A si ti tud not padu?!

Plezanje je veliko več kot le šport. Je soočanje z lastnimi strahovi in omejitvami. Je duhovno popotovanje. In učinkovito zdravilo proti malodušju. Zato v zadnjih letih povsod po svetu, tudi pri nas, hitro pridobiva popularnost. »Plezanje je nova religija, in če treniramo, se lahko povzpnemo do nebes,« pravi legendarni britanski plezalec Stevie Haston, ki dokazuje, da je tudi pri 55 letih z rednim treningom še vedno mogoče splezati najtežje smeri. Športnemu plezanju sicer ni uspelo dobiti statusa olimpijskega športa, je pa denimo v Avstriji uradni šport v šolah, in to z vodilom: plezanje je umetnost vračanja čez strmo steno nazaj k samemu sebi.

V Sloveniji ima ta šport skoraj 40 tisoč vernikov. Plezalca sta tudi ministra Uroš Čufer in Uroš Grilc. »Včasih je bilo plezanje alter scena, danes pa postaja mainstream,« pravi Matjaž Jeran, idejni vodja največjega plezalnega centra pri nas, ki vrata odpira prihodnji teden v Ljubljani.

Jeran je plezalke prvič obul pred dobrimi dvajsetimi leti. Od takrat jih skoraj ni več sezul. Čisto zares ga je plezanje zasvojilo v gimnaziji, ko je tudi štirikrat na teden romal v plezališče Mišja peč. Tam, kjer previsi in kapniki od plezalca zahtevajo veliko vzdržljivosti, je dosegel osebni rekord: v enem letu si je nabral več kot dvesto plezalnih dni. Že takrat je razmišljal o plezalnem centru. Ni pa slutil, da bo premagovanje birokratskih ovir pri uresničitvi projekta zahtevalo tak napor, kot ga zahteva plezanje v osapskih previsih, in celo večjega, kot ga je zahteval prvi slovenski prosti vzpon v El Capitanu.

Z Matjažem Doljakom, bivšim borznim posrednikom in finančnim svetovalcem, ki se je plezanja učil sam, nato pa si je veščine obrusil pod Jeranovim vodstvom, sta se projekta plezalnega centra lotila pred tremi leti, tedaj še naivno misleč, da bosta dobila kak evro iz javne blagajne. A se je zapletlo povsod, kjer se je lahko. Že urejanje papirjev je bilo prava mora. »Tri mesece smo izgubili samo zato, ker iz lokacijske informacije ni bilo jasno, do katere višine se sme graditi na tem območju.« Po koncu gradbenih del se je zapletlo še pri vpisu v zemljiško knjigo in pridobitvi hišne številke. »Napake so bile na banki, občini, upravni enoti, pri notarju. Nič ni šlo gladko,« pravi Doljak, ki je med gradnjo še hudo zbolel.

V Sloveniji ima ta šport skoraj 40 tisoč vernikov. Plezalca sta tudi ministra Uroš Čufer in Uroš Grilc.

Posebnost plezalnega centra je, da gre v celoti za zasebno investicijo. V Avstriji, kjer ima plezalni center skoraj vsako večje mesto, se takšni projekti praviloma financirajo z javnimi sredstvi. »Pri investiciji združijo moči država, regija, občina in planinska zveza, nato pa objekt za simbolično najemnino dajo v upravljanje lokalnemu plezalnemu društvu,« pravi Jeran. Pri nas pa ne država ne ljubljanska občina za plezalni center v Štepanjskem naselju nista bili pripravljeni prispevali niti evra. Investitorji so skušali dobiti vsaj evropska sredstva, a tudi to ni bilo mogoče, saj ministrstvo za šolstvo in šport ni objavilo razpisa, da bi se lahko s projektom sploh prijavili. Največji plezalni center v državi je tako popolnoma zasebna investicija, v katero je vključenih devet posameznikov in pet podjetij. Gradnjo so financirali z lastnimi sredstvi in z 1,1 milijona solidarnostnega posojila, za vračilo katerega jamčijo s svojimi nepremičninami. Tvegano? Morda. Toda tuje izkušnje kažejo, da je plezalni center dokaj varna naložba, če se pametno upravlja, če se redno spreminjajo smeri na plezalnih stenah, če vstopnina ni oderuška in če se ustvari vzdušje, ki pritegne nove plezalne navdušence. »Če ne bi verjeli, da bo projekt dobičkonosen, se ga ne bi lotili. Plezanje je danes na takšni stopnji razvoja, da se v tak projekt splača vlagati,« je prepričan Doljak. »Jasno nam je, da ne bomo postali milijonarji. Je pa plezanje še vedno najbolj donosen šport na kvadratni meter površine.«

