Še pomnite, osamosvojitelji?

Dr. Božo Repe, zgodovinar, Filozofska fakulteta v Ljubljani

20. 12. 2013  |  Mladina 51  |  Komentar

»Suverena, demokratična pravna in socialna država Slovenija bo temeljila na človekovih svoboščinah, delu in podjetništvu, na socialni pravičnosti in varnosti za vse, na ekološki odgovornosti ter najboljših demokratičnih slovenskih in evropskih tradicijah.«
— (Iz izjave Skupščine Republike Slovenije o dobrih namenih, sprejete 21. novembra 1990).

Tole ni prispevek o tem, ali bi bilo bolje ostati v Jugoslaviji kot se osamosvojiti. Gotovo je bila za Slovence kot narodno skupnost osamosvojitev kljub sedanji krizi in za številne posameznike in družbene skupine, tudi brezperspektivnosti, boljša. Tovrstne razprave so tudi sicer z zgodovinopisnega stališča nesmiselne: zgodovinar nima na voljo laboratorija, da bi preigraval komponente in ugotavljal, kakšni procesi bi se odvili, če bi kakšna umanjkala, bila dodana ali bi se spremenila. Vemo pa tudi, da se po vsakem družbenem prevratu vladajoča garnitura na njem utemeljuje in ne želi kreirati zgolj sedanjosti in prihodnosti, pač pa tudi preteklost. Prejšnje stanje nenadoma postane absolutno črno, totalitarno, stanje po prevratu pa svetlo in zunaj vsakega dvoma. V tem se politična retorika po vstopu v kraljevo Jugoslavijo, po nastanku socialistične Jugoslavije in po osamosvojitvi prav nič ne razlikuje. Kvečjemu v izrazju ali pa še to ne.

To pa vsaj zgodovinarjev, pa tudi drugih humanistov in družboslovcev ne bi smelo odvrniti od primerjav med obljubljenim in uresničenim. Čeprav ima seveda v Sloveniji zastavljanje takih vprašanj neizbežno tudi ideološki predznak. A dejstvo je, da so ljudje v nasprotju s političnimi elitami po vsakem prevratu tudi vsakič znova razočarani. Pa ne gre zgolj za subjektivni občutek ali neskladje med splošnim boljšim položajem družbe kot celote ter slabim ali slabšim položajem posameznikov v kolesju zgodovine. Gre tudi ali še posebej za neskladje med obljubljenim in uresničenim.

Odhod iz balkanskega civilizacijskega kroga

»V odnosu do drugih sistemov naj bi sicer uveljavljali svojo lastno specifično (kulturno, gospodarsko, politično) avtonomijo in samobitnost, vendar ne s takšnim izključevanjem, ki bi nas vodilo v stagnacijo.«
— (Programska izhodišča Slovenske demokratične zveze, v katerih so predstavljeni pogledi na »dolgoročne cilje in usmeritve naše družbe«, 1989)

»Zavzemamo se za … enake pravice do učenja lastnega jezika in kulture, kot jih imajo Slovenci, tudi za Italijane, Madžare in Rome … Možnost in pravico pripadnikov ostalih narodov do fakultativnega pouka v okviru osnovne šole za dodatno učenje slovenščine in spoznavanje lastne kulture in jezika.«
— (Socialdemokratska mladina, programska izhodišča, februar 1989)

Skupščina Republike Slovenije. »zagotavlja vsem pripadnikom drugih narodov in narodnosti pravico do vsestranskega kulturnega in jezikovnega razvoja, vsem s stalnim bivališčem v Sloveniji pa, da lahko pridobijo državljanstvo Slovenije, če to želijo«.
— (Iz izjave o dobrih namenih, Poročevalec Skupščine Republike Slovenije, 11. december 1990)

»Pripravljeni moramo biti, da dediščino jugoslovanske federacije, morda tudi na neljub način, odpravimo.«
— (Jože Pučnik na vsestrankarskem taboru za samostojno Slovenijo v Ljutomeru, 16. december 1991)

