Novi levi blok: ustanovitev stranke Solidarnost

Ustanavljanje strank ni nič posebnega. Le 200 polnoletnih državljanov Slovenije mora podpisati izjavo o ustanovitvi. Na ustanovnem kongresu stranke Solidarnost je bilo ustanovnih članov 211. Po pričakovanjih so brez težav potrdili statut, etični kodeks, program in imenovali predstavnike organov stranke. Posebna pa je bila izpoved 19-letnega Aljaža Pestotnika, ki je prisotnim pojasnil, zakaj se je odločil postati del stranke: niti ni bilo neobičajno njegovo razočaranje, da se z materjo samohranilko komaj prebijata skozi mesec, čeprav živita v dvosobnem stanovanju skupaj z materinimi starši in čeprav ima njegova mati dve službi in dela 12 ur dnevno, temveč njegov pomislek, ali ni »žalostno, da se ne ustanavlja stranka, ki se zavzema za neke višje vrednote, ampak stranka, ki se zavzema za nekaj, kar bi že moralo biti«.

A tu smo – vpeti v neoliberalizem, ki se za človeka meni, dokler ga lahko izžema. In z vladajočo politiko, ki se temu ne upa postaviti po robu. Zato je ustanovitev stranke Solidarnost pozdravil tudi predsednik gibanja TRS Dušan Plut, ki je na včerajšnjem shodu proti korupciji in »krutemu« kapitalizmu še enkrat prebral izjavo premierke Alenke Bratušek ob razglasitvi rezultatov stresnih testov slovenskih bank. »Ob razodetju 4,8 milijarde evrov velike kapitalske votline v osmih slovenskih bankah, je predsednica slovenske vlade izjavila: »Danes je dan, ko smo vam dokazali in pokazali, kaj znamo. In danes je dan, ko smo vam dokazali, da bo edina trojka v naši državi domača trojka.« Res je, to drži v celoti! Domači neoliberalni biriči bodo od nas, sedanjih in prihodnjih davkoplačevalcev brez milosti izterjali socializirane dolgove. Da, gospa predsednica, evropske trojke res ne potrebujemo! Kakšno olajšanje!« je sarkastičen vzklik Pluta izzvenel v nebo nad Kongresnim trgom. Na ustanovnem kongresu pa je dejal, da se nadeja združitve »mavričnega bloka, od Solidarnosti do Iniciative za demokratični socializem, ki bo prinesel novo politiko in novo ekonomsko ureditev.«

Kaj »všečnega« torej prinaša Solidarnost? Poleg onemogočanja avtoritarnega načina vladanja, ki zmanjšuje državljanske svoboščine, krši človekove pravice, odpravlja laičnost države, revidira zgodovino, izključuje, si želijo graditi socialno pravičnost kot alternativo neoliberalni ideologiji, ki pod pretvezo svobodnega trga in poštene tekmovalnosti ščiti obstoječa družbena razmerja in enosmerno kopičenje bogastva. Pri tem velja opomniti besede Dušana Kebra, ki je na ustanovnem kongresu na kratko povzel program, da »Solidarnost ne ukinja in ne želi ukiniti individualne gospodarske pobude, ampak se ne strinja z današnjim izkoriščanjem posameznikov in si želi uveljaviti spoštovanje človeka«. Zakaj bi revščino le lajšali, če bi jo bilo treba ukiniti? »Cilj ne more biti pomoč države revnim, naš cilj je odprava revščine,« je dejal Keber. »Ne moremo se sprijazniti s tem, da ljudje po končanem delu odhajajo po humanitarno pomoč. Vsak, ki opravlja koristno delo, mora prejemati dohodek, ki mu zagotavlja človeka vredno blagostanje. Do tega moramo priti z davčno reformo, delitvijo dobička, z omejenim razponom dohodka v javnem in zasebnem sektorju, in nenazadnje z vpeljavo univerzalnega temeljnega dohodka.«

Poleg ciljev, ki jih je izpostavil Keber, bi v Solidarnosti enakost in enakopravnost med državljani zagotavljali še s polno zaposlenostjo, ki bi jo dosegli s skrajševanjem delovnega časa, krepitvijo politike zaposlovanja in z lajšanjem prehajanja iz ene zaposlitve v drugo. Še manjše socialne razlike med prebivalci bi izgradili z omogočanjem sodelovanja zaposlenih pri upravljanju in vodenju javnih in zasebnih podjetij, gradili bi socialna in neprofitna stanovanja, mladi bi pri nakupu stanovanja imeli davčne ugodnosti, v stranki pa bi se zavzeli tudi za pravico do enakopravnega dostopa do kulturnih, umetniških in intelektualnih dobrin.

Zanimiv je tudi klic Solidarnosti po obvezni udeležbi na volitvah, saj ta najverjetneje izhaja iz dejstva, da bo desna politična opcija na čelu z SDS vedno znova prišla v parlament, morda tudi sestavljala koalicijo, samo zaradi tega, ker ima bolj zavzete volivce od liberalne opcije in čeprav je večina državljanov sicer ne prebavlja.

Udeleženci so program, ki so ga med drugimi sestavili Marko Golob, Boris Vezjak Tone Vrhovnik Straka, Lenart Zajc, Niko Rainer, Marjutka Hafner …, podprli, prav tako so izvolili člane predsedstva stranke, ki bodo Solidarnost zastopali v javnosti. Vodstvo so prevzeli sociologinja Marina Tavčar Krajnc, vstajnik in novinar Uroš Lubej ter sociolog Damjan Mandelc. Odločitev za »troglavo« vodstvo je bila sprejeta zaradi simbolike: »Prekiniti želimo s samoumevnostjo logike enačenja stranke z enim obrazom, želimo poudariti sodelovanje, odprtost, zato smo izbrali predsedstvo, ne predsednika,« je pojasnil filozof Vezjak.

Če so v samem vrhu Solidarnosti res »novi obrazi«, ki jih ne glede na vsebino, zahtevajo volivci, je pri novonastali stranki nekaterim (predvsem anonimnim komentatorjem pod spletnimi novicami o ustanovitvi stranke) najbolj sporno to, da so njeni člani tudi tisti, ki so že bili aktivni v drugih političnih strankah, soodgovornih, da solidarnost v današnji Sloveniji že zdaj ni nekaj običajnega, ali pa so bili v času konjunkture, ko se je slabo godilo več deset tisočim Slovencem, neupravičeno tiho. Volivci so že enkrat šli na led, ko so volili skupek nekdanjih članov LDS in Zares, združenih v Pozitivni Sloveniji.

Predvsem letijo kritike na nekdanjega ministra za zdravje Dušana Kebra, nekdaj vidnega člana LDS. A Keber je iz LDS izstopil, ker se je stranka oddaljila od njegove socialnoliberalne vizije. Poleg tega že vrsto let govori o zgodovinski prevari, do katere je prišlo ob uvedbi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Ne da bi jih hoteli braniti torej velja opozoriti, da niso vsi isti, kot s(m)o vpili na ulicah. Nenazadnje stranko sestavljajo »vstajniki« Uroš Lubej, Nejc Škof in drugi ter člani Mreže za neposredno demokracijo, ki političnega kapitala, nabranega na vseslovenskih ljudskih vstajah, gotovo ne bi hoteli zapravili kar tako.