Morska poetičnost

Ko jo primeš v roke, jo nehote pobožaš. Na otip je naslovnica nenavadna, živa. Polna je luknjic, ki se jih, čisto nagonsko, moraš dotakniti, jih začutiti. Za zdaj še ni stroja, ki bi naredil tako fin relief, kot nastane z dolgotrajnim in zamudnim ročnim prebadanjem papirja, ki nazadnje spominja na lupino morskega ježka. Zato mine kar nekaj časa, preden posebno izdajo kuharske knjige FAO 37.2.1 tudi odpreš. Potem traja še dlje, da jo odložiš.

Najprej pa so bile ribe. Ribe in nostalgija navdušenega ljubiteljskega kuharja Klemena Koširja; tega najbolj poznamo po kulinaričnih zapisih, ki jih je dolgo objavljal v Nedelu. Zadnja leta ga je vsakič, ko je zavil v ribarnico, pogled na morske dobrote iz Jadrana prestavil v preteklost – v različne kotičke ob morju, kjer je v otroštvu preživel veliko poletij. Zaradi tega vzgiba, vedno znova preplavljajoče topline, je začel sestavljati recepte za pripravo morskih dobrot, ki naj bi jih, objavljene v knjigi, nekoč delil z drugimi.

Že lani je izdal dobro sprejeto knjižico Namazi za mizo, v kateri je predstavil pretežno zelenjavne namaze. Tudi v novo, »morsko« knjigo FAO 37.2.1, je uvrstil kar nekaj namazov, le da so tokrat narejeni iz rib. V knjigi, v naslovu katere se je poigral z mednarodno kratico Organizacije Združenih narodov za kmetijstvo in hrano ter zemljepisnimi koordinatami Jadranskega morja, je sicer zbral 35 receptov za različne priložnosti: za hitro kosilo med tednom (ko si lahko pripravimo riževe rezance s kočicami in česnom) ali časovno zahtevnejše kuharske pustolovščine ob koncu tedna (ko bi nemara teknil z maslom podmazan sufle iz osliča in krompirja), pa tudi predjedi, ki so lahko malica (majoneza iz škampovih repkov in pomarančne lupinice), ali juhe za mrzle dni (spogledljiva juhica iz bradačev s karijem) …

Koširju je bilo pomembneje kakor to, kako dolgo bo sestavine iz receptov čistil, sekljal, rezal in pripravljal, to, kako bodo jedi, ki jih je sklenil predstaviti bralcem, nazadnje marinirane, začinjene in postrežene. A sploh ne le v loncih in na krožnikih, temveč tudi v sami knjigi. Njeno vidno podobo je zaupal oblikovalki Barbari Ogrič Markež, in ker nista bila obremenjena z natančnimi načrti, sta se prepustila interakciji, pogovorom, času ... dokler ni nastal nekakšen filmsko-domišljijski svet za ljudi, ki hedonistično uživajo v hranjenju. Da je Ogrič Markeževa ustvarila in poudarila morske pojedine, se je omejila le na odtenke rjave barve; ti so namesto barvitosti ustvarili intenzivno razpoloženje. Te ilustracije se zdaj skupaj s tistimi, na katerih so morski valovi, prepletajo med recepti in spodbujajo tek.

Ker ljudje večinoma niso strokovnjaki za ribe, školjke in lignje, sta se s Koširjem odločila, da v knjigi predstavita tudi te. On z besedami, ona z ilustracijo sta portretirala morske živali, ki se skrivajo v Jadranskem morju, in jih pustila, da plavajo na prvih straneh kuharice. V zadnjem delu knjige, kjer se vrstijo priporočila za primerno vinsko spremljavo posameznim jedem, pa sta dodala fotografije vseh jedi iz knjige. Zanje sta poskrbela Janez Marolt in sam Košir.

Zadnja leta samo v slovenščini vsako leto izide okoli 200 novih knjig, ki se tako ali drugače nanašajo na kuhanje. Večina si je precej podobna: na naslovnicah se za kuhinjskim pultom, ob pečici ali pravkar pripravljeni hrani svetijo bleščeči nasmehi avtorjev receptov. V naslovih se okoli besed recepti, kuhinja, kuha vrtijo pridevniki slastno, dobro, izvrstno, preprosto, sodobno, dlje pa izvirnost skoraj ne seže. Le od časa do časa se najde kakšen drugačen, ambicioznejši, morda celo umetniški projekt, ki zmoti to monotonost. Spomnimo se denimo znamenite Knjige mrtvih, ki jo je Marko Zorko izdal leta 2007. Ali pa lanske nekoliko izzivalne knjige vizualnega umetnika Marka Požlepa Drunk Cook Book. V njej je hudomušno predstavil jedi, ki jih je treba kuhati ali peči z alkoholom. In z njim v eni roki, trdi avtor, so nastale tudi ilustracije in besedilo knjige.

Knjigo FAO 37.2.1 lahko označimo za letošnje presenečenje na slovenskem trgu kuharic. Na letošnjem šestem bienalu vidnih sporočil je med kandidati za Brumnove nagrade, v kategoriji knjig in knjižnih zbirk, dobila pohvalo mednarodne žirije. Na knjižnem sejmu pa je bila prejšnji teden razglašena za najlepšo knjigo v kategoriji poljudnih knjig in tudi za najlepšo slovensko knjigo leta 2013.

Zasnovana je premišljeno, celostno in tudi praktično za uporabo v kuhinji, saj je vezana tako, da se, ko jo odpreš, razpre in tudi ostane odprta. Hkrati pa je tako lepa, da jo raje kot v kuhinji bereš v postelji, kjer je na varnem pred madeži od hrane. Z vsemi svojimi elementi je knjiga ravno dovolj mistična, da jo nenehno obračaš, odpiraš, opazuješ in vsakič odkriješ kakšno novo stvar. Končnega odgovora enostavno ne daje.

Knjiga:
FAO 37.2.1
Kdo: besedilo Klemen Košir, oblikovanje in ilustracije Barbara Ogrič Markež, fotografije Janez Marolt
Kje: seznam lokacij na naturscek.si/knjige
Cena: 38 evrov (navadna izdaja), 58 evrov (posebna izdaja)