Imamo opraviti z dvojnim protislovjem. V političnem pogledu Slovenija deluje zelo podobno kot nekdanje jugoslovanske republike. Ne samo osamosvojitev, tudi vstop v EU – razen formalnih »prilagoditev«, to je prepisovanje evropske zakonodaje – ni prinesel bistvenih razlik. Obvladujejo jo partitokracija, odtujenost političnega razreda od ljudstva, klientelizem in korupcija, kar vse mnogo bolj spominja na Kraljevino Jugoslavijo kot na socialistično. Po drugi strani pa je odhod iz »balkanskega civilizacijskega kroga« pomenil intelektualno in kulturno osiromašenje. Ni bil avtomatično zamenjan z evropskim. Ne v kulturnem in ne v intelektualnem pomenu. Filmskim, gledališkim in drugim umetnikom se je horizont skrčil z dvajset milijonov na dva. Nekdanji jugoslovanski intelektualni kulturni utrip, s polemikami vred, ni bil zamenjan z evropskim. Slovenskih intelektualcev, z izjemo Slavoja Žižka, v evropskih časopisih ne boste našli, kot so bili nekdaj jugoslovanski. Kaj šele na naslovnicah! Slovenski politiki v EU, s tamkajšnjimi osmimi poslanci vred, ne pomenijo nič, razen če ne gre – kot v primeru Evropske ljudske stranke – za ideološko in politično zaščito njihovih inkriminiranih lokalnih voditeljev in za žaljivo dociranje slovenski družbi (v sedanji evropski realnosti romunske političarke učijo Slovence o demokraciji). Slovenski pravniki ne sodelujejo pri kreiranju ne evropske ustavne ureditve, ne kazenskega in drugega prava. Hkrati je za večino Slovencev po raziskavah javnega mnenja nekdanji srbohrvaški jezik še vedno prvi tuji jezik. Polovica Slovencev se vsako poletje »preseli« na Hrvaško. Pevci z Balkana vsaj enkrat na mesec napolnijo slovenske dvorane, tudi največje. V Beograd ali Gučo avtobusi vsako leto zvozijo deset tisoče Slovencev.

Vsa devetdeseta leta je Slovenija vodila zunanjo politiko v slogu »stran od Balkana« in načrtno želela ustvarjati vtis, da nima nič z bivšo Jugoslavijo. V času Pahorjeve vlade se je to začelo spreminjati, a prepozno in zgolj na ravni fototerminov. Nezaupanje iz časa razpada države, dolgovi Ljubljanske banke, zaradi katerih je bila slovenskemu kapitalu zaprta pot v nekdanje republike, protislovna in nekonsistentna zunanja politika so ustvarili nezaupanje, ki ga desetletja ne bo mogoče preseči. V nekdanji jugoslovanski prostor so v ekonomskem, političnem in ekspertnem pomenu uspešno vstopile druge države, zlasti Avstrija in Nemčija. Odmik od nekdanje Jugoslavije ni bil (razen v formalnem pomenu s članstvom v EU in Nato) nadomeščen z drugimi povezavami. Drnovškova vlada je arogantno zavrnila sodelovanje s t. i. višegrajsko skupino. Tedaj v prepričanju o (sicer dejansko) precej višji razvojni stopnji, s katero je Slovenija izšla iz socializma. Danes je, tako zaradi ideoloških razlogov kot nespretnosti slovenske politike, »glajhšaltana« z nekdanjim vzhodnim blokom. Slovenska zunanja politika je servilno sledila ZDA, najbolj simbolno s t. i. vilensko deklaracijo, zato ni čudno, da ji ameriški veleposlaniki še vedno skušajo sestavljati vlade in se tudi sicer vpletati v njeno notranjo politiko. Slovenija danes v mednarodnih odnosih nima zaveznikov, kaj šele prijateljev. Nima pa tudi imperija, da bi lahko, tako kot Angleži, dodali: ima zgolj interese.

