnih sodnikov, tožilcev, novinarjev. Vsak ima svoje napake. Tudi troglavi senat Komisije za preprečevanje korupcije (obsežen intervju bo objavljen v jutrišnji Mladini) jih ima. Podobno kot posamezniki, ki so tovrstno funkcijo opravljali poprej. Recimo Boštjan Penko, ki je opozoril na konflikt interesov pri financiranju Ruplove diplomatske akademije, ali Drago Kos, ki je aktivno sodeloval pri finskih preiskavah prodaje osemkolesnikov. Tako se je Goran Klemenčič zaradi svoje žene Nine Zidar Klemenčič, ki je vplivna odvetnica z veliko podjetji, nekajkrat znašel v konfliktu interesov, podobno Rok Praprotnik, ki je nekoč kot novinar pisal o posameznikih, te pa je kasneje nadziral. Iz postopkov se je izločala tudi tretja članica komisija Liljana Selinšek.

Slovenija je majhna. V njej ni veliko ljudi. Slovenija je tudi mlada država. Država, kjer se institucije nadzora šele krepijo, hkrati pa politika in drugi centri moči želijo, da jih nadzirajo samo tisti, na katere imajo dovolj velik vpliv. Zakon o integriteti in prepričevanju korupcije, ki je osnova za delo komisije, je bil sprejet šele pred tremi leti, ima svoje napake in nelogičnosti. Vse te stvari izkoriščajo posamezniki, ki jih komisija nadzira. Kot stranke v postopku se skupaj z odvetniki sklicujejo na procesna določila in to tudi zato, da bi bile vsebinske ugotovitve komisije prikazane v drugačni luči. Kar je legalno, a za politike, ki prisegajo na poštenje, moralo in transparentnost, nelegitimno.

Po odstopu vseh treh članov komisije je danes najlažje reči, da so delovali infantilno, da so se ustrašili, da niso zmogli opravljati službe, za katero so bili plačani. To vse drži. Ko je enkrat dovolj, je dovolj, izstopili so protestno, morda tudi frustrirano, za zdaj še kot poraženci. Komisije je prišla do roba svojih zmožnost, ni imela dovolj politične, strokovne, zakonske, preiskovalne, tožilske, kadrovske, finančne in še kakšne druge podpore, da bi resneje načela sistemsko korupcijo v Sloveniji, o katerih njeni predstavniki govorijo že nekaj let.

Kaj sploh pomeni termin »sistemska korupcija«? Preprosto, politika, ki piše zakonodajo, problema korupcije ne želi razrešiti, saj ona sama vzpostavlja takšen pravno-političen sistem, v katerem lahko korupcija obstaja. Ker pa so koruptivna dejanja integralni del slovenske politike, jih ta seveda noče in ne more odpraviti. Ali kot pravi generalni sekretar Transparency International Slovenija Vid Doria: "Politične stranke so eden izmed ključnih demokratičnih stebrov, brez katerih ni demokracije. Zato je toliko bolj nerazumljivo, zakaj politiki in odločevalci že vrsto let ne želijo prekiniti prepletenosti z interesnimi skupinami in 'skrivnimi lobisti'«.

V Sloveniji danes radi bentijo, »kdo nam je ugrabil državo«, kar je populistično poenostavljanje. Država je še vedno tu, nihče nam je ni ukradel. A v strokovni literaturi o korupciji obstaja angleški izraz »state capture«, prevzem države, ki je pojav, v katerem sta država in javno dobro ujetnici privatnih interesov, ki po lastnih meri oblikujejo zakonodajo, vplivajo na politične stranke in postavljajo vlade. Nekaj podobnega se je dogajalo pri nas. Korupcije politika ne želi zares preganjati, ker ji, takšni kakršna je, omogoča preživeti. Na vseh področjih, pri javnih razpisih, pri investicijah v zdravstvo, pri podjetjih v državnih lasti, pri sponzorskih pogodbah, pri financiranju strank. Paradoksalno je, da ista politika govori o problemih korupcije, ki naj bi dušila slovensko družbo. Politika pač kriči primite tatu. Velike besede, ki bo morale v Sloveniji kaj pomeniti, vladavina prava, človekove pravice, svoboda govora, tudi korupcija, besede z etičnim nabojem je politika posvojila, zlorabila, jim vzela etični pridih.

Ali pri komisiji vseeno pretiravajo in lovijo fantome lastnega čistunstva? Ne. Naj ponovimo, pri šefu največje opozicijske stranke Janezu Janši je komisija prepričljivo razkrila korupcijska tveganja, enako pri nekdanjem predsedniku največje vladne stranke Zoranu Jankoviću, ki ima na Pozitivno Slovenijo velik neformalni vpliv. Danes je prvi še vedno vpliven politik, ki ga podpirajo evropska politična združenja, ta pa podcenjujoče gledajo na slovensko pravno državo. Drugi je župan prestolnice, katerega nenavadne posle na tožilstvu - skupino vodi tožilka Blanka Žgajner, ki je blizu Barbari Brezigar - zgolj preiskujejo in preiskujejo. Kot da bi nekončana preiskava predstavljala alibi za neko drugo stran.