V uspešnost projekta ne verjamejo le njegovi investitorji, ampak tudi mnogi drugi odlični slovenski plezalci, ki dobro poznajo Matjaža Jerana in njegovo ekipo. »Ker je ideja preizkušena in publika željna plezanja, je to zelo verjetno zgodba o uspehu,« pravi alpinist, gorski vodnik in fotograf Marko Prezelj. »Če kaj, nas plezanje nauči, da gravitacija nikoli ne razočara. Doslej smo se na umetne stene takšnih dimenzij in množice oprimkov morali voziti v mrko tujino. Zaradi Matjaža bomo lahko na veliko (na)padali doma,« pridobitev komentira alpinist, glasbenik in fotograf Urban Golob.

Plezalni center je umeščen v zeleni predel Štepanjskega naselja. Obsega kar 1280 kvadratnih metrov plezalnih površin vseh težavnostnih stopenj. V štirih dvoranah bo lahko hkrati plezalo več kot sto ljudi, in to vse dni v tednu in v vseh letnih časih, celo že pred službo, saj bo center ob torkih in četrtkih odprt že od pol sedmih zjutraj. V ekipi je poleg sedmih zaposlenih, ki skrbijo za upravljanje centra, še 15 plezalnih inštruktorjev, tako da bodo ponudili tudi tečaje plezanja za vse starosti, team buildinge za podjetja, športne dneve za otroke, predavanja in strokovna izobraževanja, morda tudi koncerte. Razviti želijo tudi terapevtsko plezanje za slepe in slabovidne, gluhoneme, za osebe z multiplo sklerozo in z downovim sindromom ter rehabilitacijo po prometnih nesrečah.

Z arhitekturnega vidika objekt sicer ni presežek, zlasti če ga primerjamo s plezalni centrom, ki ga je v italijanskem Bolzanu zgradilo podjetje Salewa. Vendar pa je, tako kot objekt v Bolzanu, energetsko varčen. Ogreva se prek toplotne črpalke. Vgrajeno ima talno ogrevanje in sodoben sistem prezračevanja in odsesavanja zraka, zaradi česar bo v dvoranah dovoljena uporaba klasičnega magnezija. Vgrajeno ima tudi stropno ohlajevanje, s katerim bodo v poletnih mesecih hladili objekt in razvlažili zrak. Notranjost je minimalistična. Stene so sive, prav tako tla, barve v prostore vnašajo le oprimki. Plezalne stene so lesene in ravne in so še najboljši možen približek naravnim granitnim stenam. Če bi se odločili za plastične stene, bi z enako količino denarja lahko naredili pol manj plezalnih površin, saj so plastične stene nesramno drage.

Stroški vseh gradbenih in obrtniških del so znašali 1,9 milijona evrov, od tega samo plezalne stene in oprimki skoraj 300 tisoč evrov. Mogoče bi nekaj denarja prihraniti, če bi gradnjo in opremljanje objekta zaupali tujim podjetjem, a so se temu zavestno odrekli, da bi spodbudili domače gospodarstvo. »Izdelavo in montažo plezalnih sten smo namenoma zaupali Slovencem, fantom, ki imajo na tem področju bogate izkušnje in so se prav za potrebe plezalnega centra povezali v novo podjetje PS 49. Tudi tako smo pripomogli k ustvarjanju novih delovnih mest in državi vsaj malo olajšali pot iz krize,« pravi Doljak. Na sploh je plezalni center izrazito plod domačega znanja. Oprimke so nabavili pri petih proizvajalcih, od katerih so štirje slovenski. Smeri je postavila ekipa izkušenih slovenskih plezalcev pod vodstvom Davida Debeljaka.