Neodvisnost Slovenije je bila definirana v vseh strankarskih programih. Mišljena je bila kot neodvisnost od Jugoslavije. Pogled na Evropsko skupnost je bil oddaljen, romantiziran, glorificiran in nekritičen. »Naša Evropa bo gospodarsko uspešna, politično in kulturno pluralistična, njene vrednote bodo svoboda, človekove pravice, pluralizem in demokracija«, so zapisali v programskih dokumentih ZSMS. Posledici nekritične vere v »Evropo« sta bili uklanjanje zahtevam nekaterih članic in podrejanje že v procesu približevanja. Zgodovinska primerjava kaže, da je bil prenos suverenosti s slovenske republike na jugoslovansko federacijo bolj jasen in bolj definiran, kot je v primeru EU, vpliv slovenskih politikov na jugoslovansko politiko pa neprimerno večji. Današnji vpliv Slovenije v EU je kvečjemu primerljiv s časom Avstro-Ogrske, je na ravni jezikovne enakopravnosti in nič več. Si predstavljate, da bi si na primer katerikoli jugoslovanski organ drznil razsojati o tem, kdo in na kakšen način naj razpolaga z vodnimi viri v Sloveniji? Ali, če gremo do bolj humornih, a povednih stvari, da bi bilo po Yusu, torej tedanjem Jugoslovanskem standardu, določeno, naj bodo kumarice in banane ravne in točno določene velikosti. Da kakšnih bančnih, fiskalnih in podobnih direktiv niti ne omenjam.

Ogorčenje nastane, če kdo take primerjave sploh omeni. Običajen odziv na tako primerjavo je, da je bila Jugoslavija nedemokratična, totalitarna država, EU pa da je demokratična. Koliko pa ljudje v resnici lahko vplivajo na kadrovske in druge izbire, razen pri tistih nekaj poslancih v evropskem parlamentu? Koliko ste na primer lahko vplivali na izvolitev komisarja Potočnika? V Bruselj ga je poslala stranka, ki danes obstaja le še po imenu. Komu odgovarja in koliko javnost sploh ve o njegovem delu, čeprav je najvplivnejši slovenski politik v Bruslju? No, odgovarja »birokratski Evropi« in ne Sloveniji. In je zaradi oddaljenosti in mističnosti po nekakšni »francjožefovski mentaliteti« po anketah javnega mnenja že leta med najbolj priljubljenimi Slovenci. Namesto da bi se borili za demokratizacijo EU, se koncept vladanja odtujenih elit prenaša v Slovenijo. Primer so referendumi. Z ukinitvijo prej do skrajnosti politično zlorabljenih referendumov so ljudem pod pretvezo, da so fiskalne, davčne in druge podobne zadeve zgolj domena politike, onemogočili odločati o bistvenih vprašanjih, ki zadevajo njihovo eksistenco in življenje. Edina v resnici bistvena razlika med nekdanjo Jugoslavijo in sedanjo EU je v tem, da je Slovenija danes spet zadnja v mestu in ne več prva na vasi. Da se je vrnila v čase Avstro-Ogrske, ko je bila vzdrževani del imperija.

Socialno pravična, ekonomsko uspešna in pravna država

»Gradili bomo moderno socialno in pravno državo, ki bo svojim državljanom zagotavljala svobodno, duhovno ter gmotno bogatejše življenje.«
— (Slovenska kmečka zveza v programu pred prvimi večstrankarskimi volitvami, 1990)

