Kaj pa H. P. Noordung Airport?

Na mojo kolumno z zgornjim naslovom se je oglasil Matevž Krivic in izrekel nestrinjanje z mojo oceno Pučnikove soodgovornosti za izbris 25.000 na dan osamosvojitve stalnih prebivalcev Republike Slovenije. Matevž Krivic oporeka moji tezi in to podkrepi z vrednostno sodbo, da je Pučnik pač bil »pošten in odkrit človek«. Morda je res bil, morda ne. Vsekakor je bil po moji oceni bolj odkrit kot pošten. Namreč deset dni po Izjavi o dobrih namenih Skupščine RS, 16. decembra 1990, je na zborovanju v Ljutomeru med drugim povedal:

* ne bomo avtomatsko sprejeli zatečenega stanja;

* uvedli bomo kriterije (!) za dodelitev državljanstva;

* dediščino Jugoslavije bomo odpravili, če treba tudi na neljub način;

* imamo možnost, da te stvari humano, socialno in pravno demokratično rešimo;

* ne bomo na svojih nedrih vzgojili Knina; nobenih kompromisov ne bo …

Kot sem že poudaril v omenjeni kolumni, pri tako prostodušni in grobi razgrnitvi vizij noben očitek dekontekstualizacije ne vzdrži. Celotni, dolgi citat se namreč bere še bolj srhljivo kot navedeni poudarki.

Matevž Krivic pravi, da je Pučnikovo takratno izvajanje sicer »zmotno – ampak odkrito in pošteno«. No, sam menim, da takšen načrt rešitve »jugoslovanskega vprašanja«, kot ga je prostodušno razgrnil Pučnik, ni le zmoten, ampak tudi zlonameren. In pošten le v tem smislu, da namere ne zavija v celofan. S formalnopravno natančnostjo lahko res rečemo, da operativnega načrta Pučnik skoraj zagotovo ni delal. A o moralni odgovornosti ne more biti dvoma, saj takrat, decembra 1990, dr. Jože Pučnik ni bil kar neki »terenski aktivist«, ampak tako rekoč konceptivni ideolog in vrhovna avtoriteta Demosa. Zato vztrajam pri svoji tezi, da je bil Pučnik dejanski arhitekt, Bavčar pa zgolj izvršitelj sramotnega izbrisa, ki je uničil marsikatero individualno ali družinsko usodo, državo Slovenijo pa moralno hudo zaznamoval in tudi materialno obremenil za več desetletij. Sicer pa se tudi Matevž Krivic tega zaveda in zapiše, da »seveda 200.000 ljudi ´humano, socialno in pravno demokratično´ iz države spraviti sploh ni mogoče – jasno, da ne. In bi bilo za Slovenijo tudi ekonomsko škodljivo«.

Matevž Krivic se prav tako sam zaveda in zapiše, da v Pučnikovem izvajanju ni povsem razvidno, »na kakšen (morda tudi neljub?) način naj bi se jih Slovenija znebila, kljub temu pa že misel na tako ali drugačno ’izganjanje’ 200.000 dotlej v Sloveniji zakonito živečih ljudi meče temno senco na podobo tega sicer nedvomno velikega človeka«.

Lahko bi torej cinično rekli, da je še dobro, da Demosovi operativci niso bili sposobni ali pripravljeni v celoti realizirati Pučnikovih idej. Tako je nastalo »le« 25.00 krivic, sicer bi jih 200.000.

Kje se torej sploh razhajava z Matevžem Krivicem? On, ugibam, morda zaradi osebnega poznavanja, morda zaradi sočutja zaradi krivic, ki jih je Pučnik doživel, izhaja iz a priori pozitivnega vrednotenja, pozitivne obče predstave o njegovi osebnosti, in to generalno oceno potem aplicira na posamezne lastnosti in dejanja. V psihologiji fenomen, ko afektivno in emocionalno nasičeno občo sodbo o osebi transformiramo na posamezna stališča, poznamo pod imenom halo efekt.

No, to najino razhajanje pa nima nobene povezave s Krivičevim nesebičnim in vztrajnim zavzemanjem za pravico ali pa vsaj simbolično satisfakcijo sramotno izbrisanih. Menim, da je zato zasluženo nominiran za Delovo osebnost leta. Takšno nagrado bi si ob nehvaležni trnovi poti skozi institucije krivičnega sistema vsekakor zaslužil.