Ljubljana bi preživela tudi brez plezalnega centra. Vendar bi nekaj manjkalo, kajti »mesto brez plezalnega centra ni mesto. Je samo vas, ki ima trgovine in malo morje zdolgočasenih ljudi na kafetu, ki buljijo v svoje crknjene ambicije, se zvečer prepirajo s televizijo in zjutraj stepejo s šefom, partnerjem ali sami s seboj«, pravi gledališki režiser in plezalec Matjaž Pograjc. »Mesto s plezalnim centrom je država. Država, kjer državljani ne bodo umrli lepi in prazni, temveč srečni in ponosni, ker so vsaj malo tudi živeli. Naj živi Ljubljana, ki je postala država ljudem, ki radi živijo, ker plezajo.« Plezanje res ni tako množičen šport kot tek ali smučanje in tudi nima toliko privržencem kot nogomet ali košarka. Toda Slovenci v plezanju dosegamo izjemne rezultate na tekmovanjih, boljše kot v mnogih drugih, finančno in infrastrukturno izdatneje podprtih športih. »Koliko let smo vsi govoril: ’joj, kako fino bi bilo, če bi imeli plezalni center v Sloveniji’, in zavidali Avstrijcem, Nemcem, Francozom, ki jih imajo skoraj v vsakem večjem mestu. Koliko kilometrov smo se prevozili, da smo šli lahko trenirat na velike stene, saj so tiste, ki stojijo po slovenskih dvoranah, zaradi prevlade drugih športov, dostopne le v omejenih urah, največkrat pozno zvečer. Slovenski tekmovalci so pravi čudež, da so ob tako slabi infrastrukturi velikih plezalnih sten dosegli in dosegajo tako dobre rezultate. Zdaj, ko sta Matjaž Jeran in ekipa končno uresničila sanje vseh slovenskih plezalcev, bodo na avstrijskih stenah imeli izgubo, skale na Primorskem pa si bodo tudi malo oddahnile. Plezalnemu centru se obeta lepa prihodnost,« je prepričana nekdanja odlična tekmovalka v športnem plezanju Martina Čufar Potard, ki danes živi v Franciji, še vedno pa veliko pleza. »Verjetno smo Slovenci rekorderji v razmerju med kvaliteto in plezalno tradicijo ter številom plezalnih centrov. V vsej državi doslej ni bilo enega samega poštenega plezalnega centra. Ob tem smo bili ob deževnih jesenskih dneh pripravljeni prevoziti neverjetne razdalje, samo da bi otipali umetne oprimke. Zdaj bomo te primate izgubili. Končno!« komentira alpinist in gorski vodnik Tomaž Jakofčič. Najboljša slovenska športna plezalka Mina Markovič, ki večino časa trenira na velikih plezalnih stenah in v velikih centrih v tujini, se veseli, da bo lahko več trenirala doma. »Center je vrhunska pridobitev za športno plezanje v Sloveniji. Komaj čakam na otvoritev in na plezanje v njem!« Navdušen je tudi direktor podjetja Lumar, plezalec Marko Lukič: »Matjaž Jeran je uresničil dolgoletne sanje – svoje in številnih plezalcev, ki smo dolga leta čakali na pravi plezalni center. Plezanje je eden od športov, ki so zgodovinsko gledano kalili narodov značaj, danes pa je to prelep šport, ki je prek plezalnih centrov na varen način dostopen širšemu krogu ljudi. In če sem čisto iskren, upam, da bo zdaj tudi malo manj gneče v primorskih plezališčih.«

Kaj ponuja novi plezalni center

* Velika plezalna dvorana: okoli 110 smeri do višine 17 metrov, težavnosti od 4a do 8c;
* mala plezalna dvorana: okoli 55 smeri do višine 11 metrov, težavnosti od 4a do 6c+;
* balvanska dvorana: več kot 80 balvanskih problemov različnih težavnosti;
* ogrevalna in trening dvorana: na voljo bodo različni pripomočki za vadbo, kot so gimnastične žoge, letveniki, vadbene elastike, ravnotežne deske in uteži;
* izposoja opreme
(plezalke, plezalni pas ...);
* plezalna šola, tečaji in vadbe za vse starosti;
* gostinski lokal, odprt vsak dan do 23.30;
* trgovina s plezalno opremo Iglu šport;
* uradna otvoritev: 10. decembra;
* dnevi odprtih vrat: od 12. do 15. decembra;
* več informacij na:
www.plezalnicenter.si