Slovenska politika se je v času Drnovškovih vlad odločila za t. i. gradualistični pristop, ki je temeljil na postopnosti in pragmatičnosti, izogibanju političnim in drugim pretresom in na postopni privatizaciji. Do leta 2004 je tak pristop veljal za »zgodbo o uspehu«. Vendar je pomemben del privatizacije, denacionalizacija, že v začetnem delu potekal na ideološki podlagi. Lastnino so unikatno vračali v naravi, z velikimi cerkvenimi in drugimi fevdalnimi posestvi vred. Slovenija je v resnici v pravni red mlade republike vnesla fevdalne prvine. Vračanje je potekalo po čudnih pravnih poteh in še bolj čudnih »kriterijih« pri priznavanju jugoslovanskega državljanstva, ki je bil pri tujcih pogoj za vračanje. Na slovensko zunanje ministrstvo so npr. z avstrijske ambasade, pa tudi z ameriške in še kakšne, prihajali »prioritetni« spiski. Srečevali so se na vse mogoče pritiske nepripravljeni občinski organi in ekipe dobro plačanih odvetnikov. Podobno je bilo v odnosu med katoliško cerkvijo in državo, ki so ji vse vlade priznavale neformalni status »državne cerkve« in vlogo sogovornika na državni ravni (ne zgolj pri vprašanjih premoženja, pač pa tudi participacije v državnih medijih, glede šolstva in na drugih področjih). In cerkev se je, kot je pokazal dr. Jože Prinčič v knjigi Križ in kapital, obnašala kot najbolj brezobziren kapitalist, njene zavožene investicije pa so segale od hotelskih kompleksov na Hrvaškem do televizijskih programov s pornografsko vsebino. Konflikti glede privatizacije so se končali s t. i. pidovsko privatizacijo, od katere večina državljanov ni imela nič ali zelo malo, če niso imeli ravno dobrih zvez in možnosti nakupa delnic sicer vse redkejših propulzivnih podjetij, v zadnji fazi pa s t. i. tajkunsko privatizacijo, ki je v državnih bankah pustila milijardne luknje, pri čemer je v pomembnem delu sodelovala tudi katoliška cerkev. A nekdanja SDZ je bila prepričana, da bi »s privilegiranim položajem tujcev v gospodarjenju ustvarjali polkolonialno gospodarstvo«. ZSMS, kasnejša liberalna stranka, ki se je z delom SDZ združila, pa je trdila, da je »naloga države oz. vlade, da omogoča in spodbuja zakonito bogatenje« (programski dokumenti 13. kongresa ZSMS). Za »zakonito« bogatenje s politiko povezanih izbrancev so nato v resnici izvrstno poskrbele vse stranke. ZSMS je tudi imela v načrtu gospodarski koncept, ki ne bi temeljil na dotedanji industriji, pač pa prometu, turizmu, trgovini in bančništvu. Danes Slovenija nima skorajda nobene industrije, še manj razvojnih laboratorijev, ki so jih imele nekdanje tovarne. Ima pa eno najbolj zastarelih železniških omrežij, čeprav je Socialdemokratska stranka, sedanja SDS, ki železnico še danes obvladuje, v program zapisala: »Železniškemu prometu je potrebno vrniti tisti standard in tehniški nivo, ki smo ga v preteklosti zapravili v tolikšni meri, da smo v tem pogledu najslabši v Evropi.« Imamo verjetno najbolj preplačane avtoceste v EU. A citirajmo SDSS iz leta 1989: »Gospodarjenje s cestami je treba postaviti na zdrave finančne temelje, samo upravljanje pa prilagoditi sodobnim evropskim vzorcem, brez možnosti vpliva dnevne politike na delo cestnoupravnih organov.«

Danes ima Slovenija na desetine tujih trgovskih centrov ob propadajočem edinem domačem trgovskem podjetju Mercatorju, s katerim so mešetarili in še mešetarijo pod mizo. V resnici se je standard zvišal za ozek del elit, ne pa za večino prebivalstva, hkrati je prišlo do razpada družbene kohezivnosti. Slovenija je danes bolj zadolžena, kot je bila celotna Jugoslavija, število registriranih brezposelnih v Sloveniji je na ravni tiste iz leta 1993. »Inflacija, stagnacija, zadolženost, brezposelnost in neučinkovitost so posledica gospodarskega sistema, ki gospodarske subjekte sili v ’nesmotrne’ odločitve, ki jim namesto napredka omogočajo golo preživetje.« To ni citat iz današnjih časopisov, pač pa iz programskih izhodišč SDZ iz januarja 1989.

