Umetniki ali proračunski zajedavci?

Zakaj bi morala kultura dobiti državne spodbude

Kako je mogoče, da nekateri slovenski nevladni umetniški kolektivi najuspešneje v Evropi pridobivajo evropska programska sredstva, potem pa na razpisu kulturnega ministrstva za sofinanciranje kulturnih programov za obdobje 2014–2017 ne dobijo niti evra ali pa se jim financiranje zmanjša? In kako je mogoče, da se sredstva ustvarjalcem jemljejo kljub nameri, zapisani v nacionalnem programu za kulturo, o krepitvi nevladnega kulturno-umetniškega sektorja?

Vodje prizadetih institucij – predvsem tistih, ki se ukvarjajo z uprizoritveno umetnostjo, pri nekaterih gre dejansko za prave kulturne institucije, saj po svoje in uspešno delujejo že več kot desetletje – menijo, da je kriva komisija ministrstva, ki je vloge ocenjevala. »Dali so nam slabe ocene za program, čeprav našega dela sploh ne spremljajo,« je na tiskovni konferenci ogorčenih dejal direktor Mini teatra Robert Waltl. Njegove misli so nato odmevale še iz ust Matjaža Fariča, direktorja zavoda Flota, ki med drugim svetuje avstrijskemu in srbskemu kulturnemu ministrstvu, in Alena Jelena, umetniškega vodje gledališča Škuc. Zmanjšanje sofinanciranja je še bolj nenavadno, ker so nekateri za svoje delo prejeli Prešernove nagrade ali bili povabljeni k vodenju glavnih nacionalnih gledališč.

Odločitev komisije, na katero so že bile podane pripombe, je predvsem za tiste, ki so ostali brez sredstev, ogrožajoča tudi zato, ker zaradi odtegljaja državnih sredstev ne bodo mogli kandidirati za evropska. Da bi lahko pridobili ta, bi najprej morali sami zagotoviti polovico vrednosti projekta, druga polovica pa potem prispe iz evropskega proračuna. V resni negotovosti, kako naprej, so med drugimi teater Via negativa, društvo Mesto žensk, zavod Exodos, zavod Flota in Škuc gledališče. Slednje bo, če komisija odločitve ne bo spremenila, z januarjem nehalo delovati.

Umetniški vodje so opozorili še na krivično dojemanje kulturnikov kot proračunskih zajedavcev. Ali so res? Mini teater, ki za delovanje potrebuje okrog 800 tisoč evrov na leto, naj bi jih letos od ministrstva dobil 122 tisoč, kar je približno 15 odstotkov programskih sredstev. Ker slovenska potrošnja kulture ni dovolj obsežna, bi morala biti podpora države znatno višja, vsaj 30-odstotna. Še izdatneje pa bi morali podpirati nekomercialno, alternativno umetnost, ki na trgu sama ne more preživeti.

A treba je priznati, da se je ministrstvo za kulturo posvetilo problematiki samozaposlenih v kulturi. Tistim, katerih prihodki ne bodo presegali 14.697 evrov na leto, bo zagotovilo izvajanje računovodstva. V noveli zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo so predvidene kulturne žepnine, namenjene podpori pri izvedbi projektov. Če bodo bolni vsaj 31 delovnih dni, pa bodo samozaposleni upravičeni do nadomestila za čas zadržanosti od dela zaradi bolezni, kar je boljše kot nič.

A vprašanje, ki si ga na ministrstvu niso postavili, je, kje bodo samozaposleni kulturniki sploh delali.