Krojenje »globalne Evrope« po meri 21. stoletja

Ni dovolj samo govoriti o položaju in vplivu Evropske unije v sedanjem, hitro spreminjajočem se svetu: EU mora spremeniti svojo zunanjo politiko, da bo primerna za izzive 21. stoletja in hkrati odzivna nanje.

To je nujna naloga. Voditelji EU, zunanji ministri in višji predstavniki pogosto vijejo roke, ker naj bi Evropa izgubila svoj vpliv na svetovnem prizorišču in je vse manj opazna na njem. Temu pogosto sledi glasno udarjanje po prsih, ko se vsi zedinijo, da je Evropa kljub vsemu še vedno pomembna in vplivna mednarodna igralka. A ni tako preprosto.

Ni dvoma, da Evropa lahko ponudi veliko. Skupni trg EU privablja blago, naložbe in ljudi z vsega sveta. Evropska tehnologija pomaga svetu, da se spopada s podnebnimi spremembami, urbanizacijo in drugimi izzivi 21. stoletja. Evropsko oblikovanje navdušuje ljubitelje mode po vsem svetu in turisti se zgrinjajo v tukajšnja mesta, kjer uživajo v dobri hrani, vinu in čudovitih znamenitostih.

»Nežna moč« Evrope pride do izraza v mirovnih pogajanjih in spravah, trgovini, pomoči in spodbujanju demokracije ter vladavine prava. Po vstopu Hrvaške v EU in s čakajočimi na članstvo ohranja vplivno območje v soseščini. In zdaj, ko se evrska kriza umirja ter se začenja vnovična krepitev, čeprav je še krhka, popušča zaskrbljenost ostalega sveta zaradi gospodarskih rezultatov v evropskih državah.

A vseeno. Ni dvoma, da zvezde EU ne sijejo več tako svetlo, kot bi bile morale. Opazovalci unije, ki so nekdaj – preveč optimistično – verjeli, da bosta lizbonska pogodba in ustanovitev evropske službe za zunanje delovanje (EEAS) pripomogli k vplivnejši zunanji politiki, so zdaj razočarani.

Njihovo razočaranje je še izrazitejše, ko gre za evropsko varnostno in obrambno politiko. Mnogi so prepričani, da bo EU vedno imela le drugorazredno vlogo na mednarodnem prizorišču, ker nima svoje vojske, mornarice in letalskih sil. Dajala bo denar, ne bo pa dejavno vplivala na svetovno dogajanje in odločitve.

Brez pretirane želje po vojaških akcijah

Države partnerice EU se zavedajo, da francoska in britanska vlada resda morda še vedno gojita želje po vojaškem posredovanju v mednarodnih krizah, vendar to ne velja tudi za njune državljane – in Evropejce nasploh. Zlasti Nemčija, največje gospodarstvo v uniji in gospodarska lokomotiva, kakršno bi radi imeli tudi marsikje drugje, je jasno povedala, da ni pretirano navdušena nad prevzemanjem globalne, vojaško obarvane odgovornosti.

Številni opazovalci imajo Nemčijo za obotavljivo velikanko, ki je očitno zadovoljna s tem, da preži v senci. Nemška kanclerka Angela Merkel rada reče, da mora Evropa ob vzponu Kitajske in drugih držav postati konkurenčnejša. Pred kratkim je povedala: »Svet ne spi.« Kakorkoli že, ob tem ni ponudila veličastne vizije za vnovično oživitev svoje celine.

V sami Evropi pesimisti – ki jih ni malo – vztrajajo, da so evrska kriza in posledice gospodarske stagnacije v evropskih družbah pospešile presihanje njenega vpliva na mednarodni sceni. Kitajska, Indija, Rusija, Brazilija in druge države v EU pogosto veljajo za besne tekmice, ki si prizadevajo za popoln preobrat v svojih odnosih z Zahodom, saj zahtevajo več besede v večstranskih pogajanjih in večji vpliv pri urejanju sveta. Drugi trdijo, da bi morala biti Evropa odločnejša in samozavestnejša, ko se pogovarja z novinkami na tako rekoč svojem domačem terenu.