Sovražno okolje, slaba zakonodaja, pomanjkanje finančnih sredstev in veliko političnih sovražnikov za komisijo niso nič novega. Nasprotno, dokaz, da komisija dela dobro, je ravno ta, da si je nakopala veliko nasprotnikov. Padec Gorana Klemenčiča in celotne komisije je v interesu večine politikov. Od septembra 2010, ko je senat v odhajanju prevzel komisijo, je poleg Janše in Jankovića preiskovala nekdanjo šefico Pahorjevega vladnega kabineta Simono Dimic, pa ministrico za notranje zadeve Katarino Kresal, predsednico zdravniške zbornice Gordano Živčec Kalan, župana Maribora Franca Kanglerja, župana kopra Borisa Popoviča, poslanca Ivana Simčiča, glavnega inšpektorja za delo Boruta Brezovarja, ministra Stanka Stepišnika, preverjali so zaposlitve otrok Janeza Jaše in Jožeta Tanka , prodajo časnika Večer, korupcijo pri izgradnji šestega bloka šoštanjskega termoelektrarne, iskali so izgubljene referendumske podpise, preiskovali sporne posle v zdravstvu, luknjo v bankah, na tožilstvo so poslali ovadbo zoper svojega predhodnika Draga Kos … V teh letih si je komisija nabrala veliko sovražnikov, delala je dobro, spravila se je na najmočnejše.

Enkrat je bilo pač dovolj. V zadnjem letu so bili na komisiji deležni vrste zmerljivk, politični pritiskov, takšnega ali drugačnega blatenja. Klemenčiča so vabili na zaslišanja v parlament, brskali po njegovi hiši, očitali so mu, da krši človekove pravice, da deluje po nareku politike, o komisiji je žaljivo govorili bivši ustavni sodnik Lovro Šturm, Evropska ljudska stranka, seveda tudi množica slovenskih politikov in tistih, ki jih je komisija nadzirala. Večina kritik, tudi strokovnih, je imela politično konotacijo. Komisija je bila politično osamljena. Vlada Alenke Bratušek je ni ovirala, ponekod ji je celo prisluhnila, a kakšne večje, obsežnejše, sistemske podpore ne iz vlade, še manj pa iz državnega zbora, ni bilo. Janševa stran je na komisijo streljala s polnimi topovi, druga se je delala, da se to ne dogaja.

Odstop članov komisije je nepreklicen. Podobno kot je bil nepreklicen odstop tožile Branke Zobec Hrastar, ki je spisala obtožni predlog v zadevi Patria, a od vrha tožilstva ni dobila podpore, kakršno bi morala. Kasneje je sodišče njej in njenemu nasledniku pritrdilo.

Goran Klemenčič je na tiskovni konferenci, na kateri je napovedal odstop, citiral besede nekdanjega ameriškega predsednika Franklina Roosevelta, ki je med govorom v Portlandu, dejal, da naj se njegovega dela ne ocenjuje po tem, koliko si je nabral prijateljev, pač pa koliko si je nabral sovražnikov. Goran Klemenčič je odkrit, ne govori rad o svojih čustvih, četudi jih kaže, večkrat prizna, da je frustriran, da pa je vseeno previden optimist.

Pri citatu ameriškega predsednika je pozabil na eno stvar. Morda si je nakopal veliko sovražnikov med politiki, a letošnjega januarja, ko je komisija objavila poročilo o premoženju Janše in Jankovića in je politika začela pritiska na senat, so komisijo in njene zahteve soglasno podprli demonstranti. In skoraj leto dni kasneje je morda znova prišel čas, da odhajajočo komisijo podprejo tisti, ki so lansko zimo po ulicah kričali, da je v Sloveniji premalo demokracije. Politična elita jim je takrat, prestrašena, prisluhnila.

Senat komisije bo dokončno odstopil 1. marca 2014. Kaj bodo trije člani delali po tem datumu, še ne vedo.

V petek ste protestno odstopili, danes je sreda, dim se je razkadil, teorije zarote še ne. Bodite iskreni, odstopili ste, ker so vas premagali, odšli ste protestno, tudi frustrirani. Se motim?

KLEMENČIČ: Motite se. Ne gre za to, ali je nas kdo osebno premagal. Čas bo pokazal, ali bo naš odstop na daljši rok dosegel svoj namen v odnosu do strukturne korupcije v državi. Možnosti, da se kaj premakne tudi zaradi našega odstopa, niso velike, so pa – tako smo ocenili – bistveno večje, kot če vztrajamo. Če ne bo sprememb, potem se bomo lahko pogovarjali o porazu, pa ne osebnem, ampak družbenem. Veste, kaj je že skoraj komično, po našem odstopu, sploh pa po naši objavi 15 točk, so telefoni pregreti – kličejo iz slabe banke, skličejo iz HSE, kličejo ministri in ministrice. Zdaj bi se vsi pogovarjali o problemih in rešitvah.

PRAPROTNIK: In ravno včeraj smo javnosti poslali 15 ukrepov, ki jih mora politika sprejeti, če želi, da se v Sloveniji bistveno omeji polje sistemske korupcije. Teh 15 ukrepov je zelo konkretnih, za politiko niso sicer nič novega, saj smo jih posamično predlagali že prej. Naj se politične stranke sedaj javno opredelijo, ali jih podpirajo ali ne. V javnem interesu je, da se realizirajo. Če se bodo vsaj deloma, bomo naš mandat končali uspešno, če ne, pa bo to še eno potrdilo tega, kar trdimo. Politika in korupcija v Sloveniji hodita z roko v roki.

(Celoten intervju s troglavim senatom KPK preberite v jutrišnji Mladini)