Kaj pa H. P. Noordung Airport?

Polemike so - vsaj na prvi pogled - pogosto povsem brezplodna stvar: oba protagonista se do kraja ne zbližata niti za milimeter, nekritični podporniki enega in drugega pa od polemike pričakujejo samo, kako bo „naš“ čim bolje zabil onega drugega. In mnenjske razlike med njimi se tako le še povečujejo. Uporabljena argumentacija sicer včasih vendarle nekoliko vpliva vsaj na tisto sredino vmes med obema „taboroma“ - to je tisto drobno upanje, zaradi katerega se sam občasno spustim v kakšno polemiko s tistimi „na nasprotnem bregu“.

Tule pa ne polemiziram z nekom „na nasprotnem bregu“, ampak s človekom, ki ga zelo cenim in s katerim se večinoma zelo strinjava. To polemiko sem začel - in jo nadaljujem - v upanju, da bova z najinim vzgledom v (pretežno) izrazito „levo“ usmerjenem bralstvu Mladine skušala (re)afirmirati vrednoto spoštovanja političnega nasprotnika kot človeka.

Če je tule kdo od bralcev jezno pomislil „Kaj pa desničarji - mar oni spoštujejo nas kot ljudi?“, mu svetujem, naj tegale dalje raje niti ne bere. S tistimi, ki so sposobni brez pretirane jeze razmišljati tudi o neprijetnih stvareh, pa bi dalje razmišljal takole. Pučnika seveda nihče od nas ne more spoštovati zato, ker je decembra 1990 javno zagovarjal idejo, naj 200.000 svojih dotedanjih sodržavljanov ne bi sprejeli tudi za državljane nove Slovenije, češ da Slovenija tega socialno ne bi vzdržala. Pazite: socialno, ne politično! To namreč pomeni, da je (povsem napačno!) podelitev državljanstva tem ljudem enačil z njihovo pravico, da sploh ostanejo tukaj; naj bi jim torej ne odrekli le državljanstva (volilne pravice), ampak sploh pravico ostati in živeti tukaj. To bi pomenilo „izbris“ ali pa izgon 200.000, ne le 25.000 ljudi. Ideja je bila tako skrajno zgrešena v vseh pogledih - pravnem, moralnem, socialnem in tudi ekonomskem, da je tudi znotraj Demosa nikjer niso podprli - in najbrž (domnevam) je od nje potem tudi sam odstopil.

Seveda imata ta njegova zgrešena ideja in precej kasnejša „ideja izbrisa“ neko skupno miselno podlago, toda nekaj bistvenega ju pa ostro loči. Pučnik je svojo idejo predstavil javno in naj bi se izvedla po pravni poti, kasnejši izbris pa je bil podla prevara - skrivno in še po izvršitvi prikrivano protipravno dejanje. Neutemeljenost trditve, da je bil „Pučnik dejanski arhitekt, Bavčar pa zgolj izvršitelj sramotnega izbrisa“, je po zgoraj povedanem na dlani.

Če se prav spomnim, je Miheljak vedno - ostro in duhovito - zavračal janševske blodnje o tem, kako ni nič, kar se nam slabega dogaja, slučajno, ampak je vse ena sama „rdeča“ ali „murgelska“ zarota, zato upam, da bo sam uvidel, da udarjanje nazaj z istim, umsko topim orodjem zarote ni prav prepričljivo in da „jasno kalkuliranega peklenskega načrta“ izbrisa ne decembra 1990 ne še precej kasneje nikjer ni bilo. Šele šest mesecev kasneje je bila sprejeta „osamosvojitvena zakonodaja“, šele takrat je bil zavrnjen amandma levice, ki bi izbris preprečil (ampak vlada, v kateri je bil Pučnik, je ta amandma celo podprla!) - in šele nadaljnjih osem mesecev kasneje so Bavčar in njegovi podrejeni zasnovali in izvršili tisti sramotni tajni izbris.