Tudi to je eden od razlogov, da so pred tremi leti ustanovili evropsko službo za zunanje delovanje EEAS, ki naj bi bila nekakšno zunanje ministrstvo EU – in res zastava EU danes po svetu plapola pogosteje kot prej. A v današnjem tekmovalnem svetu z vse več močnimi silami, novimi zavezništvi in vse hujšo geostrateško konkurenco je ta služba še vedno premalo.

Veliko kritik je slišati na račun Catherine Ashton, ki vodi EEAS in je tako v praksi zunanja ministrica EU. Vendar je treba poudariti, da ima zahtevno vlogo, saj njen manevrski prostor močno omejujejo nekatere večje države članice EU, med njimi Velika Britanija in Francija.

Zahteve po učinkovitejši zunanji politiki

Na srečo nekatere države članice EU hočejo narediti še korak več. Zunanji ministri Italije, Poljske, Španije in Švedske so nedavno izjavili, da Evropa potrebuje strateški okvir, s katerim bi se laže znašla v vse bolj zapletenem svetu. Slavno vprašanje, ki ga je postavil Henry Kissinger, nekdanji svetovalec za ameriško nacionalno varnost in ameriški zunanji minister, katero telefonsko številko ima Evropa, je zdaj načeloma odgovorjeno, so rekli ministri.

»Ključno vprašanje ni več, kako nas priklicati, temveč kaj naj Evropa odgovori, ko zazvoni telefon,« so potožili in dodali: »Imamo potrebne ustanove, zdaj se moramo osredotočiti na njihovo delovanje in politiko, da bodo tudi učinkovite, pregledne in verodostojne.«

Ministri imajo prav: Evropa potrebuje nov strateški okvir, da se bo laže znašla v svetu, ki je bolj zapleten kot leta 2003, ko je Javier Solana, nekdanji visoki predstavnik EU za zunanjo in varnostno politiko, pripravil prvo strategijo EU sploh za življenje v globaliziranem svetu.

Ni treba, da je nov načrt za »globalno Evropo« obsežen in zapleten. Izhodišče mora biti spoznanje, da se je svet v zadnjem desetletju dramatično spremenil, načrt pa mora vključevati priporočila za več ključnih sprememb v politiki in stališčih.

Dokument iz leta 2003 je bil osredotočen na običajne varnostne grožnje, danes pa bi morali največ pozornosti nameniti drugim izzivom – podnebnim spremembam, varnosti na energetskem in prehranskem področju, pomorskemu piratstvu, kibernetični varnosti –, ki se jim bo nujno treba posvetiti.

EU ima na teh področjih veliko znanja in izkušenj. A za usklajeno mednarodno ukrepanje pri teh in drugih vprašanjih je nujno, da države in organizacije tvorijo nove mreže in naveze. Potrebno bo tudi sodelovanje z enako mislečimi državami, a predvsem sodelovanje z drugače mislečimi. Potrebno bo pogovarjanje z drugimi, ne nagovarjanje in pokroviteljsko dopovedovanje. Vse to pomeni spremembo diplomatskega tona in sloga EU.

Spoštovanje do držav v vzponu

Globalna konkurenca za vpliv se povečuje, odkar so Kitajska, Rusija, Indija in Brazilija na svetovnem prizorišču prodornejše in glasnejše. EU je s temi državami resda sklenila »strateško partnerstvo«, vendar je treba sporazume tudi uresničevati in še okrepiti njihovo veljavo – EU pa se mora naučiti, da bo do teh držav spoštljiva in na podlagi njihovega razmišljanja prilagodila svoj pogled na svet.

Ni dovolj, če sodeluje le z velikimi državami, ki so v vzponu. Novega svetovnega reda ne ustvarjata le Kitajska in Brazilija, temveč tudi države, kot so Indonezija, Mehika, Kenija, Avstralija, ter organizacije, kot je zveza držav jugovzhodne Azije Asean. EU mora nujno nadgraditi svoje vezi s temi državami in jih povabiti k sodelovanju kot partnerke. Svet, ki je danes še vedno kaotičen in razdeljen, bo moral biti voden bolje, kar pa ni mogoče brez sodelovanja.

Odnosi s Turčijo so kot mlinski kamen okoli vratu EU. Nujno jih je treba izboljšati in s tem omogočiti pristno sodelovanje pri območnih in globalnih vročih temah. Evropske odnose s Turčijo skrbno spremljajo povsod po svetu in ljudje se sprašujejo, zakaj se EU toliko obotavlja pri odpiranju vrat tako pomembni območni in mednarodni igralki. Pojasnila EU jih ne prepričajo.

