Plinski valček

Projekt plinovoda Južni tok, ki naj bi z ruskim plinom prek Črnega morja, nato pa Bolgarije, Srbije, Madžarske, Slovenije in Avstrije oskrboval vzhodno in srednjo Evropo, je še nedavno potekal razmeroma gladko. Rusiji je z vsemi državami na predvideni trasi že pred leti uspelo podpisati medvladne sporazume, ki naj bi večmilijardnemu projektu zagotavljali politično varnost. Lani je Gazpromu z vsemi državami uspelo podpisati investicijske dogovore. Vmes je bil zaradi spodletelih pogajanj s potencialnimi dobavitelji dokončno pokopan konkurenčni plinovod Nabucco, ki je užival močno podporo Evropske unije, kar je Rusiji in Gazpromu dodatno olajšalo življenje. V začetku meseca pa je udarilo sporočilo iz Bruslja.

Po mnenju Evropske komisije so namreč vsi medvladni sporazumi o gradnji Južnega toka v nasprotju z evropsko zakonodajo. Države članice naj se začno vnovič pogajati o njihovi vsebini ali pa naj pričakujejo sprožitev postopkov zaradi kršenja zakonodaje EU, je opozoril komisar za energijo Günther Oettinger. Sporazumi naj bi bili sporni v treh točkah – ne predvidevajo ločitve dobavitelja plina od upravljavca plinovoda, ne omogočajo neomejenega dostopa morebitnim drugim zainteresiranim dobaviteljem plina do plinovoda, določanje tranzitnih taks pa prepuščajo kar Gazpromu, ne pa neodvisnim državnim regulatorjem. Vse to so namreč zahteve evropske energetske zakonodaje.

Rusi na drugi strani seveda želijo, da ima Gazprom kot investitor ekskluziven dostop do plinovoda in da bi tudi sam določal tarife. Trdijo, da so medvladni sporazumi izpostavljeni mednarodnemu pravu, to pa prevlada nad domačo zakonodajo držav članic EU, zaradi česar določila evropske energetske zakonodaje v tem primeru ne veljajo. V Gazpromu zatrjujejo, da se bo gradnja, ki se je v Bolgariji, simbolično pa tudi v Srbiji že začela, nemoteno nadaljevala in da bodo vsa nesoglasja reševali sproti.

Ker je projekt Južni tok za preveč držav »prevelik, da bi lahko padel«, je jasno, da bo na koncu dosežen kompromis.

Vsaj za Slovenijo sicer opozorilo Evropske komisije o zakonodajni neustreznosti medvladnega dogovora z Rusijo tako po uradnih kot neuradnih zagotovilih pristojnih ne drži, za odpravo kakršnih koli neskladij mora Slovenija le sprejeti novi energetski zakon, ki je že v parlamentarni proceduri. Slovenija je medvladni sporazum z Rusijo podpisala leta 2009, približno leto kasneje kot ostale države. In to ravno zato, ker je čakala na končne formulacije nove evropske zakonodaje, ki je bila takrat v postopku sprejemanja. Slovenija naj bi bila tako izjema med državami na trasi Južnega toka. »Mnenje Komisije, da so vsi sporazumi sporni, je po mojem mnenju politično in vsaj za Slovenijo ni podprto z realnim stanjem,« nam je neuradno povedal eden od vpletenih na slovenski strani. Se je pa Slovenija nedavno v Bruslju vseeno strinjala, da pogajanja z Rusijo o vsebini medvladnih sporazumov po novem prevzame kar Evropska komisija.

V ozadju vsega skupaj je seveda, kot je pri evropsko-ruskih plinskih odnosih v navadi, boj za prevlado v medsebojni odvisnosti. Enako se je dogajalo s projektom Severni tok, ki prek dna Baltskega morja dobavlja plin v Nemčijo. Komisija je od upravljavca plinovoda v tem primeru zahtevala, da polovico zmogljivosti kopenskega dela plinovoda ponudi v uporabo drugim dobaviteljem, s čimer je efektivno prepolovila Gazpromovo dobavno kapaciteto. Septembra je Komisija z Rusijo glede Severnega toka vendarle dosegla politični dogovor, katerega podrobnosti sicer še niso znane.

In tudi v primeru Južnega toka se bo to verjetno prej ali slej zgodilo. Po pravilih EU lahko namreč investitor v velike čezmejne infrastrukturne energetske projekte zaprosi za vsaj začasno izvzetje iz obvez evropske zakonodaje, če bi bila sicer ogrožena ekonomika investicije. To se je očitno vsaj delno zgodilo pri Severnem toku, pri Južnem toku pa se Gazprom za zdaj za ta korak še ni odločil. »Trenutno preučujemo različne možnosti in smo ves čas v dialogu z našimi evropskimi kolegi,« so nam odgovorili na vprašanje, zakaj ne zaprosijo za izjemo. Ker je projekt za preveč držav »prevelik, da bi lahko padel«, je jasno, da bo na koncu dosežen kompromis. Zagotovo pa bo Evropska komisija manj ustrežljiva, kot bi bila pri kakšnem »neruskem« projektu. Kot namreč poudarjajo kritiki, Južni tok za Evropsko unijo pomeni le diverzifikacijo dobavnih poti, ne pa dobavnih virov. Zanemariti pa ne gre niti nedavnega dogajanja v zvezi z Ukrajino, ki je pod ruskim pritiskom prekinila pogajanja v Evropsko unijo o podpisu pridružitvenega sporazuma. Rusija bi namreč z Južnim tokom obšla Ukrajino in tako močno zmanjšala odvisnost od njenih tranzitnih plinovodov, s čimer bi jo veliko laže »disciplinirala«. Opozorilo Evropske komisije o problematičnosti medvladnih sporazumov o Južnem toku, ki je sovpadalo z dogodki v Ukrajini, je tako mogoče razumeti tudi kot protiudarec Bruslja v nenehni geostrateški igri za prevlado na celini.