Navedena in še druga dejstva jemljejo vsako resno podlago prenagljeni tezi, da je bil Pučnik idejni oče „peklenskega načrta izbrisa“. Res je bil avtor prej opisane druge nesprejemljive ideje, ki pa jo je predlagal javno - in niti najmanjše osnove ni za trditev, da je podpiral tudi sramotni tajni izbris ali bil njegov idejni oče. Edini Miheljakov argument za to je, da „je bil takrat, decembra 1990, Pučnik ... tako rekoč konceptivni ideolog in vrhovna avtoriteta Demosa“. Toda takratni Demos tudi v drugih, še pomembnejših vprašanjih ni bil nikakršna disciplinirana partijska vojska, ki slepo sledi idejam svojega voditelja (saj je še pred izbrisom razpadel!) - v tem, tukaj spornem vprašanju je bil pa Pučnikov ljutomerski nastop celo izraz njegovega nasprotovanja stališčem Demosa ob decembrski Izjavi o dobrih namenih, ki jih Demos tudi kasneje ni spremenil, saj je junija 1991 podprl podeljevanje državljanstev „južnjakom“ in ne Pučnikovega decembrskega nasprotovanja taki potezi! Lahko, da neradi - ampak tako so Demosovi poslanci takrat glasovali. Tudi kasnejše akcije Demosovih ekstremistov, naj se ta komaj podeljena državljanstva spet odvzamejo, vodstva „pomladnih“ strank niso podprla.

In zakaj ob tem pozivam k reafirmiranju vrednote spoštovanja političnega nasprotnika kot človeka? Z nasprotnikovimi idejami in tezami se ne strinjamo, jih kritiziramo in obsojamo - ne smemo pa mu podtikati nečesa, česar ni nikoli rekel in kar bi bilo tudi v nasprotju z njegovo človeško podobo, potrjeno v vsem njegovem delovanju. Če nasprotna stran nas prikazuje kot pokvarjence in moralne izmečke - ne nasedajmo vendar na to umazano igro in ne iščimo tudi mi na nasprotni strani samih pokvarjencev, ampak „odkrijmo“ raje tudi tam ljudi, ki iskreno in pošteno zagovarjajo svoje ideje, tako kot mi naše. Morda nam bo potem prisluhnilo tudi več tistih na sredini, ki jih sedaj enako odbijajo politični in moralni ekscesi na obeh straneh. Le tako bo morda enkrat možno prekiniti ta začarani krog popolne razklanosti in se začeti realno pogovarjati o realnih problemih, namesto neplodnega „malanja hudiča na steno“.

In na koncu še nekaj o moji „pozitivni obči predstavi o Pučnikovi osebnosti“, ki naj bi bila le nekakšen „halo efekt“ morda mojega osebnega poznavanja Pučnika (ne, sva le enkrat spregovorila med seboj dva stavka!) ali morda mojega sočutja zaradi krivic, ki jih je Pučnik doživel. Ne, sočutje lahko čutiš do vsake žrtve, spoštovanje je pa nekaj bistveno drugega. Pučnika spoštujem kot velikega človeka predvsem zato, ker je za svoje ideje (in to take, ki jih sedaj sprejemamo vsi in so vpisane tudi v našo ustavo) že globoko v prejšnjem režimu zastavil ne le svojo besedo in ni tvegal le kakšnih kariernih neprijetnosti, tako kot njegovi takratni intelektualni sopotniki, ampak tudi svojo svobodo, znanstveno kariero, eksistenco, bodočnost, vse. In takemu človeku se je kot človeku treba prikloniti - tudi če je bil ali potem postal tvoj politični nasprotnik in kdaj zagovarjal tudi ideje, s katerimi se globoko ne strinjaš. Ampak to je le moj osebni pogled na Pučnika kot velikega človeka. V tem se z Miheljakom najbrž ne bova strinjala. Zelo rad pa bi, da bi se strinjala o tem, da spoštovanje političnega nasprotnika kot človeka zahteva, da mu ne pripisuješ stvari, ki jih ni zagrešil. Pokojnemu, ki se ne more več braniti, še toliko manj kot živemu. Samo to. Bi šlo?