Mednarodni in moralni ugled EU je odvisen od njene zmožnosti, da zgradi inkluzivno družbo, ki bo negovala različnost, namesto da se je boji. Evropa ne more obsojati diskriminacije manjšin v Pakistanu in Mjanmaru, če pa njena zgodovina ravnanja ob takšnih vprašanjih ni brezmadežna.

Demokracija in človekove pravice

Evropske vrednote – demokracija, vladavina prava, človekove pravice, če jih naštejem le nekaj – so pomembne in bi jih po vsem planetu morali še aktivneje spodbujati. Tisti, ki se trudijo za njihovo uveljavljanje, bi morali pri tem ravnati z občutkom in ponižnostjo. Tema je namreč preveč pomembna, da bi zvodenela zaradi vzvišenosti.

Številne države bi se od Evrope rade naučile več o območnem povezovanju, spravi in reformah, čeprav jih pogosto jezita njeno širokoustenje in pridiganje o človekovih pravicah. »Nežna moč« Evrope se skriva v njeni sposobnosti, da radovedni svet nauči glajenja sporov in krepitve miru.

Na to so zelo odločno opozorili azijski voditelji, med njimi na primer nekdanji indonezijski zunanji minister Hasan Wirajuda, ki so opozorili, da so pridobitve tako imenovanega azijskega stoletja ogrožene zaradi nerešenih zgodovinskih sporov in vztrajnega nezaupanja na območju.

Ironično je, da bo EU postala vidnejša sila, če bo nadgradila svojo enkratnost na zunanjepolitičnem prizorišču, čeprav nov svetovni red zahteva oblikovanje mrež in koalicij. Ravno zato ni dobra rešitev, da se tako močno opira na Združene države Amerike, zlasti ko gre za Azijo, čeprav je seveda čezatlantsko sodelovanje ključnega pomena.

Načrtovano čezatlantsko partnerstvo pri trgovini in naložbah (Prostotrgovinski sporazum z ZDA) ima zagotovo svoj pomen, ko gre za delovna mesta in rast na obeh straneh Atlantskega oceana, a bilo bi žalostno, če bi izpadlo, kot da se Zahod povezuje v boju proti ostalemu svetu. Tako na to trenutno gledajo Kitajska in druge azijske države. EU bi morala narediti vse, da popravi takšen vtis – ena takšnih priložnosti je bilo ministrsko srečanje Svetovne trgovinske organizacije na Baliju.

Vloga civilne družbe

Danes zunanja politika ni več domena diplomatov. Ključni elementi v tej igri so tudi člani civilne družbe, družbeni mediji, športniki, umetniki, akademiki in možganski trusti. Nov globalni domet EU mora upoštevati tudi te vplive na razmišljanje ljudi. Kot je pokazala arabska pomlad, pogovarjanje samo z vlado neke države ni več dovolj.

Javier Solana, nekdanji visoki predstavnik EU za zunanjo in varnostno politiko, je pred kratkim povedal, da se v sedanjem svetu nenehnih preobratov spreminja narava vpliva. Tega so nekdaj ocenjevali po velikosti vojske in prebivalstva, ne po obsegu bruto domačega proizvoda na prebivalca, ugledu in prirejanju olimpijskih iger. Danes so poleg tega pomembne še zamisli, inovacije, umetnost in kultura.

Ne smemo pozabiti, da je režim resda mogoče spremeniti z vojaško silo in posredovanjem, a nato se morajo vsi udeleženci – tako zmagovalci kot poraženci – srečati za pogajalsko mizo in najti politične rešitve. Prav pri tem so dobri EU in Evropejci. Pogosto je slišati, da bo nadaljnje povezovanje v EU pripomoglo k skupni, skladni in učinkoviti evropski zunanji politiki. To je seveda res, a sam postopek povezovanja je še vedno počasen in naporen. Nujna je bolj preudarna in vplivnejša zunanja politika EU.

Shada Islam je direktorica za pregled nad politiko pri možganskem trustu za analizo politike EU Friends of Europe

© Friends of Europe