Obramba in vojska

Vse stranke so bili za krčenje stroškov za obrambo. Ti so danes precej višji, kot je bil delež, ki smo ga za obrambo dajali v Jugoslaviji, ob tem, da je velik del slovenske industrije od jeklarske in izdelovanja vozil do najbolj sofisticirane opreme proizvajal za obrambne namene.

»Na področju obrambe si bo Demokratična opozicija Slovenije prizadevala za to, da Slovenija postane demilitarizirano območje.«
— (Program demokratične opozicije Slovenije Demos, 19. decembra 1989)

»Dolgoročno bo slovenska socialdemokracija podprla predlog, da bi srednjeevropske države postale demilitarizirano področje. Funkcija vojske je izključno samo obramba države.« »Armado pojmujemo kot javno službo, katere edina naloga je obramba državnega ozemlja pred zunanjim agresorjem … Dolgoročno se zavzemamo za Slovenijo kot demilitarizirano družbo in za ukinitev vojske.«
— (Socialdemokratska mladina, programska izhodišča, februar 1989)

Danes Slovenija za vojsko daje neprimerno več, kot je v jugoslovanskih časih, obremenjena je s prodajo orožja in korupcijskimi aferami pri nabavi, o demilitarizaciji ni bilo in ni besed. Slovenske politične elite so s financirano propagando, podporo medijev in povezovanjem vstopa v EU (sočasni referendum) Slovenijo pripeljale v Nato. Slovenska vojska je na nekaterih kriznih žariščih v službi ZDA, v resnici je okupacijska vojska, sedaj že neposredno zapletena tudi v oborožene spopade v Afganistanu. O teh nas obvešča minister, ki je menda mirovnik, vsaj tako se je predstavljal ob izvolitvi. Kaj bi šele bilo, če bi imeli militantnega ministra. V notranjih odnosih je Slovenska vojska ideološko zbegana, največkrat v odvisnosti od politične orientacije vsakokratnega ministra. Enkrat simpatizira z domobranskim, drugič s partizanskim gibanjem, tretjič z obema. Tradicijo išče v vsem in vsakomur, ki je kdaj nosil uniformo. V Nemčiji je vojska utemeljena na sicer neuspešnem zarotništvu proti Hitlerju, v Sloveniji pa njeni predstavniki hodijo na domobranske proslave.

Okolje

»Več kot očitno je, da v Sloveniji ne premoremo odločne celovite in dolgoročne politike varstva okolja. Odgovorni za nastale razmere se še naprej oklepajo preživelega pogleda, po katerem je narava neomejena zakladnica surovin in energije ter odlagališče odpadkov, smisel človekovega življenja pa njeno izkoriščanje.«
— (Program Slovenske demokratične zveze)

»Ekološki cilji razvoja se lahko uresničujejo v demokratični, strpni, pluralistični, nejedrski in pravni državi, ki spoštuje človekove pravice in pravice manjšin, svobodo političnega organiziranja in javnega delovanja ... Živimo v deželi, ki je vse bolj zastrupljena, večini prebivalstva pa se znižuje že tako klavrn materialni standard. Ne potrebujemo zgolj drugačne ekološke politike, temveč ozelenjeno ekonomsko, socialno in ekološko optimalno družbeno strategijo, prilagojeno prostorsko-ekološkim potezam slovenskih pokrajin ter njihovim skromnim in izčrpanim naravnim virom.«
— (Zeleni Slovenije, temelji programa, junij 1989)

