Finančni okvir EU 2014-2020: ujetnik sramotnega anahronizma

Ob izteku tekočega, glede na zastavljene razvojne cilje, relativno neuspešnega finančnega okvira EU 2007-2013, se zastavlja vprašanje, ali evropski proračun sploh opravlja svojo ključno vlogo in ali so relativno omejena sredstva pravilno razporejena. Znano je namreč, da je obseg evropskega proračuna relativno majhen, saj dosega le okoli enega odstotka BDP in je neprimerljiv z nacionalnimi proračuni, kjer se porabi v povprečju skoraj petdeset odstotkov BDP. Zato je toliko bolj pomembno, kako ta sredstva, ki na primer na letni ravni pomenijo okoli štirinajstkratnik slovenskega proračuna oz štirikratnik njenega BDP, porabimo in katere so ključne prioritete, ki jih zasledujemo.

Sredi novembra 2013 je Evropski parlament po dveh letih in pol mučnih pogajanj končno potrdil težko pričakovani finančni okvir 2014-2020, ki naj bi pomenil finančno podlago za financiranje ciljev, postavljenih v strategiji Evropa 2020. Spomnimo, strategija Evropa 2020 je bila sprejeta v juniju 2010 kot nadgradnja svoje neuspešne predhodnice, tj. Lizbonske strategije, v okviru katere si EU v tekočem desetletju prizadeva zagotoviti pametno, trajnostno in vključujočo rast. To naj bi dosegla z uresničitvijo petih ambicioznih ciljev na področju zaposlovanja, raziskav, izobraževanja, zmanjšanja ravni revščine ter podnebnih sprememb in energetike. Na prvi pogled, vse lepo in prav, pa vendarle se lahko vprašamo, ali novi finančni okvir 2014-2020 tudi dejansko odgovarja na izzive, postavljene v strategiji Evrope 2020.

Če najprej pogledamo skupni znesek, ugotovimo, da namerava EU v obdobju 2014-2020 porabiti okoli 960 milijard evrov, kar je za 3,5 odstotka manj kot v iztekajočem sedemletnem obdobju. V tem pogledu je očitno prevladala moč držav neto plačnic, imenovanih tudi »prijateljice učinkovite porabe«, ki so zagovarjale zmanjšanje sveženj evropskega denarja in s tem lastnih neto vplačil za naslednje finančno obdobje. V občutljivem času, ko bi se vloga EU morala še dodatno krepiti, je siromašenje proračuna korak nazaj, sploh ker se je to zgodilo prvič po letu 1988, odkar evropska integracija deluje na osnovi koncepta finančnih okvirjev, ko je stopil v veljavo prvi finančni okvir Delors I (1988-1992). Zmanjševanje solidarnosti znotraj EU s strani bogatejših potrjuje tudi dejstvo, da se je kljub nedavnim širitvam EU na manj razvite članice in izpostavljanju potreb po ekonomski, socialni ter teritorialni koheziji, zmanjšal obseg kohezijskih sredstev za slabih 9 odstotkov.

Kot korak v pravo smer lahko štejemo znatno, skoraj 40 odstotno povečanje sredstev za konkurenčnost in zaposlovanje (npr. Obzorje 2020, Erasmus+ ipd.), in sicer na 126,6 milijarde evrov, medtem ko je več kot pet milijardno povečanje sredstev za notranjo in zunanjo politiko praktično identično znesku povečanja sredstev za evropsko birokracijo. Tudi skoraj 13 odstotno zmanjšanje predvidenih sredstev za skupno kmetijstvo politiko je le na prvi pogled spodbuden znak, saj je še vedno več kot tretjina evropskega proračuna (373 milijard) namenjeno tej primarni (?!) gospodarski dejavnosti.

Priznati je sicer treba, da se v okviru tega zneska del kmetijskih sredstev namenjenih razvoju podeželja in okolja postopoma povečuje, pa vendarle še vedno prevladujejo predvsem neposredna plačila kmetom, kar je skregano z logiko in cilji strategije Evropa 2020. Še večji nesmisel te politike odsevajo (še do nedavnega) javno dostopni podatki o prejemnikih kmetijskih subvencij, ki kažejo, da manj kot pet odstotkov evropskih kmetov dobi več kot polovica evropskih kmetijskih subvencij. Med temi kmetovalci sta se pred leti znašla tudi angleška kraljica in prestolonaslednik Charles, ki letno prejmeta več sto tisoč funtov iz evropskega proračuna. Pomenljivo je tudi to, da danes ti podatki žal niso več javno dosegljivi, saj je leta 2010 nekaj prejemnikov subvencij na sodišču EU doseglo razveljavitev dela pravne podlage za objavo informacij o upravičencih do plačil iz naslova skupne kmetijske politike.

Kot že omenjeno, tudi evropski birokrati znova niso pozabili poskrbeti zase. Namesto, da bi se stroški za več kot 50.000 zaposlenih v evropskih institucijah zniževali, se v novem finančnem svežnju za sedemletno obdobje predvideva slabih 62 milijard evrov, kar je za 9 odstotkov več kot v preteklem obdobju. Pri tem niso problem samo visoke plače in bonitete uslužbencev, ampak tudi smiselnost nadaljnjega obstoja določenih posvetovalnih teles, npr. Odbora regij in Evropski ekonomski socialni odbor, kjer v vsakem sedi po 353 članov. Da o nesmiselnosti parlamentarnih zasedanj na dveh lokacijah, ko se parlament enkrat na mesec z vsem osebjem seli iz Bruslja v Strasbourg, niti ne govorimo. Trmoglavost Francije, ki želi ohraniti Strasbourg kot enega od sedežev Evropskega parlamenta, evropske državljane tako letno stane okoli 2,2 milijarde evrov.

Ker tudi na strani prihodkov v sprejetem finančnem okviru ni bistvenih pozitivnih premikov (npr. ohranja se britanski rabat, ni uvedbe davka na finančne transakcije ipd.) je očitno, da vrsta elementov sramotnega anahronizma onemogoča Evropski uniji, da bi naredila (razvojni) korak naprej. Še več, dokler posamezne države članice (prednjačita Francija in Velika Britanija) ne bodo izstopile iz okvirov zgodovinsko pridobljenih pravic in postavile interese evropske skupnosti pred svoje lastne parcialne interese, bodo sprejeti finančni okviri le bled odsev visokoletečih razvojnih strategij EU.

Dr. Aleksander Aristovnik je izredni profesor ekonomike javnega sektorja na ljubljanski Fakulteti za upravo in mednarodne ekonomije na ljubljanski Ekonomski fakulteti.