Predsednikov molk

Do zdaj so politiki drug drugega obkladali z žaljivkami, priletel je tudi kakšen udarec s časopisom, Jelinčič pa je nekoč nekoga vlekel za kravato. A pravega, fizičnega nasilja ni bilo.

Tudi protestniki so politike pustili pri miru. Letele so sicer žaljivke, kamni in kocke v parlament in mestno hišo, v podpredsednika Svetovne banke Shigea Katsuja in nekdanjega slovenskega finančnega ministra Dušana Mramorja so priletela celo jajca, napolnjena z zeleno barvo. A ni bilo nič hujšega. Vse od nerazumnega umora predsedniškega kandidata Ivana Krambergerja leta 1992, storilec je bil odkrit in obsojen na zaporno kazen, v slovenski politiki ni bilo prostora za fizično nasilje.

Petega decembra 2013 zvečer se je to spremenilo. Župan Ljubljane Zoran Janković se je približal peščici protestnikov, ki so na Prešernovem trgu vzklikali gesla v podporo odhajajočemu senatu Komisije za preprečevanje korupcije. Župan se je, kakršen pač je, želel kar sam pogovoriti s protestniki. Pred slabim letom, na eni od prvih vstaj, je storil podobno. Takrat je bil izžvižgan, tokrat pa ga je neznanec s solzivcem poškropil po obrazu in izginil. Kolateralna škoda obračuna je bil eden izmed policistov, ki je nato skupaj z županom poiskal zdravniško pomoč. In namesto da bi mediji poročali o tem, kaj so želeli protestniki povedati, so raje pisali o zdravstvenem stanju ljubljanskega župana. Zahteve protestnikov so izzvenele v prazno, Janković pa je postal žrtev.

Kakršnokoli fizično nasilje je nesprejemljivo. Nasilje demonstrantov, nasilje policistov, nasilje posameznikov, fizični napadi, grožnje politikom ali komurkoli drugemu. Janez Janša dobiva grozilna pisma, avtorje nekaterih izmed njih policija tudi najde. Ravno te dni je bil na tri mesece zapora pogojno obsojen neki mariborski spletni komentator, ki je žalil Janšo in Vinka Gorenaka, jima grozil, pisal o strelskem vodu in o zalegi, ki jo je treba pobiti. Spletni forumi so polni podobnih žaljivk tudi za drugo politično stran.

Še hujši od spletnih žaljivk in verbalnih groženj politikom je fizični napad nanje, pa četudi gre za s korupcijskimi sumu obremenjenega župana ali zaradi korupcije obsojenega politika. V demokraciji ni prostora za nasilje. A to ni jasno vsem. »Incident« s solzivcem so obsodile politične stranke, na svoj cinični način celo SDS, ki ni pozabila povedati, da naj bi bila Pozitivna Slovenija med nasilnimi protesti tiho. Oglasila se je tudi nastajajoča Solidarnost, ki ni zmogla napisati imena Zorana Jankovića, pač pa je raje obsodila nasilje »proti nosilcu politične funkcije«. Toda politične stranke, četudi ne marajo ljubljanskega župana, so se oglasile.

Predsednik republike pa je bil tiho. Borutu Pahorju, politiku, ki rad tvita o tem, kako se peče slovenska potica, se ni zdelo vredno, da bi obsodil napad na župana največjega slovenskega mesta in politika, s katerim se je še pred nekaj leti pogovarjal o skupni vladi. Kdor je pri nasilju tiho, mu posredno pritrjuje.