»Jedrske elektrarne so zadnji simbol človekove vere v svojo vsemogočnost. V ZSMS se zato zavzemamo za zaprtje Jedrske elektrarne Krško in rudnika urana Žirovski vrh.«
— (Programski dokumenti 13. kongresa ZSMS)

ZSMS, predhodnica LDS, je jedrsko elektrarno nameravala zapreti najkasneje do leta 1995 in tudi zakonsko prepovedati termoelektrarne na premog in mazut. No, jedrska elektrarna še stoji, milijardna investicija v TEŠ 6, za katero se je oblast odločila leta 2006, pa je ena najdražjih in najbolj spornih v samostojni Sloveniji.

S kritiko dvajsetletnega razvoja se, ironično, vsaj kar zadeva ekonomsko stanje in demokracijo, večinoma strinjajo tudi resnični ali domnevni osamosvojitelji in najbolj goreči zagovorniki nacionalne države kot »konca« zgodovine. Le da vzrokov ne vidijo v lastnem pohlepu, privatizaciji osamosvojitve, korupciji in klientelizmu, ki so ju ustvarili, pač pa v jugonostalgiji, prevladi starih sil, zarotah, ki naj bi preprečile, da bi t. i. pomladna opcija začete procese pripeljala do konca.

Politična elita, ki je Slovenijo peljala v samostojnost, ni bila nič boljša od tistih dveh, ki sta jo pripeljali v obe Jugoslaviji. Imela je več legitimnosti s plebiscitom in volitvami, a jo je zlorabila. Po svoji formi mentis je bila prav tako strankarska, sebična, mislila je zgolj na svoje koristi. Razen nacionalne države in cilja biti v njej absoluten gospodar, tako kot so bili Korošec in njegovi v Dravski banovini v letih pred drugo svetovno vojno, ni imela vizije. Kljub Demosovi obljubi, da svojega odnosa do preteklosti ne bo gradila na protipartijskem revanšizmu, je to danes osrednja točka političnega delovanja SDS in z njo povezanih medijev. Gre za permanentno psihološko vojno. Histerizacija družbe je hujša kot v jugoslovanskih časih.

Želje po revanšizmu niso bile nič manj močne kot po drugi svetovni vojni, ukrepi pa v premem sorazmerju z enim in drugim dogajanjem, v drugem primeru »le« z administrativnim izbrisom tistih, ki so bili in so še danes označevani za sovražnike. Pri nekaterih tedaj vplivnih politikih ti refleksi trajajo še danes. Po več kot dvajsetih letih in celi generaciji, rojeni in zrasli v samostojni državi, bi s pomočjo desničarskih evropskih prijateljev še vedno lustrirali v državi, ki je razcepljena tako ali bolj, kot je bila v tridesetih letih dvajsetega stoletja in med drugo svetovno vojno. Pomembni ljudje iz osamosvojiteljske garniture so v sodnih postopkih in tudi že prvostopenjsko obsojeni zaradi korupcije in tajkunstva. Bili so prepričani, in so še danes, da jim mora biti ljudstvo nesmrtno hvaležno za samostojno državo, da so sojenja politični obračuni, volitve pa zgolj nekakšen ritual, ki naj jim omogoča dosmrtno vladanje zaradi domnevnih zaslug.

Danes je Slovenija zabetonirana v osamosvojitvena razmerja in izgublja poosamosvojitveno generacijo, ki bodisi beži iz države bodisi vegetira brez prihodnosti. Zato naj končam s citatom iz programskih dokumentov 13. kongresa ZSMS, ki so ga v poglavju »Osvoboditev od osvoboditeljev« zapisali kasnejši sokreatorji sedanjega stanja: »Tuja sta nam tako čaščenje podob kot njihovo razbijanje … Prihodnost, kakršno si želimo, vidimo onstran izpraznjene ikonografije in kontinuiteto zgodovine onstran ujetosti v omejene horizonte in alternative preteklosti.«